Niti pomislili niso na kompromis!
JEHOVOVA roka je bila z zgodnjimi sledilci Jezusa Kristusa (Dejanja apostolov 11:21). Z Božjo pomočjo so nepopustljivo vztrajali na pravični poti. Znano zgodovinsko dejstvo je, da so doživljali sovraštvo in celo hudo preganjanje.
Neoporečnost prvih zvestih Kristusovih sledilcev je postala pregovorna. Niti za ceno življenja niso popustili v veri. Toda zakaj so z njimi ravnali tako kruto?
Osovraženi brez vzroka
Pravi kristjani, kakor že Jezus, niso sprejemali teženj in verovanj tega sveta (1. Janezov 4:4-6). Zgodovinar Edmond de Pressensé je še opazil, da je bilo širjenje krščanstva »tako hitro in njegov uspeh tako odmeven, da je bil resen spor [s cesarsko oblastjo Rima] neogiben«.
Jezus je nekoč zase uporabil besede preroškega psalma, ki se glasijo: »Sovražili so me brez vzroka.« (Janez 15:25; Psalm 69:4) Preden je to povedal učencem, jih je opozoril: »Hlapec ni večji od gospodarja svojega. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas.« (Janez 15:20) Ni ga bilo lahko posnemati. Judovski verski voditelji so imeli Jezusove učence izmed Judov za odpadnike od judovstva. Toda ko so Jezusovim sledilcem prepovedali govoriti o Jezusu, ti niso poslušali ukaza, saj bi s tem omadeževali svojo vero (Dejanja apostolov 4:17-20; 5:27-32).
Ko je učenec Štefan nedolgo po binkoštih 33. leta n.š. pričeval pred judovskim sanhedrinom, so ga obtožili, da »govori kletvine zoper Mojzesa in Boga«. Obtožbe so bile podle, toda Štefana so kamnali do smrti. Zatem je nastalo »veliko preganjanje cerkve, ki je bila v Jeruzalemu; in vsi so se razkropili po judejskih in samarijskih krajih, razen apostolov« (Dejanja apostolov 6:11, 13; 8:1). Veliko so jih pozaprli.
V knjigi Christianity and the Roman Empire piše, da so judje zasledovali Jezusove sledilce »z neizprosnim sovraštvom«. Zaradi tega je morala rimska oblast velikokrat zaščititi kristjane. Rimski vojaki so na primer rešili apostola Pavla iz rok judov, ko so ga hoteli umoriti (Dejanja apostolov 21:26-36). Vseeno pa tudi odnosi med kristjani in Rimljani niso bili najboljši.
Rim okrepi preganjanje
Približno devet let po Štefanovi smrti je rimski vladar Herod Agripa I. dal umoriti apostola Jakoba, da bi si pridobil naklonjenost Judov (Dejanja apostolov 12:1-3). Do takrat se je vera v Kristusa že razširila do Rima (Dejanja apostolov 2:10). Leta 64 je velik del mesta pogorel. Neron je v trudu, da bi utišal govorice, češ da je sam zanetil požar, za nesrečo obtožil kristjane, temu pa je sledilo strašno preganjanje. Ali je zanetil ogenj v mestu, da bi imel opravičilo za zidavo mogočnejšega mesta, ki bi ga po sebi poimenoval Neropolis? Ali je morda na njegovo odločitev, da obtoži kristjane, vplivala cesarica Popeja, judovska spreobrnjenka, znana po sovraštvu do kristjanov? Raziskovalci še niso našli zanesljivega odgovora, toda posledice so bile vsekakor strahotne.
Rimski zgodovinar Tacit piše: »Njihovemu umiranju pa je bilo pridruženo zasmehovanje, da so poginjali oblečeni v kože divjih živali, da so jih [kristjane] trgali psi, da so jih pribijali na križe ali pa so kot goreče bakle razsvetljevali noč, ko je dan ugasnil,« — človeške bakle za cesarske vrtove. Tacit, ki je bil vse prej ko prijatelj kristjanov, dodaja: »Zato se je zbudilo sočutje s sicer morda res krivimi, ki so zaslužili najhujšo kazen, a so bili žrtvovani — ne obči koristi, ampak krvoželjnosti enega človeka,« Nerona namreč.
Očitna nasprotja
Čeprav je Neronu prišlo prav, da je za požig Rima obtožil kristjane, jih ni nikoli prepovedal niti pregnal krščanstva kot religije v državi. Zakaj so potem Rimljani tako preganjali kristjane? Ker »so majhne krščanske skupnosti s svojo pobožnostjo in spodobnostjo vznemirjale užitkarski poganski svet,« odgovarja zgodovinar Will Durant. Nasprotje med krščanstvom in krvavimi rimskimi gladiatorskimi igrami je bilo tolikšno, da bi večje ne moglo biti. Rimljani se seveda niso pomišljali izrabiti priložnosti, da se znebijo kristjanov in tako operejo svojo vest.
Rim je bil videti nepremagljiva svetovna sila. Rimljani so verjeli, da so vojaško tako uspešni tudi zaradi tega, ker so častili vsa božanstva. Zato so težko razumeli krščanski dosledni monoteizem in zavračanje vseh drugih bogov, tudi zavračanje čaščenja cesarja. Zato ni čudno, da je Rim na krščanstvo gledal kot na vpliv, ki ogroža temelje cesarstva.
