Načela ali priljubljenost — kaj te vodi
NORIHITO iz šestega razreda je sodeloval na športni prireditvi. Nenadoma pa se je moral odločiti. Vsi učenci so morali sodelovati v domoljubnem obredu. Ali se bo pridružil sošolcem pri tej navidez formalni stvari?
Norihito je iz Biblije spoznal, da je napačno častiti kateregakoli boga razen Jehova (2. Mojzesova 20:4, 5; Matevž 4:10). Vedel je tudi, da morajo kristjani v vseh posvetnih političnih zadevah ostati nevtralni (Daniel 3:1-30; Janez 17:16). Čeprav so ga sošolci silili, naj se jim pridruži, je pogumno, a spoštljivo vztrajal pri svojem. Kaj bi ti naredil na njegovem mestu?
Želja po pripadnosti
Sveto pismo kaže, da je Bog ustvaril ljudi družabne, da bi se razumeli in radi skupaj delali. Človekova želja, da bi ga vrstniki sprejeli je povsem naravna. Zaradi takšnih občutkov je življenje prijetnejše, z drugimi pa smo v miru in slogi (1. Mojzesova 2:18; Psalm 133:1; 1. Petrov 3:8).
Prirojena želja po pripadnosti se zrcali še danes v nekaterih kulturah v močnem prilagajanju. Japonce, na primer, že od otroštva učijo, naj se zavedajo volje večine in se ji prilagajajo. Tradicija jih uči, da je ena njihovih največjih dolžnosti prilagoditi se družbi. »Japonci veliko raje delajo v skupini kakor zahodnjaki,« je izjavil Edwin Reischauer, nekdanji ameriški veleposlanik na Japonskem in navdušen opazovalec japonskih navad, zatem pa pristavil, »medtem ko bi zahodnjaki večinoma odkrito pokazali neodvisnost in zasebnost, večina Japoncev razmeroma voljno sprejme norme svoje skupine glede oblačenja, načina življenja in celo razmišljanja.« Želje po prilagoditvi pa seveda nimajo le Japonci. Najdemo jo po vsem svetu.
Pritiski, da bi se prilagodili
Čeprav je zaželeno, da se po najboljših močeh trudimo dobro shajati z drugimi, pa je slepo prilagajanje priljubljenemu lahko nevarno. Zakaj? Kar je priljubljeno pri večini, za Boga pogosto ni sprejemljivo. »Ves svet leži v Hudobnem,« piše v Bibliji (1. Janezov 5:19). Satan zvito uporablja vse, kar ima na voljo — pridobitništvo, nizko moralo, rasne predsodke, verski fanatizem, nacionalizem in podobno — da bi množice odvrnil od Boga. Če se človek temu prilagodi, postane nasprotnik Boga Jehova in njegovih namenov. Zato je kristjanom svetovano: »In ne ravnajte se po tem svetu, ampak preobrazujte se z obnovo svojega mišljenja, da boste preskušali, kaj je volja božja, kaj je dobro in njemu všeč in popolno.« (Rimljanom 12:2, Jere, Pečjak, Snoj)
Ker kristjani živimo v tej stvarnosti, smo stalno izpostavljeni pritisku, da se prilagodimo tistemu, kar je priljubljeno. Še posebej ranljivi so mladi. Želja po podobnosti s sošolci v videzu in ravnanju je zelo močna. Zares morajo biti pogumni, da vrstnikom pojasnijo, zakaj ne sodelujejo pri nekaterih dejavnostih. Če svojega stališča ne predstavijo odločno, jim grozi duhovna nesreča (Pregovori 24:1, 19, 20).
Odrasli se s takšnimi težavami srečujejo na delovnem mestu. Morda drugi od njih pričakujejo sodelovanje v družabnih dejavnostih po delovnem času ali med prazniki. Če to odklonijo, so morda videti vzvišeni in samotarski, ozračje na delovnem mestu postane napeto. Nekateri se morda čutijo dolžne delati veliko nadur enostavno zato, ker tako delajo drugi in se to pričakuje od njih. Popuščanje v takšnih rečeh lahko duhovno škodi in človeku prepreči, da bi spolnjeval druge obveznosti (1. Korinčanom 15:33; 1. Timoteju 6:6-8).
Pritiski po prilagoditvi se pojavljajo tudi zunaj šole oziroma službe. Krščanska mati je povedala, da ni kaznovala otroka, ko je bilo to potrebno, ker se ji je zdelo, da druge ženske tega ne bi odobravale (Pregovori 29:15, 17)
Večina je lahko v zmoti
Biblija ponuja veliko neposrednih nasvetov glede posnemanja večine. Izraelskemu narodu je bilo na primer naročeno: »Ne potegni z množico, da bi delal zlo; in v pravdi ne govori iz nagnjenja do množice, da se izprevrne sodba.« (2. Mojzesova 23:2; primerjaj Rimljanom 6:16) Tega nasveta niso vedno poslušali. Nedolgo po izhodu iz Egipta, nekoč ko Mojzesa ni bilo zraven, je nekaj posameznikov nagovorilo Arona in ljudstvo, da so naredili zlato tele in ga častili na »praznik GOSPODU«. Ljudstvo je jedlo, pilo, se veselilo s pesmimi in plesom, zraven pa darovalo zlatemu teletu. Usmrčenih je bilo okrog 3000 kolovodij tega razuzdanega in malikovalskega dejanja. Toda Jehova je kaznoval tudi mnoge druge, ker so brezglavo potegnili z večino (2. Mojzesova 32:1-35).
