Zakaj so Jehovove priče budne

»Bodite [. . .] budni, ker ne veste, kdaj pride vaš Gospod.« (MATEJ 24:42, Janko Moder)

1. Komu je namenjeno svarilo: »Bodite budni«?

ZA VSE Božje služabnike — pa naj so mlajši ali starejši, tisti, ki so se pravkar predali, in tisti, ki služijo že dolgo — velja biblijsko svarilo: »Bodite [. . .] budni« (Matej 24:42, JM) Zakaj je to pomembno?

2., 3. a) Kakšno znamenje je Jezus jasno opisal in kaj kaže izpolnitev prerokbe? b) Kakšne okoliščine, glede na Matevžev evangelij 24:42, preskušajo pristnost naše vere in kako?

² Jezus je proti koncu svoje zemeljske službe napovedal znamenje svoje nevidne navzočnosti v kraljestveni oblasti (Matevž, 24. in 25. poglavje). Jasno je orisal ta čas svoje kraljevske navzočnosti — dogodki pa v spolnitev prerokbe kažejo, da je bil v nebesih ustoličen za Kralja leta 1914. Opozoril je tudi na okoliščine, ki bodo tedaj preskusile pristnost naše vere. To se veže na čas, ko bo Jezus nastopil kot Sodni izvrševalec, da uniči sedanjo hudobno stvarnost med veliko stisko, za katero je rekel: »Za tisti dan in uro pa nihče ne ve, ne angeli nebeški, ne Sin, edini Oče sam.« S tem v mislih je tudi rekel: »Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride vaš Gospod« (JM). (Matevž 24:36, 42)

³ Ker ne vemo, katerega dne in katero uro se bo začela velika stiska, in če trdimo, da smo kristjani, to od nas zahteva, da kot pravi kristjani živimo vsak dan. Ali vam bo način, kako rabite svoje življenje, prinesel Gospodovo odobravanje, ko bo nastopila velika stiska? Oziroma, če vas prej prehiti smrt, ali se vas bo Jehova spominjal kot takšne, ki so mu zvestovdano služili vse do konca svojega sedanjega življenja (Matevž 24:13; Razodetje 2:10)?

Zgodnji učenci so se trudili ostati budni

4. Kaj se lahko naučimo iz Jezusovega zgleda duhovne budnosti?

⁴ Najboljši zgled duhovne budnosti je Jezus Kristus. Redno in goreče je molil k svojemu Očetu (Lukež 6:12; 22:42-44). Ko so ga zadele preskušnje, se je docela oprl na vodstvo, ki ga daje Sveto pismo (Matevž 4:3-10; 26:52-54). Ni si dovolil, da bi ga karkoli premotilo pri delu, ki mu ga je dodelil Jehova (Lukež 4:40-44; Janez 6:15). Ali bodo tako budni tudi tisti, ki se imajo za Jezusove sledilce?

5. a) Zakaj so imeli Jezusovi apostoli težave z ohranitvijo duhovnega ravnotežja? b) Kakšno pomoč je Jezus po svojem vstajenju dal apostolom?

⁵ Včasih so omahovali celo Jezusovi apostoli. Zaradi prevelike vnetosti in napačnih predstav so jih pač zadela razočaranja (Lukež 19:11; Dejanja apostolov 1:6). Preden so se naučili popolnoma opreti na Jehova, so jih nenadne preskušnje spravile iz ravnotežja. Tako so se ob Jezusovem prijetju razbežali. Iste noči kasneje je Peter iz strahu večkrat zatrdil, da Jezusa še pozna ne. Apostoli si še vedno niso vzeli k srcu Jezusovega nasveta: »Bedite in molite« (Matevž 26:41, 55, 56, 69-75, JM). Jezus je po svojem vstajenju uporabil svete spise, da bi jim okrepil vero (Lukež 24:44-48). In ko je bilo videti, da so nekateri od njih službo, ki jim jo je bil zaupal, postavili na drugo mesto, jih je Jezus spodbudil, da so se posvetili temu bolj važnemu delu (Janez 21:15-17).