Cena pričevanja
Proti koncu prvega stoletja n.š. je bil apostol Janez izgnan na Patmos »zaradi božje besede in zaradi pričevanja o Jezusu« (Razodetje 1:9, EI). Na splošno menijo, da ga je izgnal rimski cesar Domicijan. Kljub oviranju Jezusovih sledilcev se je krščanstvo do konca stoletja razširilo že po vsem rimskem cesarstvu. Kako je bilo to mogoče? Knjiga A History of the Early Church pojasnjuje, da je krščanstvo »povezovala njegova služba«. Preganjani zgodnji kristjani se kakor Janez niso odrekli svoje vere, temveč so vztrajno govorili o Bogu in pričali za Jezusa (Dejanja apostolov 20:20, 21; 2. Timoteju 4:2).
Preganjanje kristjanov je dobilo novo razsežnost leta 112 n.š., dve leti za tem, ko je cesar Trajan postavil Plinija za upravitelja Bitinije (zdaj severozahodna Turčija). Prejšnja tamkajšnja uprava je bila popustljiva, zato je vladal nered. Templji so bili skoraj opusteli, prodaja krme za žrtvene živali se je znatno zmanjšala. Trgovci so krščanstvu očitali preprostost čaščenja, saj v njem ni bilo ne živalskih žrtev ne malikov.
Plinij se je zelo trudil obnoviti pogansko čaščenje in kristjani so morali velikokrat plačati z življenjem, ker niso hoteli pred cesarjevim kipom darovati vina in kadila. Rimske oblasti so na koncu priznale, da so kristjani »krepostno ljudstvo, vendar nerazumljivo sovražno do stare verske tradicije,« pravi profesor Henry Chadwick. Biti kristjan je še vedno pomenilo smrtni greh, toda Jezusovi sledilci niso niti pomislili na kompromis.
Profesor W. M. Ramsay pripominja, da so sovraštvo porajale tudi »sitnosti v poganskih družinah, ko se je kateri član spreobrnil h krščanstvu«. Dr. J. W. C. Wand je izjavil: »Če se bližnji ni mogel prilagoditi najobičajnejšim šegam, ker so te zajemale priznavanje poganskih božanstev, je bilo družbeno življenje zelo oteženo.« Ni čudno, da so mnogi imeli zgodnje kristjane za sovražnike človeštva ali pa za ateiste.
Širjenje prinaša večje preganjanje
Polikarp, baje poučen od apostola Janeza, je postal spoštovan starešina v Smirni (zdaj Izmir). Zaradi njegove vere so ga leta 155 n.š. sežgali na kolu. Rimski upravitelj province, Stacij Kvadrat, je sklical množico. Stadion je bil poln sovražnih poganov, ki so zasmehovali 86-letnega Polikarpa, ker je odvračal od čaščenja njihovih bogov, in fanatičnih judov, ki so radi prinašali drva za ogenj, čeprav so morali to delati na veliki sabat.
Nad kristjane se je zgrnil nov val preganjanja po vsem rimskem svetu. Pod cesarjem Markom Avrelijem je preteklo še več njihove krvi. Tiste, ki so bili rimski državljani, so morili z mečem, tiste, ki to niso bili, pa so metali zverem v amfiteatrih. In zaradi česa? Samo zato, ker so bili kristjani in niso hoteli popustiti v svoji veri oziroma se ji odreči.
Sodobno francosko mesto Lyon je zraslo na temeljih rimske naselbine Lugdunum, upravnega središča in edine rimske postojanke med Rimom in Renom. Leta 177 n.š. je bila v njem že močna krščanska skupnost. Pogani so ji ostro nasprotovali. Začelo se je z izključitvijo kristjanov iz javnega življenja. Drhal je zagnala hrup in posledica je bilo takšno preganjanje, da si noben kristjan ni upal iz hiše. Rimski upravitelj je ukazal, naj kristjane poiščejo in pomorijo.
Nagrada
Ko so Jezusovi apostoli pomrli in ni bilo več njihovega zadrževalnega vpliva, se je med kristjani pojavil odpad (2. Tesaloničanom 2:7). Ob koncu četrtega stoletja je odpadniško krščanstvo postalo državna religija. Tedaj je bilo to že sprijeno in se pripravljeno pomešati s svetom; Jezus in njegovi zgodnji učenci niso tega nikoli storili (Janez 17:16). Biblijski kanon, v katerem je zapisana krščanska vera, je bil zbran že dosti prej.
Ali so tisoči prvih kristjanov trpeli in umrli zaman? Nikakor! Niti pomislili niso, da bi popustili v veri, ,bili so zvesti do smrti in dobili venec življenja‘ (Razodetje 2:10). Jehovovi služabniki so še danes zelo preganjani, toda vera in neoporečnost zgodnjih sovernikov jih zelo spodbujata. Zato tudi današnji kristjani ne mislijo na kompromis.
[Slike na straneh 8, 9]
Neron
Model cesarskega Rima
Oltar, posvečen čaščenju cesarja
[Vir slike]
Neron: z dovoljenjem Britanskega muzeja
Museo della Civiltà Romana, Rim
[Slika na strani 10]
Mark Avrelij
[Vir slike]
The Bettmann Archive