Ali spoštuješ prostor bogočastja
»Vse od prvih povojev evangelija so kristjani vedno imeli urejene in ustaljene prostore za bogočastje.« (William Cave, Primitive Christianity)
BOŽJE ljudstvo se je vedno rado zbiralo k skupnemu bogočastju. To velja tako za prvo stoletje kot za naš čas. Prvi pisci in teologi, denimo Lucian, Klemen, Justin Mučenec in Tertuljan, so se strinjali, da so se kristjani v posebnih prostorih redno zbirali k skupnemu bogočastju.
Isto trdi tudi Biblija, saj večkrat omenja, da so se skupine kristjanov redno shajale. Te skupne so bile znane kot občine. To je bilo povsem primerno, saj beseda občina v biblijskih izvornih jezikih označuje skupino ljudi, ki se zbere zaradi posebnega namena ali dejavnosti.
Prvi prostori krščanskega bogočastja
Kaj pa so delali kristjani iz prvega stoletja, ko so se zbrali? Biblija opisuje številne takšne shode ter odkriva, da je bil njihov poglavitni cilj poučevanje (Dejanja apostolov 2:42; 11:26; 1. Korinčanom 14:19, 26). Poskrbeli so za izobraževalni program, za predavanja, pripovedovanje spodbudnih doživetij, podrobno pa so tudi obravnavali pisma upravnega organa iz Jeruzalema ter apostolov.
V Dejanjih apostolov 15:22-35 beremo, da sta Juda in Sila, potem ko sta prebrala eno takšnih pisem skupini kristjanov v Antiohiji, »tolažila in utrjevala brate z mnogimi besedami«. Drugo poročilo pravi, da ko sta Pavel in Barnaba prišla v Antiohijo, sta ,zbrala cerkev [občino, NW] in sporočila, koliko reči je Bog ž njima storil‘. Tudi molitev k Jehovu je bila pomembna značilnost krščanskih shodov (Dejanja apostolov 14:27).
Prostori, v katerih so se občine iz prvega stoletja zbirale k bogočastju, niso bile dovršene stavbe, podobne mnogim cerkvam današnjega krščanstva. Večinoma so se prvi kristjani zbirali kar po domovih (Rimljanom 16:5; 1. Korinčanom 16:19; Kološanom 4:15; Filemonu 2). Pogosto so se sešli bodisi v podstrešni bodisi v zgornji sobi zasebne hiše. Tako je denimo bila Gospodova večerja v zgornji sobi. Tudi 120 učencev, ki je bilo ob binkoštih maziljenih s svetim duhom, se je zbralo v zgornji sobi (Lukež 22:11, 12, 19, 20; Dejanja apostolov 1:13, 14; 2:1-4; 20:7, 9).
Danes Jehovove priče posnemajo zgled apostolov. Shajajo se v prostorih, ki so znani kot kraljestvene dvorane. V njih se poučujejo za oznanjevalce dobre vesti o Božjem kraljestvu (Matevž 24:14). V kraljestveni dvorani tudi preučujejo Sveto pismo, molijo in se medseboj spodbujajo. To je v soglasju z biblijskim opominom iz pisma Hebrejcem 10:24, 25: »In opazujmo se med seboj, da se izpodbujamo k ljubezni in k dobrim delom; in ne opuščajmo zbora svojega, kakor je nekaterim navada, marveč opominjajmo drug drugega, in to tolikanj bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan.«
Prav uporabljajmo naše prostore bogočastja
Ali se spominjamo besed apostola Pavla: »Bog ni Bog nereda, ampak miru, . . . vse naj se spodobno in po redu godi.« Če pregledamo sobesedilo teh izjav, bomo odkrili, da je Pavel govoril o vodenju krščanskih shodov. Tako kot v apostolskih časih, tudi današnji kristjani poskrbijo, da so njihovi shodi redni in dobro organizirani (1. Korinčanom 14:26-40).
