Vprašanja bralcev
Ali bi bilo prav, da kristjan stopi v poslovno družabništvo z nevernikom, če pa Biblija svetuje: »Ne vlecite tujega jarma z neverniki« ?
Drugi list Korinčanom 6:14-16 nam svetuje: »Ne vlecite tujega jarma z neverniki. Kako se namreč druži pravica s krivico? ali kakšno tovarištvo ima svetlost s temo? Kakšno pa soglasje Kristusa z Belijalom? ali kakšen delež ima vernik z nevernikom? A kakšna je zveza templja Božjega z maliki?«
Nobenega razloga nimamo za sklepanje, da je apostol Pavel tako svetoval z namenom, da bi vpeljal določeno prepoved, denimo glede kristjanovega poslovnega povezovanja z nevernikom. Prav gotovo pa ta nasvet meri tako na to, kot tudi na mnoga druga področja življenja.
Pavel je napisal ta nasvet krščanski bratovščini v antičnem Korintu. Ker so živeli v še posebej pokvarjenem mestu, so se vsakodnevno srečevali z nevarnostmi, ki so prežale na njihovo moralo in duhovnost. Če ne bi pazili, bi jih škodljivi vpliv, kateremu so bili izpostavljeni, postopoma oslabil v odločenosti, da so posebno ljudstvo, »rod izvoljeni, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last« (1. Petrov 2:9).
Preden je Pavel zapisal to, kar najdemo v Drugem listu Korinčanom 6:14-16, je moral med korintsko bratovščino razrešiti resen problem. Med sabo so prenašali veliko nemoralnost. Pavel jih je opozoril, da morajo neskesanega grešnika izključiti, da ga morajo izobčiti (1. Korinčanom 5:1). Ta greh odkriva, da slaba družba ali nepazljivo prevzemanje morale lahko pokvari kristjane.
Korintski kristjani so se morali izogibati druženja z izključenim. Toda ali je to pomenilo, da so se morali povsem ločiti od nevernikov? Ali so morali pretrgati vse stike, oziroma vsakršno sodelovanje z nekristjani? Ali so morali postati nekakšna samostanska ločina, denimo tako kot tisti Judje, ki so se umaknili v Kumran poleg Mrtvega morja? Naj nam odgovori Pavel: »Pisal sem vam v listu, da se ne mešajte z nečistniki, ne sploh z nečistniki tega sveta, . . . ker bi sicer morali oditi s tega sveta.« (1. Korinčanom 5:9, 10)
Ravnati se po teh besedah je preprosto. Pavel se je zavedal, da so kristjani še zmeraj na tem planetu, da živijo med neverniki in so skoraj vsak dan v stiku z ljudmi nizke morale in drugačnih meril. Ker se temu dejansko ne da izogniti, bi morali kristjani paziti na nevarnosti, ki so povezane s takšnimi stiki.
Zdaj pa še enkrat preglejmo Pavlov drugi list Korinčanom. V njem je poudaril, da so kristjani usposobljeni za Božje služabnike, za odposlance namesto Kristusa. Posvaril jih je, naj se pazijo vsake reči, ki bi jih spotaknila in morda očrnila njihovo sveto službo (2. Korinčanom 4:1–6:3). Pavel je odkrito posvaril korintske brate, ki so bili kot njegovi duhovni otroci, naj razširijo svojo naklonjenost (2. Korinčanom 6:13). Zatem je opomnil: »Ne vlecite tujega jarma z neverniki.« Da bi to poudaril, je uporabil niz retoričnih nasprotij.
Ta nasprotja odkrivajo, da Pavel ni meril na neko točno določeno področje življenja, na primer na sklepanje poslov ali zaposlitev, kažejo pa tudi na to, da ni postavil formalnega zakona, ki naj bi se ga glede tega uveljavljalo. Ne, Pavel je priskrbel širok, pameten in koristen nasvet bratom, ki jih je imel zelo rad.