Drug primer, ko so ljudje sledili večini v hudobiji, se je zgodil v prvem stoletju v zvezi s smrtjo Jezusa Kristusa. Zavistni verski vodje so mnoge pregovorili, da so se pridružili glasnim zahtevam po Jezusovi usmrtitvi (Marko 15:11). Ko jim je Peter ob binkoštih po Jezusovem obujenju in vnebohodu pokazal njihovo veliko napako, je mnoge ,zbodlo v srce‘, uvideli so, kam jih je pripeljalo slepo posnemanje večine (Dejanja apostolov 2:36, 37).
Boljša, biblijska načela
Te pripovedi dobro ponazarjajo, da ima slepo posnemanje množice lahko hude posledice. Koliko boljše se je pustiti voditi Bibliji in njenim načelom! »Marveč kakor so nebesa višja od zemlje, tako so pota moja višja nego vaša pota in misli moje nego vaše misli,« pravi Jehova (Izaija 55:9). Glede morale in medčloveških odnosov — pravzaprav pri vsaki odločitvi — se je že velikokrat izkazalo, koliko boljše je poslušati Jehovove nasvete kakor priljubljeno mnenje. Tako živimo srečnejše in bolj zdravo.
Oglejmo si, na primer, Kazujevo izkušnjo. Čeprav je že nekaj časa preučeval Biblijo, se je še vedno držal priljubljenega življenja: pehanja za bogastvom in uspehom. Hotel je ugajati nadrejenim in sodelavcem, to pa ga je velikokrat zapeljalo v popivanje do jutranjih ur. Postal je zahteven, nestrpen in razdražljiv. Zaradi nezmernega življenja ga je zadela kap in Kazuja je ostal delno hrom. Med okrevanjem v bolnišnici je imel čas razmišljati o tistem, kar se je naučil iz Biblije, in o svojem življenju. Odločil se je, da je že čas, da začne živeti po tistem, kar se je naučil. Zapustil je delovno mesto menedžerja in zamenjal družbo. Trudil se je, da si je nadel krščansko osebnost in popravil svoje gledišče o gmotni posesti. Vrednote so se zanj spremenile in zdravje se mu je izboljšalo. Zatem je svoje življenje predal Jehovu in se dal krstiti.
Če hoče človek uspeti v nepriljubljenem načinu življenja, mora vedeti, katerih načel se drži, in mora biti povsem prepričan, da so pravilna. To kaže Masarujevo doživetje. V šestem razredu osnovne šole so ga sošolci predlagali za predsednika razreda. Nekoliko v zadregi se spominja, da ni dobro razumel, za katera biblijska načela gre, zato sošolcem ni znal pojasniti, zakaj ne more sprejeti politične funkcije. Strah pred ljudmi ga je zadržal, da jim ni povedal, da je kristjan. Lahko je le sklonil glavo in med solzami ponavljal: »Ne morem.«
Ta boleča izkušnja ga je navedla, da je raziskal, zakaj kristjani ne sodelujejo v političnih dejavnostih (primerjaj Janez 6:15). Pozneje, ko je bil v višjih razredih, se je znašel v enakem položaju. Tokrat je bil pripravljen in je učitelju prepričljivo pojasnil svoje gledišče. Učitelj je pojasnilo sprejel, pa tudi precej sošolcev in ti so ga potem spraševali o njegovem biblijskem verovanju.
Ko bodo vsi delali, kar je prav
V prihajajočem novem svetu pod Kristusovo oblastjo bo priljubljeno delati, kar je prav. Do tedaj se moramo varovati želje, da bi se prilagodili priljubljenemu. Spodbuja nas lahko Pavlov opomin: »Ker nas obdaja tako velik oblak prič, tudi mi odstranimo vsakršno oviro in zapeljivi greh in vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka.« (Hebrejcem 12:1, EI)
Kaj boš naredil, ko boš naletel na oporekanje in izzivanje? Ali boš popustil strahu pred ljudmi in naredil tisto, kar je priljubljeno? Ali pa se boš obrnil k Božji besedi Bibliji in se držal njenih načel? Če boš naredil tako, ti bo to že zdaj koristilo, poleg tega pa boš lahko med tistimi, ki bodo »po veri in stanovitnosti podedovali obljube« (Hebrejcem 6:12).