V Watchtowerju od 15. oktobra 1969 je pisalo: »Duhovno ozračje v kraljestveni dvorani je odkrito, spodbuja ga namreč pristno zanimanje za pravo bogočastje in biblijski pouk. Prijetno in naravno okolje v dvorani spodbuja navzoče, da so dostopni in prijateljski. Nikjer ni skrivnostne sakralnosti, ki bi jih zadrževala.« Seveda se moramo vedno potruditi, da kraljestveno dvorano uporabljamo spoštljivo in spodobno.
Krščanstvu na tem področju zelo primanjkuje spoštovanja. Nekatere religiozne organizacije uporabljajo prostore, ki so namenjeni bogočastju, za družabna zabavišča. V njih prirejajo koncerte pobožnega rocka, poleg pa imajo še sobe za dviganje uteži, mize za bilijard, vrtce in hišne kinodvorane. Neka cerkev ima v svojem programu tudi tekme v rokoborbi. To je v popolnem nasprotju z zgledom apostolov.
Če katera od občin prvega stoletja ni prav ravnala, je bil na mestu opomin. Tako so recimo nekateri iz krščanske občine v Korintu izkoriščali obhajanje Gospodove večerje kot priložnost za pojedino in pitje. Svojo večerjo so prinesli kar s seboj ter jo pred shodom ali pa kar na njem pojedli. Nekateri so se celo prenajedli ali napili. To zagotovo ni bilo prav. Apostol Pavel jim je pisal: »Nimate li mar hiš, da v njih jeste in pijete?« (1. Korinčanom 11:20-29)
V soglasju s Pavlovim nasvetom se Jehovove priče trudijo, da za zasebne zadeve raje poskrbijo doma ali kje drugje, kot pa v kraljestveni dvorani. Sicer je res, da nam redni shodi ponujajo ugodno priložnost, da se na enkrat snidemo z veliko prijatelji. Vendar pa je kraljestvena dvorana posvečena Jehovu, zato jo je treba uporabljat izključno za bogočastje. Mi nočemo izkoriščat našo navzočnost na shodih za posvetne posle ali za zasebne finančne transakcije.
Poleg tega občina kraljestvene dvorane ne uporablja za razvedrilne programe, niti ne v njej zbira denarja, v njej ni nikakršnega socialnega skrbstva, denimo varstva otrok, saj so še drugi prostori, v katerih lahko človek poskrbi za takšne zasebne in poslovne zadeve.
Starešine v eni od kraljestvenih dvoran so opazili, da člani občine izkoriščajo shode za izposojanje in vračanje raznoraznih reči. Navadili so se tudi, da so si v kraljestveni dvorani izmenjevali videokasete. Čeprav vse to ni imelo ničesar opraviti s trgovanjem, so jim starešine pomagali uvideti, da bi bilo pametneje, če je le mogoče, za takšne stvari poskrbeti doma.
Da bi se izognili situacijam, ki bi lahko dale napačen vtis in da bi se prepričali, da kraljestveno dvorano primerno uporabljamo, bi se moral vsakdo od nas vprašati: ,Ali je kakšna zasebna stvar, ki jo urejam v kraljestveni dvorani, pa bi jo lahko doma?‘ Če denimo organiziramo izlet ali kakšno drugo družabno srečanje, ali ne bi bilo bolje, da se o tem pogovorimo kar doma? Ali ne bi lahko tiste, s katerimi hočemo priti v stik, obiskali na njihovem domu ali jim telefonirali? Če si sposodimo Pavlove besede, bi lahko rekli: ,Nimamo li mar hiš, da v njih poskrbimo za takšne stvari?‘
Določen čas in prostor za čaščenje Jehova
Biblija v Propovedniku 3:1 zapiše: »Vse ima svoj določen čas in vsako početje pod nebom svojo dobo.« Ko se udeležimo shodov v kraljestveni dvorani, bi se morali povsem osrediniti na dejavnosti, ki so povezane s krščanskim bogoslužjem. To je določen čas za čaščenje Jehova.
