Oznanjevalci Kraljestva poročajo
Držal se je svoje biblijsko šolane vesti
IZRAELSKI kralj David je molil za Jehovovo pomoč, ko je rekel: »Jaz pa hodim v brezgrajnosti svoji, reši me in milost mi stóri.« (Psalm 26:11) Bog se ga je usmilil, ker je ohranjal svojo brezgrajnost. Jehova je blagoslovil tudi Jezusa, ker je izpolnjeval njegovo voljo, pa tudi mladeniča iz Kolumbije, ki se je držal svoje biblijsko šolane vesti in je bil odločen izpolnjevati Božjo voljo. Ta mladi mož pripoveduje:
»Ko sem pričel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami, sem bil dijak neke katoliške šole. Vsakič ko sem se udeležil maše, pa me je mučila vest, zato sem šel k šolskemu ravnatelju (ki je bil duhovnik), svetovalcu in k nadzorniku moje skupine ter prosil, naj me oprostijo udeleževanja maše. Ugodili so mi, toda nekateri so me vseeno skušali prisiliti k obiskovanju. Takoj ko sem se krstil kot Jehovova priča, pa je pritisk še narasel. Oče mi je grozil, da me bo nagnal od doma, če me izključijo iz šole. Zame je namreč načrtoval visokošolsko izobrazbo in poklicno kariero.
Ravnatelj je večkrat opozoril vse, ki se ne držijo katoliških obvez. Ko je prišel čas za prvo mašo v letu, sem se skril in čakal, da se je končala. Nato pa sem dal učitelju (duhovniku) izvod brošure Šola in Jehovove priče in mu rekel, da se kot Jehovova priča ne morem udeležiti maše. Rekel je: ,Bolje bo, da si pričneš iskati drugo šolo.‘ Vedel sem, da bi me oče vrgel iz hiše, če bi bil izključen iz šole. Vseeno pa sem molil k Jehovu in še naprej temeljito pričeval svojim sošolcem.
Prišle so počitnice. Ko pa smo se po počitnicah vrnili v šolo, je zopet prišel čas za mašo. Ravnatelj in drugi duhovniki so bili pred kapelo, pripravljeni za spovedovanje. Strah me je že skoraj premagal. Vstopil sem v kapelo in se usedel, toda vest mi ni dala miru. Začelo se je petje, jaz pa sem razmišljal: ,Kaj sploh delam tukaj? Moj Bog je Jehova. Ne smem biti strahopetec in ga izdati. Ne smem ga razočarati. On me ne bo zapustil.‘ Molil sem za pogum. Nato sem odšel iz kapele in se postavil v vrsto za spoved. Ko sem prišel do ravnatelja, sem mu rekel: ,Gospod učitelj, nisem se prišel spovedat‘. Odvrnil je: ,To sem si tudi mislil.‘ Rekel sem mu, da mi moja vest ne dovoljuje udeleževati se maš in da sem pripravljen nositi vse posledice. Ne morem namreč preko tega, kar sem se naučil iz Biblije.
Ravnatelj se je zastrmel vame, se nasmehnil in rekel: ,Občudujem te. Vse Jehovove priče ste vredne občudovanja. Bog je za vas na prvem mestu, in pripravljeni ste poslušati njegove zakone, pa naj se zgodi karkoli. Nadaljujte s tem. To kar delate, je zelo dobro. Rad bi, da bi bili vsi katoliki kakor vi ter odsevali takšno gorečnost in ljubezen do Boga. Od zdaj naprej si oproščen sodelovanja v naših verskih obredih.‘ Kako srečen sem bil! Jehova je blagoslovil mojo odločenost poslušati svojo biblijsko šolano vest.
Naslednji dan je ravnatelj rekel dijakom: ,Druge vere so pred nami. Zakaj nismo goreči kakor oni, zakaj nimamo globoke ljubezni do Boga ter želje, da služimo najprej njemu? To je nekaj, kar mora biti v našem srcu.‘
Ravnatelj je bil kasneje premeščen v Rim, novi ravnatelj pa je moje neudeleževanje kar prezrl. Moj oče se je odselil iz hiše in mi dovolil, da takoj po diplomi uresničim svoj cilj, polnočasno službo.«
Tega mladega človeka, ki se je držal svoje biblijsko šolane vesti, je Jehova blagoslovil. Podobno pa bo blagoslovil tudi vse, ki si prizadevajo izpolnjevati njegovo voljo (Pregovori 3:5, 6).