Podpora od Boga, ki ne laže

PO PRIPOVEDI MARY WILLIS

Posledice svetovne gospodarske depresije so 1932 dosegle goličavje Zahodne Avstralije. Tega leta, bilo mi je šele 19 let, sva z Ellen Davies dobili oznanjevalsko področje, ki je pokrivalo kakšnih 100.000 kvadratnih kilometrov. Začeli naj bi v majhnem mestu Wiluna, kakšnih 950 kilometrov severovzhodno od najinega domačega Pertha, glavnega mesta Zahodne Avstralije.

TJA sva se peljali s prijaznim železniškim kondukterjem v vagonu za osebje tovornega vlaka. Vlak se je ustavil na vsakem odstavnem tiru ob progi, kondukter pa nama je ljubeznivo povedal, kako dolg bo postanek. To nama je omogočilo, da sva izstopili in pričevali ljudem, ki so živeli v teh oddaljenih naseljih ob progi. Končno sva prispeli v rudarsko mesto Wiluna in to ravno tedaj, ko je divjal peščen veter.

Toda odstavni tir v Wiluni je bil dobre tri kilometre od mesta. Nobena od naju ni bila pretirano vzdržljiva, poleg tega pa sva imeli še tri težke škatle z literaturo in dva kovčka. Kaj naj storiva? Škatlo sva nataknili na palico in jo prijeli vsaka za svoj konec. Tako sva prenesli škatle, eno po eno. Trikrat sva se morali vrniti iz približno tri kilometre oddaljenega mesta, da sva prenesli tri škatle in najina kovčka. Pogosto sva počivali, saj so naju roke zelo bolele.

Kljub prahu, razbolelim rokam in težkim nogam sva se veselili izziva in dogodivščin. Obe sva čutili, da je Jehova z nama in da naju podpira pri premagovanju težav tega neprijaznega uvoda v oznanjevanje na odročnih mestih. Kmalu sva tudi videli, da blagoslavlja najino delo, kajti rezultat prizadevanj na tem potovanju je bil mladi Bob Horn, ki se je oprijel biblijske resnice. Veseli naju, da je Bob lahko nekaj let preživel v betelski službi in da je Jehovu dalje zvesto služil skoraj 50 let, vse do svoje smrti leta 1982.

Iz Wilune sva potovali 725 kilometrov do obalnega Geraldtona in obdelovali vmesna naselja. Od tam sva se zopet vrnili v Perth. Nekaj noči sva prespali v praznih železniških čakalnicah, enkrat pa celo na seneni kopi ob železniškem tiru.

S seboj sva imeli prevleko za blazino, v njej pa domači prepečenec iz pšenične moke. To je bila najina glavna hrana na prvi polovici poti. Včasih sva si hrano prislužili s pomivanjem posode in ribanjem tal v penzionih in menzah. Drugikrat pa sva delali na vročem soncu, ko sva obirali grah ali fižol. Stroške so nama olajšali prispevki tistih, ki so se zanimali in so sprejeli biblijsko literaturo.

To, kar me je v tistih dneh ojačalo, da sem obdržala vero v Jehova in se uspešno bojevala v mnogih težavnih razmerah, je bil materin zgled in zgodnja vzgoja.

Krščanska dediščina

Mati je imela močno vero v Stvarnika in odkar pomnim, je nam, otrokom, govorila o njem. Njeno vero pa je resno preizkusila smrt našega sedemletnega bratca ob tragični nesreči v šoli. Toda mater ni prevzel grenak občutek do Boga, temveč se je resno lotila preučevanja Biblije. Želela je spoznati vzroke za takšne tragedije, če bi jih le bilo mogoče spoznati. Njeno iskanje biblijske resnice je bilo nagrajeno, tako je na začetku 1920-ih let svojo predanost pravemu Bogu, Jehovu, simbolizirala s krstom v vodi.

Od tedaj dalje je vedno, ko se je pogovarjala z nami, poudarjala, kako zanesljive so Božje obljube. Vedno nas je rotila, naj imamo pred očmi, da karkoli bi se že zgodilo, ,Bog ne laže‘ (Titu 1:2). Rezultat tega je, da sva obe s sestro ter dva najina brata skupaj z našimi družinami in vnuki danes častilci Boga Jehova. Dva moja nečaka, Alan in Paul Mason, služita kot potujoča nadzornika.

