Kako prav gledati na Božjo milost

ZDRAVNIK je bil prijazen in zelo zaskrbljen. Po njegovi tehtni presoji bi morala biti pacientka nujno operirana, njeno življenje je bilo v nevarnosti. Ko pa se je ta obotavljala in je postavila pod vprašaj transfuzijo, ga je to presenetilo. Ko je pojasnila, da zaradi verskega prepričanja ne more privoliti v operacijo, pri kateri bi dobila kri, je kar osupnil. Napel je možgane in razmišljal kako bi ji pomagal. Končno je po njegovem mnenju našel rešitev. Rekel je: »Veste, če ne boste privolili v transfuzijo boste umrli. To pa prav gotovo nočete, mar ne?«

»Seveda nočem,« je odgovorila pacientka.

»Toda, če boste sprejeli transfuzijo, boste s tem kršili svoje versko prepričanje, ki pa je za vas zelo pomembno. Zato vam predlagam naslednje: Zakaj ne bi pristali na transfuzijo in si rešili življenje. Potem pa svoj greh izpovejte Bogu in se pokesajte. Tako boste tudi v svoji veri postavili stvari spet na svoje mesto.«

Dobronamerni zdravnik je bil prepričan, da je našel odlično rešitev. Zavedal se je, da njegova pacientka veruje v milostljivega Boga. To je bila po njegovem primerna priložnost, da človek izkoristi Božjo milost! Toda ali je bil njegov predlog res tako pameten, kot je on mislil?

Ali smo že kdaj tako razmišljali

Morda smo se kdaj zalotili, da smo razmišljali tako kot ta zdravnik. Morda nas je prestrašil nepričakovan izbruh nasprotovanja v šoli ali na delovnem mestu. Ali pa smo se znašli v okoliščinah, ko so nas silili, naj naredimo kaj, kar bi omadeževalo našo vest. Morda nas je vse skupaj tako presenetilo, da smo izbrali najlažjo pot in naredili ravno to, kar vemo, da je narobe, in sicer z namenom, da bomo kasneje prosili za odpuščanje.

Morda pa posameznika vlečejo napačna nagnjenja. Mladenič se morda znajde v stanju, ko je pod močnim pritiskom, da zagreši kaj nemoralnega. In namesto da se spopade z nepravilno željo, se ji morda vda, misleč, da bo pri Bogu že kasneje to uredil. Nekateri so šli celo tako daleč, da so zagrešili resen prestopek, čeprav so vedeli, da bodo zaradi tega izobčeni iz krščanske občine. Očitno so takole razmišljali: ,Malo bom počakal, potem pa se bom pokesal in bom ponovno sprejet.‘

Vsi ti zgledi imajo nekaj skupnega. Prvič, vsi so se raje vdali, kot pa da bi se borili ter naredili, kar je prav. Drugič, mislili so, da jim bo Bog po prestopku samodejno odpustil, če ga bodo le prosili za to.

Kako prav gledati na to

Ali to odkriva zgledno cenjenje Božje milosti? Razmislimo malo globlje o milosti. Jezus je rekel: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje.« (Janez 3:16) Apostol Janez je razložil, kako učinkuje milost, ko je rekel: »Otročiči moji, to vam pišem, da bi ne grešili. Ako pa se kdo pregreši, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega.« (1. Janezov 2:1, Jere, Pečjak, Snoj) Če torej zaradi nepopolnosti kaj zagrešimo, se lahko obrnemo k Bogu v molitvi in ga na temelju Jezusove žrtve prosimo za odpuščanje.

