Latinskoameriška cerkev v težavah — zakaj jo milijoni zapuščajo

OD SEVERNE mehiške meje do južnega konca Čila bi le težko našli latinskoameriško mesto ali vas, ki se ne bi na osrednjem trgu ponašala z rimskokatoliško cerkvijo. Vendar »Latinska Amerika doživlja odmevne spremembe,« priznava Joseph E. Davis, programski direktor ustanove, ki skrbi za katoliške dejavnosti. Priznava tudi, da je Latinska Amerika področje, na katerega je več kot tri stoletja vplivala rimskokatoliška cerkev, zdaj prizorišče obsežnih sprememb.

Nobena skrivnost ni, da prevlada katoliške cerkve hitro izgublja tla pod nogami. Nedavno je bilo ocenjeno, da je le 15 odstotkov celotne latinskoameriške populacije aktivnih katoličanov. 1991 Britannica Book of the Year poroča: »Rimskokatoliški škofi, pa tudi sam papež, se bojijo, da se zgodovinsko katoliška Latinska Amerika nevarno odvrača od stare vere.« Zakaj prihaja do tega? Zakaj takšen osip katoliških vernikov? Kaj se je zgodilo s tistimi, ki so odšli?

Iščemo pojasnilo

Katoliški voditelji so prepričani, da jim takšne težave povzroča širjenje »sekt«. Evropski duhovnik, ki deluje v Boliviji, se pritožuje: »Cerkev dušijo sekte kot plevel drevo.«

V Argentini vsako leto poročajo o 140 novih religijah, kar bi nam lahko pomagalo pojasniti osip članov katoliške cerkve, katerih je bilo sredi 1970-ih let še 90 odstotkov prebivalstva, zdaj pa jih je le še 60, oziroma 70 odstotkov. V Tijuani v Mehiki je deset odstotkov od dveh milijonov tamkajšnjih prebivalcev prestopilo v 327 nekatoliških religij. Revija Time poroča: »Presenetljivo je, da je ob nedeljah skoraj zagotovo v cerkvah več brazilskih protestantov kot pa katoličanov.« Ne preseneča torej izjava v nekem časopisu, da »ko so se latinskoameriški kardinali v Vatikanu sestali s papežem, da bi razpravljali o dveh najpomembnejših zadevah za današnjo cerkev,« je bila ena od tem »problem sekt«.

Na sestanku z mehiškimi škofi je papež izjavil, da gre pripisati uspeh mnogih novih religij »mlačnosti in brezbrižnosti sinov cerkve, ki ne skrbijo za svoje evangelijsko poslanstvo«. Zakaj so »sinovi cerkve« brezbrižni do potešitve duhovnih potreb Latinoameričanov, če mnogi od teh prebivalcev spoštujejo Biblijo? Uvodnik v Última Hora iz La Paza v Boliviji pojasnjuje: »Cerkev se je tako navzela posvetnosti, da očitno vsak dan bolj opušča svojo osnovno nalogo. Ne bi nas smelo presenetiti, če bi odkrili, in v resnici to tudi odkrivamo, da je vse več duhovnikov bolj podobno sociologom, ekonomistom, novinarjem in politikom kot pa samim duhovnikom.«

Bolj politiki kot pridigarji?

Vmešavanje cerkve v politiko v 1970-ih in 1980-ih letih je zagotovo prispevalo k temu, da se je mnogim Latinoameričanom katolištvo zagnusilo. Raziskava, objavljena leta 1985, je glede katoliške inozemske misijonske družbe Maryknoll ter mnogih njenih latinskoameriških misijonov opazila naslednje: »Maryknolli je uspelo doseči, da je javnost sprejela marksistično-leninistično sporočilo o nasilni revoluciji ravno zato, ker ji je bilo dovoljeno delovati kot podaljšana roka katoliške cerkve. Njeno sporočilo ni doseglo le povprečnega vernika, marveč tudi vodilne ameriške politike.«

Pomislimo tudi na tako imenovano umazano vojno, v kateri je bilo proti koncu 1970-ih let kar od 10.000 do 30.000 Argentincev nasilno odpeljanih in usmrčenih brez kakršnegakoli sodnega procesa. Uvodnik v National Catholic Reporterju je pod naslovno vrsto »Kri onečašča cerkev v Argentini« zapisal: »Argentinska izkušnja je tako zelo podobna delovanju katoliške cerkve v nacistični Nemčiji, da se ponovno lahko vprašamo, ali gre cerkvi bolj za oblast kot pa za evangelijsko obvezo, da priča za resnico.«

Hrepenenje cerkve po oblasti nad posvetnimi vladavinami, jo jasno označuje za Božjega sovražnika. Biblija pravi: »Ali ne veste, da je prijateljstvo sveta sovraštvo do Boga? Kdorkoli torej hoče biti svetu prijatelj, postane Bogu sovražnik.« (Jakob 4:4) Ne preseneča torej, da mnogi nič več ne iščejo duhovnega vodstva pri katoliški cerkvi. Kaj pa se je zgodilo z ljudmi, ki so zapustili katoliško čredo?