6. Pred katerima zankama je Jezus predhodno opozoril svoje učence?

⁶ Že pred tem je Jezus svoje učence opozoril, da ne smejo biti od sveta (Janez 15:19). Svetoval jim je tudi, naj ne gospodujejo drug nad drugim, temveč naj služijo skupaj kot bratje (Matevž 20:25-27; 23:8-12). Ali so poslušali njegov nasvet? Ali so obdržali na prvem mestu delo, ki jim ga je dal?

7., 8. a) Kako zapis kristjanov prvega stoletja kaže, da so si vzeli k srcu Jezusov opomin? b) Zakaj je bila stalna duhovna budnost pomembna?

⁷ Dokler so apostoli živeli, so varovali občino. Zgodovina priča, da zgodnji kristjani niso bili vpleteni v politične zadeve rimskega cesarstva in da niso imeli vzvišenega duhovniškega razreda. Bili pa so vneti glasniki Božjega kraljestva. Do konca prvega stoletja so s to vestjo pokrili vso rimsko cesarstvo in pridobivali v učence po Aziji, Evropi in severni Afriki (Kološanom 1:23).

⁸ Vendar pa to ni pomenilo, da zaradi takšnih oznanjevalskih dosežkov nikakor ni več treba biti duhovno buden. Do Jezusovega napovedanega prihoda naj bi prišlo šele v daljnji prihodnosti. In ko je občina vstopila v drugo stoletje n. š., so nastale razmere pričele ogrožati duhovnost kristjanov. Kako?

Ti, ki so prenehali biti budni

9., 10. a) Kakšno dogajanje je po smrti apostolov pokazalo, da mnogi, ki so se imeli za kristjane, niso ostali budni? b) Kateri svetopisemski odlomki, citirani v tem odstavku, bi lahko pomagali vsem, ki so se izrekali za kristjane, da bi ostali duhovno močni?

⁹ Nekateri, ki so prišli v občino, so svoja prepričanja pričeli izražati s terminologijo grške filozofije, da bi to, kar so oznanjali, naredili bolj sprejemljivo ljudem v svetu. Postopoma so poganski nauki, kakršna sta Trojica in vrojena nesmrtnost duše, postali del okuženega krščanstva. To je pripeljalo do opustitve milenijskega upanja. Zakaj? Ti, ki so sprejeli vero v nesmrtnost duše, so sklepali, da bodo blagoslovi Kristusove vlade v celoti dosegljivi v duhovnem področju in to duši, ki bo preživela človeško telo. Tako niso več videli potrebe, da bi budno pazili na Kristusovo navzočnost v kraljestveni oblasti. (Primerjajte Galatom 5:7-9; Kološanom 2:8; 1. Tesaloničanom 5:21.)

¹⁰ Takšno stanje pa so poudarila še druga dogajanja. Nekateri, ki so trdili, da so krščanski nadzorniki, so pričeli izkoriščati svoje občine v korist lastnega slovesa. Prefinjeno so pričeli svojim mnenjem in naukom pripisovati enako ali celo večjo vrednost kot svetopisemskim. Ko se je pokazala priložnost, se je ta odpadla cerkev dala celo na razpolago, da služi interesom politične države. (Dejanja apostolov 20:30; 2. Petrov 2:1, 3)

Rezultati povečane budnosti

11., 12. Zakaj protestantska reformacija ni zaznamovala vrnitve k pravemu čaščenju?

¹¹ Po stoletjih zlorab s strani rimskokatoliške cerkve so v 16. stoletju spregovorili nekateri reformatorji. Toda to ni zaznamovalo vrnitev k pravemu čaščenju. Zakaj ne?