Ali to pomeni, da je vseeno, ali grešimo ali ne, pomembno je le, da zatem prosimo za odpuščanje? To ne bo držalo. Spomnimo se prvih besed biblijskega navedka: »Otročiči moji, to vam pišem, da bi ne grešili.« Janezove nadaljnje besede v tej vrstici odkrivajo Jehovovo ljubečo skrb, da se lahko spoprimemo z našo nepopolnostjo. Vseeno se moramo po svojih najboljših močeh izogibati greha. Drugače kažemo obžalovanja vredno nespoštovanje Božje ljubezni, podobno kakor Juda, ki je Božjo nezasluženo dobroto izrabil kot opravičilo za svojo razuzdanost (Juda 4).

Če gledamo na Božjo milost kot na varovalno mrežo, ki nas bo vselej obvarovala padca, neglede na to, kaj počnemo, s tem izničujemo Božjo milost in skušamo ustvariti videz, da greh ni tako velik. To je daleč od resnice. Apostol Pavel je Titu rekel: »Kajti prikazala se je milost Božja zveličalna vsem ljudem, učeč nas, da se odpovejmo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter živimo zmerno in pravično in pobožno v sedanjem svetu.« (Titu 2:11, 12)

Pavel je dokazal, da je cenil Božjo milost, saj se je boril proti lastni nepopolnosti. Rekel je: »Temuč tarem svoje telo in ga usužnjujem, da ne bi kako, ko sem drugim oznanjeval, sam bil zavrgljiv.« (1. Korinčanom 9:27) Pavel ni malomarno razmišljal, češ, včasih pa me lahko prevlada greh. Kaj pa mi?

Jezusovo gledišče

Ob neki priložnosti je Jezus odkril, kaj meni o tem, da ne naredimo, kar je prav, marveč da izberemo lažjo pot in se izognemo neprijetnostim. Ko je učencem pripovedoval o svoji skorajšnji žrtveni smrti, ga je Peter skušal odvrniti od tega, rekoč: »Bog te obvaruj, Gospod! To se ti ne sme zgoditi!« Jezusova reakcija? »Poberi se od mene, satan! Za pohujšanje si mi, ker ne umeš, kar je Božjega, nego kar je človeško.« (Matevž 16:22, 23)

To, da je Jezus strogo pokaral Petra, jasno pokaže, da ni hotel ubrati najlažje poti, s katero bi nasprotoval Božji volji. Zapis potrdi, da je Jezus neomajno prav ravnal ter prenašal stalno mučenje po Satanovi roki. Na koncu so ga zasramovali, kruto pretepli, tako da je umrl v težkih bolečinah. Vseeno ni naredil kompromisa, zato je tudi lahko dal svoje življenje v odkupnino za nas. Prav gotovo ni vsega tega pretrpel zato, da bi mi lahko ,bili prijazni s seboj‘, ko se pač pojavijo težave ali preizkušnje!

Za Jezusa je rečeno: »Ljubil si pravico in sovražil krivico.« (Hebrejcem 1:9) Iti po najlažji poti običajno vključuje nezakonito ravnanje. Če bomo torej to zares sovražili tako kot Jezus, se bomo vselej uprli kompromisu. Jehova v Knjigi pregovorov pravi: »Bodi moder, sin moj, in razveseljuj srce moje, da lahko odgovorim njemu, ki bi mi kaj očital.« (Pregovori 27:11) Jezusova sicer uravnovešena, vendar pa brezkompromisna pravičnost, je zelo razveselila Jehovovo srce. Tudi mi lahko podobno razveselimo Jehova, če posnemamo Jezusov zgled neoporečnosti (1. Petrov 2:23).

Zdržljivost nas vzgaja

Apostol Peter je zapisal: »V katerem se radujete, čeprav ste ravnokar nekaj časa (ako je treba) v žalosti po mnogoterih izkušnjavah, da se preizkušnja vere vaše, vrednejša nego preizkušnja minljivega, a v ognju izkušenega zlata, izkaže vam v hvalo in čast in slavo pri razodetju Jezusa Kristusa.« (1. Petrov 1:6, 7) Ker smo nepopolni in živimo v Satanovem svetu, se stalno spopadamo s preizkušnjami in skušnjavami. Kot je rekel že Peter, je to za naše dobro. To preizkuša našo vero ter odkriva, ali je šibka, ali pa močna.