Ovce brez pastirja

Podobni so ljudem iz prvega stoletja, za katere niso skrbeli verski voditelji judovstva. Biblija pravi, da so se Jezusu ,zasmilili; kajti bili so izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja‘ (Matevž 9:36). Mnogi so iz katoliške cerkve zbežali v tako imenovane evangeličanske religije. Ali te kaj bolje skrbijo za izgubljene ovce? Ali si protestanti kaj bolj prizadevajo, da bi zanje veljalo to, kar je Jezus rekel za svoje prave sledilce: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Janez 17:14)

Mnoge nekatoliške skupine skušajo ustvariti vtis, da se držijo Biblije in ne sledijo verskim tradicijam. Vendar je pogosto to le zunanji videz. Osnovni nauki protestantskih skupnosti so tako zelo podobni naukom katoliške cerkve, da mnogi opazovalci zlahka rečejo, da glede tega velja andsko reklo: »Es la misma cholita con otra pollera.« (To je ista majhna Indijanka, le da v drugem krilu.)

Tako denimo skoraj vse protestantske skupine učijo, da je Bog troedin, čeprav to ni biblijski nauk. The Encyclopedia of Religion priznava: »Današnji eksegeti in teologi se strinjajo, da Hebrejska biblija ne vsebuje nauka o trojici. . . . Tudi v Novi zavezi izrecno ne najdemo tega nauka.«a

Protestanti so očitno povezani s tem svetom in njegovo politiko, ravno tako kot katoličani. Encyclopedia of Latin America pravi: »Protestanstvo v Latinski Ameriki se je prilagodilo . . . populistični volilni politiki. Domači pastorji pogosto postanejo varovanci političnih patronov, tako da poskrbijo za volilne glasove, pač v zameno za naklonjenost oblasti njihovim cerkvam.« Latin American Research Review pravi: »Protestanstvo v Gvatemali se je že ob svojem prvem prihodu v državo povezalo s politiko,« ter dodaja, »da je bilo toliko religija, kolikor je bilo sredstvo za oblikovanje političnih in družbenih navad.«

Sodelovanje protestantov v politiki je pogosto vodilo do sodelovanja v vojni. Pokojni Harry Emerson Fosdick, ki je znan kot eden od najvplivnejših protestantskih duhovnikov v ameriški zgodovini, je priznal: »Naša zahodna zgodovina je ena sama velika vojna. Fante smo rojevali in vzgajali za vojno; vojno smo poveličevali; naši junaki so bili vojaki in celo v cerkvah smo razobesili bojne zastave. . . . Z enim končkom ust smo peli hvalo Knezu miru, z drugim pa poveličevali vojno.«

Kaj bi morali storiti

Zatem ko Biblija v Razodetju opiše krivo religijo kot simbolično vlačugo, ki nečistuje z vladarji zemlje, še pove: »Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib.« (Razodetje 18:4)

Čeprav so mnogi spoznali, kako pokvarjena je cerkev, se jo še zmeraj obotavljajo zapustiti. Zadržuje jih dolga zgodovina Rimske cerkve. Bodimo pozorni na to, da je bil tudi judovski sistem bogočastja zelo star, pa vendar se je Bog odrekel Judom kot izbranemu ljudstvu, ko so ti odpadli od njegovih pravih naukov. Zvesti Božji služabniki so zapustili judovstvo, ko so spoznali, da namesto njega Bog uporablja krščansko občino. Kako lahko danes prepoznamo pravo krščansko občino?

V zadnjih dveh desetletjih je skoraj milijon Latinoameričanov postalo Jehovove priče. Zakaj so se odločili za takšno spremembo? Časopis iz Martínez de la Torre (Veracruz, Mehika) je poiskal odgovor na to vprašanje. Takole je zapisal: »Skoraj v celoti v vrste Preučevalcev Biblije stopajo nekdanji aktivisti različnih religij, večinoma katoličani, ki so spoznali, da se religija vse bolj povezuje s politiko ter sprejema in odobrava nebiblijsko ravnanje, denimo medverstvo, nemoralo in nasilje. Zadovoljni so, da so se končno pokorili svetopisemskim načelom glede vedenja in da se nič več ne zatekajo k malikovanju, oziroma mračnim tradicijam. Ta njihova edinost vere je vredna spoštovanja, saj se ravno po njej razlikujejo od vseh ostalih in to neglede kje živijo.«

Nek drug latinskoameriški časopis pa je zapisal: »Jehovove priče so marljivi, pošteni in bogaboječi ljudje. So konzervativni ter se držijo izročila. Njihova vera temelji na naukih Biblije.« Vabimo vas, da, neglede kje živite, z Jehovovimi pričami pričnete preučevati Biblijo. Spoznali boste, da njihovo upanje ter to, kako živijo, temelji na Bibliji. Da, spoznali boste, kako se časti Boga »v duhu in resnici« (Janez 4:23, 24).

[Podčrtne opombe]

[Tabela na strani 21]

JEHOVOVE PRIČE V NEKATERIH LATINSKOAMERIŠKIH DRŽAVAH

1971 1992

Država Oznanjevalci Oznanjevalci

Argentina 20,750 96,780

Bolivija 1,276 8,868

Brazilija 72,269 335,039

Čile 8,231 44,067

Ekvador 3,323 22,763

Gvadelupa 1,705 6,830

Gvatemala 2,604 13,479

Honduras 1,432 6,583

Kolumbija 8,275 55,215

Kostarika 3,271 14,018

Mehika 54,384 354,023

Panama 2,013 7,732

Paragvaj 901 4,115

Peru 5,384 43,429

Portoriko 8,511 25,315

Salvador 2,181 20,374

Urugvaj 3,370 8,683

Venezuela 8,170 60,444

SKUPAJ 212,156 1,143,175