Jehova spreminja čase in dobe v Romuniji
LETA 1989 je čez Vzhodno Evropo zapihal veter sprememb. Samo v nekaj mesecih so se vladavine, ki so bile nekdaj kakor nepremagljive trdnjave, sesule kot hišica iz kart. S političnimi spremembami so prišle tudi socialne, ekonomske, in kar je Jehovove priče najbolj zanimalo, verske spremembe. Države so druga za drugo uradno priznale Jehovove priče in jim dovolile ponovno svobodno opravljati verske dejavnosti.
Kazalo je, da bo v Romuniji drugače. Oblast je ljudstvo zelo strahovala, zato je bilo videti, da novi veter ne bo kaj prida spremenil. Ko so tamkajšnje Jehovove priče slišale poročila o dogajanju v drugih vzhodnoevropskih državah, so se spraševale: ,Ali bomo tudi mi kdaj pred Harmagedonom imeli versko svobodo?‘ Želeli so si, da bi se lahko zbirali z duhovnimi brati in sestrami na krščanskih shodih, da bi lahko javno oznanjali dobro vest in preučevali biblijske izdaje, ne da bi jih bilo treba ves čas skrivati. Vse to so se jim zdele le sanje.
Na lepem so se sanje uresničile! Zgodilo se je decembra 1989. Neverjetno, toda Ceausescujev režim se je zrušil čez noč. Ti kristjani so nepričakovano doživeli olajšanje. Devetega aprila 1990 je Romunija priznala Jehovove priče za versko organizacijo. Jehova je spremenil čase in dobe za 17.000 aktivnih romunskih Prič (primerjaj Danijel 2:21, EI).
Dolga zgodovina
Leta 1911 sta se Carol Szabo in Josif Kiss iz Združenih držav Amerike, kjer sta spoznala biblijsko resnico in posvetila svoje življenje spolnjevanju Božje volje, vrnila v Romunijo. Hotela sta širiti dobro vest med rojaki. Takoj ko sta prispela v Romunijo, sta začela oznanjevati. Zaradi tega dela so ju ob izbruhu prve svetovne vojne zaprli. Toda seme Kraljestva, ki sta ga posejala, je začelo rojevati sadove. Ko so 1920. leta spet organizirali delo, je bilo v državi okrog 1800 oznanjevalcev Kraljestva.
Tisti čas je Balkan zajel revolucionaren duh in vse bolj ga je bilo čutiti tudi v Romuniji; nemiri so se naglo širili. Naši duhovni bratje so kljub težkim časom delali naprej. Leta 1924 je družba Watch Tower v ulici Regine Marie 26 v Cluj – Napoci odprla urad za nadzor dela v Romuniji, Madžarski, Bolgariji, Jugoslaviji in Albaniji.
Politična napetost je naraščala in poleg težav z oblastmi so bile težave tudi v sami organizaciji. V Letopisu 1930 je pisalo: »Zaradi nezvestobe enega od tistih, ki jih je tja poslala Družba, so bratje razkropljeni in njihova samozavest je močno oslabela. Družba išče priložnosti, da bi oživila delo v tej državi, toda oblasti prepovedujejo vse in zato moramo čakati, dokler Gospod ne ponudi ugodnejše možnosti.« Leta 1930 je bil za novega sluga podružnice postavljen romunski brat Martin Magyarosi, krščen 1922. leta. Urad se je pozneje preselil v Bukarešto, na Krišansko ulico 33. Po dolgotrajnem prizadevanju se je Družbi leta 1933 uspelo registrirati kot zakonita organizacija v Romuniji.
Še vedno težave
Nad Priče v Romuniji so se še vedno zgrinjale velike preskušnje. V Letopisu 1936 smo brali: »Največje težave pri delu imajo soverniki brez dvoma v Romuniji.« Kljub nasprotovanju so v službenem letu 1937 poročali 75 občin z 856 oznanjevalci; na spominski svečanosti je bilo 2608 navzočih.
Druga svetovna vojna Romuniji ni prizanesla. Septembra 1940 je oblast prevzel general Ion Antonescu; vladal je s trdo roko kakor Hitler. Strahovlada se je kazala na vsakem koraku. Več sto naših bratov so zaprli, tepli in mučili. Septembra 1942 so zaprli tudi brata Magyarosija, toda tudi iz zapora mu je uspevalo nadzorovati delo v Transilvaniji.