¹² Čeprav so se razne protestantske skupine osvobodile oblasti Rima, pa so ohranile mnoge temeljne nauke in prakso odpadništva — duhovniško-laiški koncept, tudi vero v Trojico, nesmrtnost duše in večno mučenje po smrti. Ker pa so bili povezani s političnimi elementi, so bili, tako kakor rimskokatoliška cerkev, še vedno od sveta. Zato so tudi odstopili od vsakršnega pričakovanja Kristusovega prihoda kot Kralja.

13. a) Kaj kaže, da so nekateri zares cenili Božjo Besedo? b) Kateri dogodek je v 19. stoletju še posebej zanimal nekatere, ki so se imeli za kristjane? c) Zakaj so bili mnogi razočarani?

¹³ Kljub temu pa bodo po smrti apostolov, kot je napovedal Jezus, pravi dediči Kraljestva (ki jih je primerjal s pšenico) dalje rasli skupaj z navideznimi kristjani (oziroma ljuljko) vse do časa žetve (Matevž 13:29, 30). Danes se ne more z gotovostjo pokazati na vse tiste, ki jih ima Gospodar za ljuljko. Toda vredno je omeniti, da so v 14., 15. in 16. stoletju živeli možje, ki so tvegali življenje in prostost, da bi prevedli Biblijo v jezik navadnega človeka. Drugi niso sprejeli Biblije le kot Božje besede, temveč so tudi zavrnili Trojico kot nesvetopisemsko. Spet drugi so zavrnili vero v neumrljivost duše in mučenje v peklenskem ognju kot povsem v nasprotju z Božjo Besedo. V 19. stoletju pa so tudi, kot posledica povečanega preučevanja Biblije, skupine v Združenih državah, Nemčiji, Angliji in Rusiji pričele izražati prepričanje, da je čas Kristusove vrnitve pred vrati. Vendar je večina njihovih pričakovanj razočarala. Zakaj? Po večini zaradi tega, ker so se preveč opirali na človeka, premalo pa na Sveto pismo.

Kako so se ti izkazali za budne

14. Kakšen pristop do preučevanja Biblije so imeli C. T. Russell in njegovi družabniki?

¹⁴ Nato pa so leta 1870 Charles Taze Russell in nekaj njegovih družabnikov v Alleghenyju, Pennsylvania, osnovali skupino za preučevanje Biblije. Niso bili prvi pri umevanju mnogih biblijskih resnic, ki so se jih oprijeli, zato pa so imeli navado med preučevanjem skrbno preveriti vse svetopisemske vrstice o določenem vprašanju.a Ni jim bil cilj najti dokaznega besedila za vnaprej ustvarjeno mnenje, temveč prepričati se, ali se njihovi sklepi skladajo z vsem, kar o tem piše Biblija.

15. a) Kaj so, poleg brata Russella, ugotovili tudi drugi? b) V čem so se od teh razlikovali Preučevalci Biblije?

¹⁵ Že pred njimi so nekateri uvideli, da se bo Kristus vrnil nevidno, kot duh. Nekateri so spoznali, da se Kristus ne bo vrnil zato, da bi z ognjem uničil zemljo in pokončal sleherno človeško življenje, temveč da blagoslovi vse rodove na zemlji. Našlo se je celo nekaj takšnih, ki so doumeli, da bo leto 1914 zaznamovalo konec poganskih časov. Toda za Preučevalce Biblije, ki so bili povezani z bratom Russellom, je bilo to več, kot le predmet teološke razprave. Svoje življenje so oblikovali po teh resnicah in jim namenili mednarodno publiciteto, ki ji tisti čas ni bilo primere.