To pa nas tudi vzgaja. Jezus se je »učil po trpljenju pokorščine« (Hebrejcem 5:8). Tudi mi se lahko naučimo pokorščine, oziroma poslušnosti, kot tudi zanašanja na Jehova, če seveda vzdržimo v preizkušnjah. In ta proces učenja se bo nadaljeval, dokler ne bo dovršen, kot je rekel Peter: »Bog . . . vas sam po kratkem trpljenju napravi popolne, utrdi, pokrepča, ustanoviti.« (1. Petrov 5:10)

Če pa podležemo preizkušnji, se izkažemo za strahopetne in šibke. Nimamo dovolj močne ljubezni do Jehova in njegove pravičnosti, kažemo pa tudi pomanjkljivo samoobvladanje. Vsaka takšna šibkost je nevarna za naš odnos z Bogom. Morda Pavlov opomin velja ravno za nas: »Ako namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo prejeli spoznanje resnice, ni nobene žrtve več za grehe.« (Hebrejcem 10:26) Zato je veliko boljše, da ne grešimo, kot pa da se vdamo šibkosti in tvegamo izgubo vsake možnosti za življenje!

Brezpogojna neoporečnost

V dneh preroka Daniela so trem Hebrejcem zagrozili, da jih bodo sežgali, če ne bodo častili malika. Njihov odgovor? »Bodisi, da nas Bog naš, ki mu služimo, more oteti iz goreče, razbeljene peči — in on nas otme iz tvoje roke, o kralj! bodisi da ne, znano bodi tebi, kralj, da ne bomo služili bogovom tvojim in podobe zlate, ki si jo postavil, ne bomo molili!« (Daniel 3:17, 18)

Tako so se odločili, ker so hoteli ravnati tako, kot so vedeli, da je prav. Za to so bili pripravljeni tudi umreti. Zaupali so v vstajenje. Če bi jih Bog rešil, toliko bolje. Brezpogojno so trdno stali za svojo odločitvijo. Tako bi morali vselej ravnati vsi Božji služabniki.

V naših dneh so nekatere, ki niso hoteli narediti kompromisa, zaprli, mučili in celo ubili. Drugi so pristali na gmotne žrtve, raje so ostali siromašni, kot pa da bi obogateli na račun žrtvovanja pravičnih načel. Kaj se je zgodilo s kristjanko, omenjeno na začetku članka? Čeprav je razumela prijazne, vendar napačne motive svojega zdravnika, ni naredila kompromisa zoper svojo vero. Zaradi spoštovanja Jehovovih zakonov je operacijo odklonila. Kljub temu je ozdravela ter še naprej dejavno služila Jehovu. Vendar ob zagovarjanju svoje odločitve ni vedela, kako se bo vse skupaj končalo. Vso zadevo je preložila v Jehovove roke.

Kaj ji je pomagalo, da je kljub pritisku goreče vztrajala? Ni se zanašala na lastne moči in sposobnosti. To bi moralo veljati za vse Božje služabnike. Zapomnimo si: »Bog nam je pribežališče in moč, v stiskah pomoč najhitrejša.« (Psalm 46:1) Koliko boljše je med preizkušnjo prositi Boga za pomoč, kot pa grešiti in ga kasneje prositi za milost!

Da, nikar ne jemljimo zlahka Božje velike milosti. Raje si privzgojimo iskreno željo, da delamo, kar je prav, pa četudi se spopadamo s težavami. To bo poglobilo naš odnos z Jehovom, vzgojilo nas bo za večno življenje, da bomo prav spoštovali Božjo milost. Takšno modro vedenje bo razveselilo srce našega nebeškega Očeta.

[Slika na strani 24]

Popolno zaupanje v vstajenje je pomagalo trem Hebrejcem, da so ostali neoporečni