Ko so 1944. leta v državo vkorakale Hitlerjeve čete, se je preganjanje nadaljevalo. Poročilo iz Bukarešte opisuje razmere pod nacističnim režimom: »Jehovove priče so po državi surovo preganjali. Zapirali so nas skupaj s komunisti, hitlerjevska duhovščina pa nas je obtoževala, da smo slabši od komunistov. Mnogi smo bili obsojeni na 25 let zapora, na dosmrtno ječo ali pa na smrt.«
Po vojni je 1. junija 1945 podružnica Družbe v Bukarešti spet začela delovati. Čeprav je bilo težko nabaviti papir, so prizadevni delavci natisnili čez 860.000 brošur in čez 85.000 izvodov Stražnega stolpa v romunščini in madžarščini. Jehova je bogato blagoslovil njihov trud. Leta 1946 se je krstilo 1630 novih. Višek tistega leta je bil vsedržavni kongres v Bukarešti 28. in 29. septembra. Duhovščina se je na vse kriplje prizadevala zmotiti in ustaviti kongres, pa ji ni uspelo; na javnem predavanju je bilo okrog 15.000 navzočih. To je bilo prvič, da so bratje v Romuniji lahko imeli tak kongres.
Družba je poslala v Romunijo brata Alfreda Rütimanna iz švicarske podružnice. Avgusta 1947 je lahko govoril čez 4500 bratom v 16 krajih in jih tako utrdil za prihodnje preskušnje. Ni bilo dolgo, ko so Priče spet začeli preganjati, tokrat pripadniki komunističnega režima. Februarja 1948 je oblast bratom prepovedala tiskanje in oznanjevanje. Avgusta istega leta so vdrli v urad na Alionovi ulici 38. Zaprli so veliko bratov, tudi brata Magyarosija. Tokrat so jih obtožili, da so imperialisti, in jih poslali v zapor ali delovno taborišče. Naslednjih 40 let je bilo delo prepovedano in Jehovove priče so zelo trpele. Sovražniki so povzročali težave tudi znotraj organizacije, tako je bilo stanje še težje. Leta 1989 je bil Ceausescujev režim končno strmoglavljen, in Priče so bile osvobojene! Kako rabijo svojo svobodo?
Spet javno oznanjevanje
Priče niso izgubljale časa. Takoj so začele oznanjevati po hišah. Za nekatere, ki so veliko let pogumno ilegalno priložnostno oznanjevali, to ni bilo lahko. Zdaj ko so lahko javno oznanjevali, so bili vznemirjeni. Večina ni tega počela še nikoli, tisti, ki so, pa so po hišah nazadnje oznanjevali proti koncu 1940-ih let. Kako jim torej uspeva? Poglejmo.
Prikladno mesto za začetek je Bukarešta, 2,5-milijonsko glavno mesto države. Pred dvema letoma so bile v mestu le štiri občine, zdaj jih je deset in lani je bilo na spominski svečanosti čez 2100 navzočih. Ker vodijo zelo veliko biblijskih poukov, ki hitro napredujejo, bodo lahko kmalu ustanovili nove občine.
Craiova na jugozahodu države ima kakšnih 300.000 prebivalcev. Do leta 1990 je bilo v celem mestu samo okrog 80 Prič. Razvnel se je pionirski duh in delo je dobilo velik zagon. Samo lani je bilo krščenih 74 ljudi, vodili pa so čez 150 biblijskih poukov. Zdaj je tam prek 200 oznanjevalcev; zato prizadevno iščejo primeren prostor za kraljestveno dvorano.
V Tirgu – Muresu se je sestra skupaj z dvema bratoma odpravila k pravoslavnemu duhovniku, da bi se izpisala iz cerkve. Ko je duhovnik zvedel, čemu so prišli, jih je povabil naprej in prijetno so se pogovarjali. Rekel jim je: »Zavidam vam; pa ne v slabem pomenu besede. Delo, ki ga opravljate vi, bi morali delati mi. Škoda, da je pravoslavna cerkev speči velikan!« Vzel je brošuro Ali naj verjamemo v trojico in primerek Stražnega stolpa. Sestra pa je vesela, da ni več članica »spečega velikana« (Razodetje 18:4).
Značilno je, da danes sprejemajo resnico povečini mladi. Zakaj? Očitno so veliko pričakovali od zamenjave oblasti, pa so razočarani. Spoznanje, da lahko samo Jehovovo kraljestvo trajno reši naše težave, jih razveseli (Psalm 146:3-5).
Veliki dogodki v majhnih krajih
Ocoliš je vasica v severni Romuniji. Leta 1920 se je vanjo vrnil Pintea Moise, vojni ujetnik z ruske fronte. Prej je bil katoličan, nekoliko pred vrnitvijo pa je postal baptist. Čez tri tedne so ga obiskali Preučevalci Biblije (tako so se tedaj imenovale Jehovove priče). Po obisku je izjavil: »Zdaj sem našel resnico o Bogu!« Leta 1924 je bilo v Ocolišu 35 oznanjevalcev.