Ali naj bi se tega nasveta držali kristjani, ki bi se radi poročili? Seveda! Apostol je v svojem prvem listu Korinčanom svetoval, naj tisti, ki se želijo poročiti, storijo to ,samo v Gospodu‘ (1. Korinčanom 7:39). Modrost teh besed je kasneje poudaril s tem, kar je zapisal v Drugem listu Korinčanom 6:14-18. Če se je kristjan nameraval poročiti s kom, ki ni bil Jehovov služabnik in ni bil Kristusov sledilec, se je to imelo za povezovanje z nevernikom (Primerjaj 3. Mojzesovo 19:19; 5. Mojzesovo 22:10.) Jasno, saj bi se zakonca razhajala že v osnovnih stvareh, kar bi najbrž povzročalo probleme, tudi duhovne. Na primer: nevernik se morda že zdaj, ali pa se bo v prihodnosti, zavzemal za čaščenje krivega boga. Pavel je razmišljal: »Kakšno pa soglasje Kristusa z Belijalom?«
Kaj pa katero drugo področje življenja — sklenitev poslovnega družabništva z nevernikom? Včasih morda kristjan razmišlja, da bo moral stopiti v družabništvo z nekom, ki ni kristjan, da bi lahko dovolj zaslužil zase in za svojo družino (1. Timoteju 5:8). Preglejmo samo nekaj zgledov:
Kristjan morda želi pričeti prodajati nekatere vrste blaga, vendar pa je edina možnost za to vstop v družabništvo s človekom, ki ima dostop do potrebnih izdelkov ali zalog. Drug kristjan morda želi kmetovati (ali rediti živino), pa ne more priti do primerne zemlje, zato se mora pridružiti nekomu, ki mu jo je pripravljen dati v zakup, s tem, da sodeluje pri dobičku. Morda neki drug kristjan ne more opravljati dela vodoinštalaterja, ker so oblasti izdale le nekaj koncesij za to obrt, ki pa so že vse izkoriščene, zato se mora pridružiti nevernemu sorodniku, ki ima koncesijo (Marko 12:17).
To so le nekateri primeri. Seveda nismo našteli vseh možnosti, pa tudi nismo hoteli česa podpreti, oziroma zavreči. Mislimo na te primere in videli bomo, kako pametno se je držati nasveta iz Drugega lista Korinčanom 6:14-18.
Kristjan, ki se poslovno pridruži neverniku, morda sorodniku, se bo najbrž moral spopasti z nepričakovanimi težavami in preskušnjami. Morda poslovni partner sklene, da lahko pride do primernega dobička, če ne prikaže vseh dohodkov ali ne prijavi delavcev, pa čeprav s tem krši posvetne zakone. Morda je pripravljen plačati dobaviteljem pod mizo za blago, ki ga ni na uradni fakturi. Ali bo kristjan sodeloval pri takšnih in podobnih nepoštenih dejanjih? In kaj bo kristjan naredil, ko bosta morala s partnerjem prijaviti dohodek na davčno upravo ter izpolniti ostale dokumente glede svojega poslovanja? (2. Mojzesova 23:1; Rimljanom 13:1, 7)
Morda bo neverni poslovni družabnik hotel prodajati izdelke, povezane s poganskimi prazniki, morda bo razposlal novoletna voščila v imenu skupnega podjetja ali pa bo hotel okrasiti poslovne prostore za verski praznik. Pavel je vprašal: »A kakšna je zveza templja Božjega z maliki? Kajti mi smo tempelj Boga živega.« Kako primerna je pripomba: »Zato odidite izmed njih in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikujte, in jaz vas sprejmem.« (2. Korinčanom 6:16, 17) Mnogi kristjani, ki so prisluhnili temu modremu nasvetu, so izbrali takšno posvetno delo, na katerem je čimmanj možnosti, da pride do težav (Hebrejcem 13:5, 6, 18).
Občina ni poklicana, da nadzoruje ali raziskuje, kaj kristjani počno na posvetnem delovnem mestu, bodisi kot zaposleni bodisi kot lastniki podjetja. Seveda, če bo občina izvedela, da kristjan greši, na primer da podpira krivo čaščenje ali laže oziroma krade, bo morala ukrepati, da bi zaščitila Jehovova merila.
Pri tem je ključnega pomena Pavlov navdihnjeni nasvet — »Ne vlecite tujega jarma z neverniki.« Ta nasvet pomaga kristjanom, da se izognejo problemom ter vsakršni potrebi, da proti njim ukrepa sodni odbor starešinstva. Modri kristjani si bodo vzeli ta nasvet k srcu in se ne bodo odločili narediti nekaj, zaradi česar bi bili pod dodatnim pritiskom, da prekršijo biblijska načela. Če se kdo odloči, da bo stopil v družabništvo z nevernikom, ga drugi ne bi smeli obsojati, oziroma kritizirati, saj sam odgovarja za svojo izbiro. Pavel ni postavil formalnega zakona, ki bi prepovedoval sklepanja poslovnega družabništva z nevernikom. Vendar pa ne bi smeli njegovega nasveta kar prezreti. Ta nasvet je navdihnil Bog in v naše dobro je tudi zapisan v Bibliji. Pametno je, da mu prisluhnemo.