Vnebovzetje — dogma, ki jo je razodel Bog?

VNEBOVZETJE — nauk, da je bila Marija, Jezusova mati, s telesom vzeta v nebo — spoštuje milijone rimokatolikov. Zgodovinar George William Douglas pravi: »Vnebovzetje ali vzetje v nebo Device Marije se že [dolgo] časti kot njen največji praznik in je ena od največjih slovesnosti cerkvenega leta.«

Katoliški teologi priznavajo, da Biblija ne govori o Marijinem dvigu v nebesa. Pravzaprav se le malo katolikov zaveda, da je ta priljubljeni nauk že stoletja star predmet razprtij in žolčnih debat. Kako je torej prišlo do tega, da je cerkev sprejela Marijino vnebovzetje kot dogmoa? Ali obstaja kakšna podlaga za mišljenje, da jo je razodel Bog? Odgovora na ti vprašanji nista zgolj teoretična. Za vse resnicoljubne imata daljnosežne posledice.

Razvoj dogme

Morda vas bo presenetilo, da je bila v prvih stoletjih po Jezusovi smrti predstava o Marijinem vnebovzetju kristjanovemu razmišljanju povsem tuja. Katoliški teolog Jean Galot v L’Osservatore Romano piše: »V začetku ni krščanske skupnosti vezal nikakršen spomin na Marijino smrt.«

Ko pa je nauk o trojici postal uradna cerkvena doktrina, je Marija začela dobivati vse vidnejšo vlogo. Dajati so ji pričeli zveneče izraze, kot: »božja Mati«, »brezmadežno spočeta«, »priprošnjica«, »nebeška kraljica«. Sčasoma, razmišlja teolog Galot, »molk prvobitne tradicije v zvezi z Marijino smrtjo ni mogel povsem zadovoljiti tistih kristjanov, ki so Mariji pripisovali popolnost in jo hoteli častiti. Tako je nastala zgodba o vnebovzetju, ki je bila sad priljubljenih predstav.«

Približno v četrtem stoletju n. š. so pričeli krožiti tako imenovani apokrifi o vnebovzetju. Ta besedila so vsebovala umišljene pripovedi o Marijinem domnevnem vnebovzetju. Vzemimo na primer besedilo, ki se imenuje The Falling Asleep of the Holy Mother of God (Zaspala je sveta Mati božja). Pripisali so ga kar apostolu Janezu, čeprav je verjetneje, da je bil spisan skoraj 400 let po njegovi smrti. Po tej podtaknjeni pripovedi so bili Kristusovi apostoli čudežno zbrani k Mariji, kjer so jo videli ozdravljati slepe, gluhe in hrome. Končno so apostoli, kot se tu trdi, slišali Gospoda reči Mariji: »Glej, odslej bo tvoje dragoceno telo prenešeno v raj in tvoja sveta duša bo na nebu v zakladnici mojega Očeta v nadkriljevanje svetlosti, kjer sta mir in veselje svetih angelov in kar iz tega izhaja.«

Kako so se na takšno pisanje odzvali verujoči? Mariolog René Laurentin pojasnjuje: »Odzivi so bili zelo različni. Blišč mikavne zgodbe je zapeljal najbolj lahkoverne, ki v svojem razmišljanju niso šli dlje. Drugi so prezirali te nedosledne pripovedi, ki si pogosto nasprotujejo in so brez avtoritete.« Tako si je morala teorija o vnebovzetju prizadevati, da bi bila uradno sprejeta. K še večji zmedi je prispevalo dejstvo, da so ponekod častili domnevne posmrtne ostanke Marijinega telesa. To je bilo težko uskladiti s prepričanjem, da je bilo njeno meseno telo vzeto v nebo.

V 13. stoletju je Tomaž Akvinski, tako kot mnogi teologi, zagovarjal mnenje, da vnebovzetja ni mogoče opredeliti kot dogmo, saj »jo Sveto pismo ne uči«. Kljub temu je to prepričanje postajalo vse bolj priljubljeno, množile pa so se tudi slike Marijinega domnevnega vnebovzetja slavnih umetnikov, kot so Rafael, Corregio, Titian, Carracci in Rubens.