Danes je med 473 vaščani 170 kraljestvenih oznanjevalcev. Vsak izmed njih ima za oznanjevalsko področje dve hiši, delajo pa tudi po okoliških vaseh. Vseeno so optimistični. Pravkar so postavili lepo kraljestveno dvorano s 400 sedeži. Vse delo so opravili sami.
Brata Szabo in Kiss sta se 1914. leta naselila v Veliki dolini. Leta 1991 je bilo med 3700 prebivalci osem občin s skupaj 582 oznanjevalci Kraljestva. Lani je bilo na spominski svečanosti navzočih 1082 ljudi — skoraj vsak tretji prebivalec doline.
Posebni pionirji utirajo pot
Pri sporočanju dobre vesti ljudem po odročnih krajih imajo velik delež posebni pionirji. Ionel Alban je takoj, ko so lahko začeli svobodno oznanjevati, začel obdelovati dve mesti; vsak teden je dva dni delal v Oršovi in pet dni v Turnu – Severinu.
Ko je Ionel prišel v Oršovo, ni bilo tam nobene Priče. Prvi teden je začel o Bibliji poučevati 14-letnega fanta. Ta se je v dveh mesecih tako spremenil, da sta začela preučevati tudi njegov prijatelj in sosed. Sosed, Roland, ki je bil katoličan, je izjemno napredoval. Po mesecu in pol je spremljal Ionela na oznanjevanje, čez pet mesecev pa se je že krstil. Takoj je stopil v polnočasno službo. Preučevati je začela tudi njegova mama, in na območnem kongresu Nosilci luči 1992. leta je bila krščena. Zdaj je v Oršovi deset oznanjevalcev, vodijo pa 30 biblijskih poukov na domu.
V Turnu – Severinu je resnico prvi sprejel receptor hotela, v katerem je stanoval Ionel. Človek je že po dveh mesecih postal nekrščeni oznanjevalec, en mesec pozneje pa se je krstil. Zdaj je v mestu 32 oznanjevalcev, ki imajo skupaj 84 biblijskih poukov na domu.
Gabriela Geica je bila še v času prepovedi redna, zdaj pa je posebna pionirka. Hotela je delati tam, kjer je bolj potrebno. Dobila je veliko področje. Včasih je do tistih, ki so se zanimali, potovala od 100 do 160 kilometrov. Med drugim je delovala tudi v Motruju, kjer so bile le štiri Priče. Takole pripoveduje: »Zaradi povečane dejavnosti v Motruju, so nam začeli duhovniki in druge verske skupine nasprotovati. Nahujskali so župana in policijo, da so začeli nagovarjati družine, pri katerih sem stanovala, naj me vržejo na cesto. Tako sem si morala vsak mesec iskati novo stanovanje.«
V Oršovi je Gabriela začela o Bibliji poučevati ateistko, ki je dejala, da je Biblija in religija ne zanimata. Toda že po štirih mesecih pouka je gospa začela zagovarjati Biblijo. Mož jo je ponoči zaklenil ven in ji grozil, da se bo razvezal ali jo kar ubil, toda ona je ostala trdna. Že pred krstom je vodila deset biblijskih poukov.
Sijajni obeti
Avgusta 1992 je bilo v Romuniji največ oznanjevalcev doslej: 24.752 in to v 286 občinah. Na spominski svečanosti je bilo prek 66.000 navzočih. V mali podružnici v Bukarešti je 17 delavcev; po svojih najboljših močeh skrbijo za duhovne potrebe bratov po veri. Veselijo se, da bodo kmalu začeli delati večjo podružnico.
Jehovove priče v Romuniji kar ne morejo verjeti, kako se je v zadnjih letih vse spremenilo. Hvaležne so Bogu Jehovu, da so del mednarodne občine, ki nosi njegovo ime in vodi ljudi k točnemu spoznanju njegovega nespremenljivega namena. Zelo so hvaležne Jehovu, da je po mnogih letih stisk in preganjanja spremenil čase in dobe v Romuniji!
[Zemljevid na strani 23]
(Lega besedila — glej publikacijo)
ROMUNIJA
Bukarešta
Cluj – Napoca
Craiova
Tirgu – Mures
Oršova
Turnu – Severin
Motru
Turda
MADŽARSKA
BOLGARIJA
[Slika na straneh 24, 25]
1. Okrog 700 Prič, zbranih v gozdu leta 1947
2. Vabilo na javno predavanje iz leta 1946
3. Zbor v Albi Iuliji leta 1992
4. Pričevanje v Cluj – Napoci danes
5. Kraljestvena dvorana blizu Turde
6. Betelska družina v Bukarešti