Goreči britanski kristjani

The Economist poroča, da je od 56 milijonov Britancev trenutno le 10 odstotkov gorečih kristjanov. Na povprečno nedeljo jih cerkveno službo obišče manj kot štiri milijone; od tega le 1,1 milijona anglikancev. Kljub razširjenemu agnosticizmu je anglikanska cerkev še vedno državna religija. Omenjena revija trdi: »Britanska družba že veliko let ni več krščanska, noče pa priznati, da je agnostična, in to večinoma zaradi nostalgije.« Sodobni politiki in časopisi se zato razumljivo zavzemajo za odvzem tega položaja cerkvi, za ločitev cerkve od države.

»Najslabši svet je tisti, ki se razglaša za krščanskega pa je v resnici posveten,« je tožil Walter Bagehot, urednik The Economista iz 19. stoletja. V prvem stoletju pa je Jezus Kristus dejal, da njegovi učenci ,niso od sveta, kakor on ni bil od sveta‘ (Janez 17:16). Pravzaprav jih je poslal v svet oznanjat Božje kraljestvo. Tudi danes so Jehovove priče po vsem svetu znane po gorečem oznanjevanju »javno in po hišah« (Apostolska dela 20:20, Moder).

V primeri z anglikanci je 126.173 Jehovovih prič v Veliki Britaniji malo. Toda vsak mesec porabijo približno 20 ur za obiskovanje krščanskih shodov. Leta 1992 je vsaka Priča porabila povprečno 16 nadaljnjih ur za oznanjevanje dobre vesti o Božjem Kraljestvu, vladavini, ki bo kmalu vzpostavila pravičen novi svet (Matevž 24:14; 2. Petrov 3:13). Ali boste naslednjič, ko vas bodo obiskale Priče, prisluhnili njihovemu nevsakdanjemu sporočilu in odkrili, kaj spodbuja njihovo gorečnost?