Vprašanje je ostalo nerešeno vse do nedavnega. Po jezuitu Giuseppe Filograssiju so katoliški učenjaki celo še v prvi polovici našega stoletja objavljali »študije in razprave, ki niso bile vedno naklonjene« teoriji o vnebovzetju. Celo papeži kot Leon XIII., Pij X. in Benedikt XV. »so bili v tej stvari dokaj zadržani«. Toda cerkev je 1. novembra 1950 o tem končno izrekla jasno mnenje. Papež Pij XII. je objavil: »To, da je bila brezmadežna Mati božja, večna devica Marija, ko je sklenila pot svojega zemeljskega življenja, vzeta s telesom in dušo v nebeško slavo, določamo za dogmo, ki jo je razodel Bog.« (Munificentissimus Deus)

Vera v to, da je Marija s telesom šinila v nebo, katolikom ni bila več dana na izbiro — sedaj je to bila cerkvena dogma. Papež Pij XII. je objavil, »da mora vsak, . . . ki si drzne zanikati ali prostovoljno vnašati dvom o tem, kar Smo določili, vedeti, da se je izneveril Božanski in katoliški veri.«

Kaj v resnici pravi Sveto pismo

Na kakšni osnovi pa se je cerkev odločila za tako drzno stališče? Papež Pij XII. je trdil, da ima dogma o vnebovzetju »odločilno osnovo v Svetem pismu«. Med pogosto navajanimi vrsticami v dokaz Marijinega vnebovzetja je evangelij po Lukežu 1:28, 42. Ti vrstici o Mariji pravita: » ,Pozdravljena, prepolna milosti, Gospod je s teboj.‘ ,Blagoslovljena med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!‘ « (Janko Moder) Zagovorniki vnebovzetja sklepajo, da Marijo nikoli ni mogla premagati smrt, saj je bila »prepolna milosti«. In ker je bila »blagoslovljena«, tako kot ,sad njenega telesa‘, je morala imeti enake prednosti kakor Jezus — tudi dvig v nebo. Kaj menite, ali je takšno razmišljanje zdravo?

Kot prvo, jezikovni strokovnjaki pravijo, da je izraz »prepolna milosti« netočen prevod in bi se točnejši prevod izvirnega grškega izraza, ki ga je uporabil Lukež, glasil »predmet Božje naklonjenosti«. Katoliška Jerusalem Bible zato Lukeža 1:28 prevaja: »Vesêli se, deležna tolikšne naklonjenosti!« Ni razloga za sklepanje, da bi bila Marija s telesom vzeta v nebo samo zato, ker ji je bil Bog ,tako naklonjen‘. Tudi za prvega krščanskega mučenca, Štefana, katoliška Douayeva Biblija pravi, da je užival veliko naklonjenost oziroma je bil ,poln slave‘, pa se mu ne pripisuje nikakršno telesno vstajenje (Dejanja apostolov 6:8).

Pa vseeno, ali ni bila Marija blagoslovljena oziroma je uživala naklonjenost? Da, toda zanimivo je, da je tudi Jaela, ženska iz časov izraelskih sodnikov, veljala za ,blagoslovljeno med ženami‘ (Sodniki 5:24). Verjetno nihče ne bi razpravljal o tem, ali je bila tudi Jaela s telesom vzeta v nebo. Poleg tega pa celotna zamisel o vnebovzetju sloni na premisi, da je šel Jezus s telesom v nebo. Vendar Biblija pravi, da je bil Jezus »oživljen« oziroma je vstal »v duhu« (1. Petrov 3:18; primerjaj 1. Korinčanom 15:45). Apostol Pavel je dalje rekel, »da meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva« (1. Korinčanom 15:42-50).

Res je, da Biblija govori o nebeškem vstajenju za zveste kristjane, ki so maziljeni z duhom. Toda Prvi list Tesaloničanom 4:13-17 daje jasno vedeti, da se to vstajenje ne bo začelo pred »Gospodovo navzočnostjo« v času zadnjih dni te hudobne dobe. Do tedaj pa bo Marija spala v smrti skupaj s tisočimi drugih zvestih kristjanov (1. Korinčanom 15:51, 52).