Jezusov polbrat Jakob je svaril pred pristranostjo v krščanski občini (Jakob 2:1-9). Kako lahko prisluhnemo temu nasvetu v naši kraljestveni dvorani? Če v njej vsem na očeh delimo pisna vabila na družabno srečanje, lahko v tem nekdo vidi pristranost. V neki občini je bil običaj, da se je takšna vabila dajalo v torbe ali biblije navzočih. Seveda je to bolj udobno kot pošiljanje vabil po pošti ali njihovo razdeljevanje po domovih. Toda kako se počuti tisti, ki ni dobil vabila, je pa opazil, da so ga dobili drugi? Ali ne daje to vtisa pristranosti?
Seveda ni treba postaviti strogega pravila, da nihče v kraljestveni dvorani ne sme nikomur povedati kaj zasebnega ali predati kakšnega zavoja. Tudi ni prav nič narobe, če se v kraljestveni dvorani pogovarjamo o vsakodnevnih opravilih in dogodkih, če koga povabimo domov ali na kakšno razvedrilo. Vendar naj bi to bila postranska zadeva, za katero bi poskrbeli obzirno, tako da ne bi zbujali pozornosti. Zasebni dogovori ne bi smeli odvračati naše pozornosti od dejanskega namena zbiranja v kraljestveni dvorani, namreč, da se duhovno okrepimo (Matevž 6:33; Filipljanom 1:10).
Zgledni možje
Starešine in pomočniki goreče zgledno spoštujejo kraljestveno dvorano. Običajno sta določena eden ali dva starešina oziroma pomočnika, da skrbita za vse, kar je povezano z vzdrževanjem kraljestvene dvorane. Če eno dvorano uporablja več občin, potem to nadzoruje odbor starešin.
Čeprav so nekateri posamezniki določeni, da skrbijo za te stvari, bi morali vsi pomočniki in starešine zavzeto skrbeti za dvorano. Vedeti morajo, da je dvorana posvečena Jehovu ter se jo uporablja za njegovo čaščenje.
Starešine se ne bi smeli obotavljati, ko je treba kaj popraviti (2. letopisov 24:5, 13; 29:3; 34:8; Nehemija 10:39; 13:11). V nekaterih občinah redno pregledujejo kraljestveno dvorano, tako da sproti odkrivajo, kaj bi bilo treba popraviti. Narejen imajo popis inventarja, tako da je vse, kar potrebujejo, vedno dostopno, takoj pri roki. Če obstaja prostor, namenjen shranjevanju zalog, orodja in čistilnih sredstev, bi morali vsi starešine in pomočniki skrbeti, da je ta prostor vedno pospravljen. Tisti, ki skrbijo za literaturo in revije, bi morali poskrbeti, da prazne škatle ne smetijo dvorane.
S svojim zgledom bodo starešine in pomočniki pomagali preostalim v občini, da se bodo zavzeli za kraljestveno dvorano (Hebrejcem 13:7). Vsi bi morali dvorano primerno spoštovati, tako da bi jo čistili ter skrbeli za njeno celotno podobo.
Jezus je v Matevževem evangeliju 18:20 rekel: »Kajti kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Da, Jezus se zanima, kaj delamo, ko se zbiramo k skupnemu čaščenju Jehova. To velja tudi za shode v naših domovih, pa tudi za večje shode, denimo kongrese in zbore.
Za milijone Jehovovih prič ni prostora, ki bi jim bolj prirasel k srcu kot ravno njihov prostor bogočastja, kraljestvena dvorana. Temu prostoru izkazujejo primerno spoštovanje. Zanj marljivo skrbijo ter se vedno trudijo, da ga primerno uporabljajo. Zato vsi prisluhnimo opominu, ki ga je izrekel sam Jehova: »Pazi na nogo svojo, kadar greš v hišo Božjo!« (Propovednik 5:1)