Zgodnja želja po evangeliziranju

Bila sem slaba učenka in sem šolo pustila leta 1926, ko mi je bilo 13 let. Toda močno sem si želela, da bi to, kar sem spoznala iz Biblije, delila z drugimi. Oče je menil, da sem premalo izobražena, da bi lahko komurkoli pomagala, mati pa je dejala: »Tudi če ljudem pripoveduje samo o prihajajočem Harmagedonu in da bodo krotki podedovali zemljo, bo to naznanjalo Božje kraljestvo.« Tako sem v svojih zgodnjih najstniških letih začela sodelovati pri delu oznanjevanja od vrat do vrat, čeravno sem bila krščena šele 1930. leta. Takoj zatem pa sem nastopila s polnočasnim evangelizacijskim delom na področju okoli Pertha.

Naslednje leto, leta 1931, smo začeli uporabljati naše novo ime: Jehovove priče. Toda mnogo stanovalcev je nasprotovalo naši rabi tega svetega Božjega imena in so se ostro odzvali. Kljub takšnim neprijetnim srečanjem sem nadaljevala z oznanjevanjem. Bila sem prepričana, da Bog ne laže, ko obljublja, da se lahko njegovi služabniki zanašajo na ,moč, ki jo deli‘ (1. Petrov 4:11; Filipljanom 4:13).

Razpoznavanje ,velike množice‘

Leta 1935 so me dodelili na drugi konec prostrane avstralske celine. Tako sem od tedaj leta služila kot pionirka na področju New Englanda v državi Novi Južni Wales, kakšnih 4000 kilometrov od mojega prejšnjega doma v Perthu.

Do tedaj sem ob vsakoletni spominski svečanosti na Jezusovo smrt jemala simbole, nekvašen kruh in črno vino. Čeprav je takšno ravnanje, še zlasti za goreče polnočasne služabnike, veljalo za pravilno, pa nisem bila nikoli prepričana v nebeško upanje. Potem pa nam je bilo leta 1935 pojasnjeno, da se zbira velika množica z upanjem na večno življenje na zemlji. Mnogi smo se razveselili spoznanja, da smo del velike množice, in smo prenehali jemati simbole (Janez 10:16; Razodetje 7:9). Biblijska resnica je sijala vse močneje, prav kakor je obljubil Jehova (Pregovori 4:18).

Nove metode oznanjevanja

Sredi 1930-ih smo pri oznanjevanju začeli uporabljati gramofon. Tako smo morali naša zdržljiva kolesa spredaj in zadaj opremiti z nosilci, pa ne le za težke gramofone, temveč tudi za plošče in torbe z literaturo. Ko sem imela kolo polno naloženo, sem morala biti zelo previdna, da se ne bi prevrnilo, saj je bilo pretežko, da bi ga lahko pobrala!

Približno v tem času smo pričeli tudi z obveščevalnimi pohodi, kakor smo jim rekli. Ko smo hodili po glavni mestni ulici, smo nosili plakate, ki so pritegnili pogled z napisanimi gesli. To delo mi je še posebej preizkusilo vero, zlasti ko so me priprli in čez noč zaklenili v majhno celico v mestu Lismore. Čutila sem se ponižano, ko so me naslednji dan odpeljali pred sodišče, niso mi pa dovolili, da bi se prej počesala! Toda Jehova me je spet podprl, kakor je obljubil. Primer so opustili, saj je bila edina obtožba policista, ki me je prijel, ta, da je moj plakat žalil njegovo religijo.

Nazaj na zahod

V zgodnjih 1940-ih sem se kot pionirka vrnila v podeželska mesta Zahodne Avstralije. Tu sem se razveseljevala nadaljnjih nepozabnih doživetij in duhovnih blagoslovov. Ko sem bila na zadolžitvi v Northamu, sem kakšnih 11 kilometrov zunaj mesta srečala zelo zaposleno gospodinjo Flo Timmins. Vzela je knjigo Reconciliation (Sprava), nedolgo zatem pa postala predana Priča Boga Jehova. Še vedno je dejavna v kraljestveni službi, njena hčerka pa, ki je imela tedaj šele štiri leta, je kasneje postala posebna pionirka.