Marija — ženska vere

Prepričani ste lahko, da to, kar smo zapisali, ne pomeni, da nimamo spoštovanja do Marije. Nedvomno je bila Marija zgledna ženska, katere vero je vredno posnemati. Rade volje je sprejela prednostno odgovornost, da postane Jezusova mati, hkrati z vsemi preizkušnjami in žrtvami, ki jih bo to prineslo (Lukež 1:38; 2:34, 35). Skupaj z Jožefom je Jezusa vzgajala v pobožni modrosti (Lukež 2:51, 52). Ostala je z Jezusom v času njegovega trpljenja na kolu (Janez 19:25-27). In kot zvesta učenka je poslušno ostala v Jeruzalemu in doživela izlitje Božjega duha na binkošti (Dejanja apostolov 1:13, 14; 2:1-4).

Izkrivljen pogled na Marijo ni v čast niti Stvarniku niti Mariji. Dogma o vnebovzetju služi v prid neosnovani trditvi, da je Marija priprošnjica pri Bogu. Toda ali je Jezus Kristus kdaj potrdil takšen nauk? Nasprotno, rekel je: »Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni. Če boste kaj prosili v mojem imenu, jaz bom storil.« (Janez 14:6, 14; primerjaj Dejanja apostolov 4:12). Da, samo Jezus Kristus je tisti, ki služi kot priprošnjik pri Stvarniku, ne pa Marija. Po Jezusu, ne pa po Mariji, bi se morali bližati našemu Oživljevalcu »za pravočasno pomoč« (Hebrejcem 4:16).

Sprejeti resnico o Mariji bo morda za koga boleče. Navsezadnje to lahko pomeni odreči se nekaterim dolgoletnim prepričanjem in cenjenim predstavam. Toda čeprav je resnica včasih boleča, pa vendarle ,osvobaja‘ (Janez 8:32). Jezus je rekel, da njegov Oče išče takšne, ki ga bodo častili »v duhu in resnici« (Janez 4:24). Iskrenim katolikom te besede predstavljajo izziv.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 27]

ALI JE MARIJA UMRLA?

Ali je Marija v resnici umrla pred svojim domnevnim vzponom v nebo? Katoliški teologi so se, kar se tega tiče, znašli pred dvema teološkima dilemama. Nuovo dizionario di teologia pravi, da »bi bilo Mariji težko pripisati prednost nesmrtnosti, ki jo celo Kristus ni imel«. Po drugi strani pa tudi misel, da Marija je umrla, odpira enako kočljivo vprašanje. Teolog Kari Børresen piše, da »je smrt kazen za izvirni greh, ki glede na [doktrino o brezmadežnem spočetju] ne zadeva Marije«. Kakšen je bil potemtakem razlog njene smrti? Ne preseneča torej, da je papež Pij XII. previdno obšel celotno vprašanje o Marijini smrti, ko je določal dogmo o vnebovzetju.

Na srečo biblijskega nauka ne bremeni takšna zmeda. Nikjer ne uči — celo namiguje ne — da je bila Marija brezmadežno spočeta. Ravno nasprotno, kaže, da je bila Marija nepopoln človek, ki potrebuje odkupnino. Zato je tudi po Jezusovem rojstvu šla v tempelj in opravila daritev za greh Bogu (3. Mojzesova 12:1-8; Lukež 2:22-24). Kot vsi drugi nepopolni ljudje je Marija nazadnje umrla (Rimljanom 3:23; 6:23).

Ta preprosta resnica je v popolnem nasprotju z neodgovorljivimi vprašanji, ki se porajajo ob dogmi o vnebovzetju.

[Slika na strani 26]

Marijino vnebovzetje, Tizianova slika (ok. 1488-1576)

[Vir slike]

Giraudon/Art Resource, N.Y.

[Slika na strani 28]

S tem, ko je Marija po Jezusovem rojstvu prinesla v tempelj daritev za greh, se je proglasila za grešnico, ki potrebuje odkupnino