16. Zakaj je brat Russell leta 1914 zapisal: »Smo v dobi preskušnje«?

¹⁶ Še vedno pa so morali ostati budni. Zakaj? Vedeli so na primer, da leto 1914 zaznamuje biblijska prerokba, niso pa z gotovostjo vedeli, kaj se bo tega leta zgodilo. To jim je prineslo preskušnjo. The Watch Tower z dne 1. novembra 1914 je zapisal besede brata Russella: »Spomnimo se, da smo v dobi preskušnje. [. . .] Če bi kakršenkoli razlog koga navedel, da se odpove Gospodu in Njegovi Resnici in se prenehal žrtvovati za Gospodovo Stvar, potem v srcu prvenstvene vloge ni imela ljubezen do Boga, ki bi gnala zanimanje za Gospoda, temveč nekaj drugega; verjetno upanje, da je čas kratek; predanost bi bila le za določen čas.«

17. Kako so duhovno ravnotežje obdržali A. H. Macmillan in njemu podobni?

¹⁷ Nekateri so tedaj prenehali služiti Jehovu. Toda A. H. Macmillan ni bil med njimi. Leta kasneje je pošteno priznal: »Včasih so bila naša pričakovanja glede določenega datuma večja, kakor bi smeli pričakovati po Svetem pismu.« Kaj mu je pomagalo ohraniti duhovno ravnotežje? Kot je dejal, je spoznal, da »neizpolnitev teh pričakovanj še ni spremenila tudi Božjih namenov«. Pristavil je: »Naučil sem se, da moramo priznati svoje napake in še naprej preiskovati Božjo Besedo za večjo prosvetlitev.«b Ti zgodnji Preučevalci Biblije so ponižno pustili, da Božja Beseda popravi njihovo gledišče. (2. Timoteju 3:16, 17)

18. Kako je krščanska budnost postopoma prinašala koristi glede ločenosti od sveta?

¹⁸ V letih, ki so sledila, se potreba po tem, da ostanejo budni, ni nič zmanjšala. Seveda so vedeli, da kristjani ne smejo biti od sveta (Janez 17:14; Jakob 4:4). Upoštevajoč to se niso pridružili krščanstvu v odobravanju Društva narodov kot političnega izraza Božjega kraljestva. Toda šele leta 1939 so v pravi luči zagledali sporno vprašanje krščanske nevtralnosti (glejte The Watchtower, 1. november 1939).

19. Kakšne koristi je budnost organizacije prinesla nadzoru občine?

¹⁹ Nikoli niso imeli duhovniškega razreda, čeprav so nekateri izvoljeni starešine menili, da je pridiga v občini vse, kar se lahko pričakuje od njih. Vendar je organizacija v iskreni želji, da bi se uskladila s Svetim pismom, vedno znova v stolpcih Stražnega stolpa pregledovala vlogo starešin v luči Svetega pisma. Prišlo je do organizacijskih sprememb v skladu s svetopisemskimi kazalci.

20.–22. Kako je organizacija v celoti dobila postopoma vse večji zagon, da bi opravila napovedano delo globalnega kraljestvenega oznanjevanja?

²⁰ Organizacija v celoti je postopoma dobivala vse večji zagon, da dopolni delo, ki ga Božja Beseda napoveduje za naš čas (Izaija 61:1, 2). Koliko naj bi se dobra vest oznanila v našem času? Jezus je rekel: »Med vsemi narodi se mora poprej oznaniti evangelij« (Marko 13:10). S človekovega vidika je bilo pogosto videti, da izpolnitev te naloge ni mogoča.

²¹ Toda z zaupanjem v Kristusa kot Glavo občine je šel razred zvestega in preudarnega sužnja naprej (Matevž 24:45). Zvesto in odločno so Jehovovemu ljudstvu pokazali na delo, ki ga je bilo treba opraviti. Od 1919. leta se je vse bolj poudarjalo oznanjevanje. Mnogim ni bilo lahko hoditi po hišah in govoriti tujcem (Dejanja apostolov 20:20). Toda preučevalni članki, kot sta bila Blessed Are the Fearless (Neustrašni so blagoslovljeni) (leta 1919) in Be of Good Courage (Bodite pogumni) (leta 1921), so nekaterim pomagali, da so se z zaupanjem v Jehova lotili tega dela.