Bili pa so še drugi nepozabni doživljaji. Nekoč sva se s partnerjem peljala na lahkem dvokolesnem vozu s konjsko vprego čez most v Northamu, ko se je konj nenadoma splašil in nama vlil strah v kosti, ko smo dirjali čez vrtinčaste vode reke Avon globoko pod nami. Po dobrem kilometru se je konj umiril.

Poroka in družina

Leta 1950 sem se poročila z Arthurjem Willisom, ki je bil tudi pionir že vrsto let. Nastanila sva se v podeželskem mestu Pingelly v Zahodni Avstraliji, kjer sva bila blagoslovljena s sinom Bentleyjem in hčerko Eunice. Ko se je otrokoma bližal konec šole, se je Arthur odločil, da se ponovno vpiše v pionirsko službo. Oba otroka je dober očetov zgled spodbudil, da začneta z rednim pioniranjem takoj, ko bosta usposobljena.

Arthur je otroka pogosto vzel na oznanjevanje na oddaljeno podeželje. Včasih se tako niso vrnili tudi po ves teden ali dlje, spali pa so kar na prostem. Jaz sem v takšnih primerih ostala doma, da sem skrbela za družinsko pohištveno podjetje, ki je njim trem omogočalo pioniranje.

Oznanjevanje med Aborigini

Neko jutro, ravno ko se je družina vrnila z enega od svojih podeželskih izletov, smo dobili nepričakovan obisk. Obiskal nas je neki Aborigin in vprašal: »Kaj naj naredim, da pridem nazaj?« Sprva smo bili začudeni. Potem je Arthur v njem prepoznal moža, ki je bil pred mnogimi leti izobčen iz krščanske občine zaradi pijanstva. Od tedaj je prišel na slab glas, ker je veliko pil in si nakopal dolgove.

Arthur mu je pojasnil, kaj mora narediti, da bi spet lahko postal del Jehovove čiste organizacije. Ni mnogo govoril, mi pa smo se spraševali, kaj bo storil, ko nas je tiho zapustil. Nihče ni pričakoval tega, kar se je zgodilo čez nekaj mesecev. Mož je naredil skoraj neverjetne spremembe! Poleg tega, da je prenehal piti, je tudi obiskal okoličane, jih spomnil na svoj dolg ter jim ga vrnil! Danes je ponovno brat v veri in je nekaj časa služil kot pionir.

V Pingellyju je bilo mnogo Aboriginov in v pravo zadovoljstvo nam je bilo pomagati tem ponižnim ljudem spoznati in sprejeti resnico Božje Besede. Kako mi je to, da sem lahko pomagala mnogim avstralskim Aboriginom spoznati resnico, okrepilo vero!

V Pingellyju je bila osnovana občina in na začetku so bili njeni člani večinoma Aborigini. Mnoge od njih smo morali naučiti brati in pisati. V teh začetnih letih je imelo mestno prebivalstvo do njih precej predsodkov, sčasoma pa so začeli spoštovati aboriginske Priče zaradi njihovega čistega življenja in ker so bili zaupanja vredni državljani.

Jehovova zanesljiva pomoč

Moj dragi mož, Arthur, ki je Bogu zvesto služil 57 let, je umrl na začetku 1986. leta. Poslovneži v Pingellyju in prebivalstvo tega področja so ga zelo spoštovali. Jehova me je ponovno podprl in mi dal moč, da sem prebolela to nenadno izgubo.

Moj sin, Bentley, služi kot starešina na severu Zahodne Avstralije, kjer z ženo Lorno svoje otroke vzgajata v resnici. Drugi vir mojega velikega veselja je hči, Eunice, ki vse do danes vztraja v polnočasni službi. Z možem Jeffom služita kot pionirja. Sedaj živim z njima in sem blagoslovljena tako, da še lahko sodelujem v stalni pomožni pionirski službi.

Več kot 60 let sem doživljala izpolnitev Jehovove ljubeče obljube, da krepi svoje služabnike in jim pomaga bojevati se z vsakršnimi razmerami, ki bi jih lahko doletele. Zadovoljuje vse naše potrebe, če nikoli ne dvomimo vanj in ne jemljemo tega za samoumevno. Vera se mi je okrepila, ko sem čutila podporo Božje roke, in tudi videla, da blagoslavlja celo bolj, kot bi si lahko mislili (Malahija 3:10). Bog prav zares ne more lagati!

[Slika na strani 27]

Mary leta 1933

[Slika na strani 29]

Mary in Arthur v kasnejših letih