²² Leta 1922 je bil poziv: »Objavljajte, objavljajte, objavljajte Kralja in njegovo kraljestvo« potrebna spodbuda, da bi temu delu pripisali dolžno važnost. Od leta 1927 dalje so bili starešine, ki niso sprejeli te svetopisemske odgovornosti, odstavljeni. Približno v tem času so bili Družbini potujoči predstavniki, romarji, postavljeni za področne svetovalce za oznanjevanje, ki so oznanjevalcem osebno dajali napotke glede oznanjevanja na terenu. Vsi niso mogli pionirati, zato pa so mnogi dneve ob koncu tedna v celoti namenili oznanjevanju. Pričeli so v ranem jutru, kratek predah so namenili zaužitju sendviča, potem pa nadaljevali s službo do poznih popoldanskih ur. To so bili pomembni časi teokratičnega razvoja, mi pa imamo mnogo koristi od tega, ko pregledujemo, kako je Jehova vodil svoje ljudstvo. To še vedno dela. Z njegovim blagoslovom bo oznanjevanje dobre vesti o vzpostavljenem Kraljestvu uspešno sklenjeno.

Ali ste budni

23. Kako lahko vsi mi kot posamezniki skozi krščansko ljubezen in ločenost od sveta pokažemo, da smo budni?

²³ Jehova usmerja svojo organizacijo, ta pa nas skladno s tem opozarja pred ravnanjem in stališči, ki bi nas poenačili s svetom, s tem pa tudi izpostavili nevarnosti, da izginemo skupaj z njim (1. Janezov 2:17). Buden pa mora biti tudi vsak sam in se odzivati na Jehovovo vodstvo. Jehova nam prav tako daje navodila, kako živeti in delati skupaj. Njegova organizacija nam pomaga rasti v cenjenju tega, kar krščanska ljubezen zares pomeni (1. Peter 4:7, 8). Če hočemo ostati budni, si moramo, kljub človeški nepopolnosti, resno prizadevati, da ta nasvet upoštevamo.

24., 25. V katerih bistvenih stvareh bi morali biti budni in s kakšnim upanjem pred očmi?

²⁴ Zvesti in preudarni suženj nas vztrajno opominja: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj« (Pregovori 3:5). »Neprestano molite« (1. Tesaloničanom 5:17). Svetuje se nam, naj se učimo odločitve temeljiti na Božji Besedi ter ji pustiti, da je ,svetilo naši nogi [. . .] in naši stezi luč‘ (Psalm 119:105). Ljubeče se nas spodbuja, naj v življenju na glavnem mestu obdržimo oznanjevanje dobre vesti o Božjem kraljestvu, delo, ki ga je Jezus napovedal za naše dni (Matevž 24:14).

²⁵ Zvesti in preudarni suženj prav gotovo je buden. Tudi mi, vsak sam, moramo biti budni. Da bi se le, tako budni, našli med tistimi, ki bodo priznani stali pred Sinom človekovim, ko bo prišel izvršit sodbo (Matevž 24:30; Lukež 21:34-36).

[Podčrtne opombe]

Za ponovitev

◻ Zakaj moramo ostati budni, kot pokaže Matevžev evangelij 24:42?

◻ Kako so Jezus in njegovi sledilci v prvem stoletju ostali duhovno budni?

◻ Kaj se je pričelo dogajati od leta 1870, ker so Jehovovi služabniki ostali budni?

◻ Kaj bo dokazalo, da vsak izmed nas ostaja buden?

[Slika na strani 23]

Jezus je ostal zaposlen z delom, ki mu ga je dodelil njegov Oče. Tudi molil je goreče

[Slika na strani 24]

Charles Taze Russell v svojih kasnejših letih

[Slika na strani 25]

Po vsej zemlji deluje več kot 4,700.000 kraljestvenih oznanjevalcev