Raba in zloraba verskih slik
PRIZOR je iz St. Petersburga v Rusiji. Piše se drugi avgust 1914. leta. Ljudje se vsi razburjeni zbirajo pred carsko palačo. V rokah držijo ikone. Sredi velike dvorane so postavili oltar. Na njem stoji slika ženske z otrokom v naročju. To je ikona Vladimirove matere Božje. Množica je prepričana, da je to najsvetejši ruski zaklad.
Ljudje celo verjamejo, da ima ta ikona čudežno moč. Tako je denimo 1812. leta, ko je ruska vojska marširala nad Napoleona, pred njo molil general Kutuzov. Zdaj pa pred njo stoji car Nikolaj II., ki je svojo državo ravnokar potisnil v vojno. Z dvignjeno desno roko prisega: »Svečano prisegam, da ne bom sklenil miru, dokler ne bom z ruskih tal pregnal še zadnjega sovražnika.«
Dva tedna kasneje je car romal v Moskvo, da bi tudi tam prosil Boga, naj blagoslovi njegove čete. V Katedrali vnebovzetja je padel na kolena in molil pred veliko ikonostaso, polno draguljev — steno, poslikano z Jezusom, Marijo, angeli in svetniki.
Vse to pobožnjakarstvo ni preprečilo nesreče. V manj kot štirih letih je ruska vojska utrpela več kot šest milijonov žrtev, izgubila pa je tudi velik del svojega ozemlja. Poleg tega so carja, carico in njunih pet otrok kruto usmrtili. Večstoletno monarhijo je nadomestila revolucionarna oblast, ki je nasprotovala religiji. Car Nikolaj je zaman zaupal v ikone.
Vendar vse do danes milijoni, v Rusiji pa tudi drugje, častijo ikone. To poraja pomembni vprašanji. Kako Bog gleda na tiste, ki molijo pred takšnimi slikami? Kako pa na tiste, ki jih obešajo doma po stenah?
Kaj pravi Biblija
Ko je bil Jezus na zemlji, je poslušal Božjo postavo, ki jo je po Mojzesu dobil Izrael. Ta je med ostalim vključevala tudi drugo od desetih zapovedi: »Ne delaj si rezane podobe, tudi ne kakšne koli podobe tega, kar je zgoraj na nebu ali kar je spodaj na zemlji in kar je v vodah pod zemljo! Ne moli jih in jim ne služi! Kajti jaz, Gospod; tvoj Bog, sem ljubosumen Bog.« (2. Mojzesova 20:4, 5, EI).
Zato si Jezus pri bogočastju ni pomagal s slikami in kipi, ki so jih naredili ljudje. Boga je častil v soglasju z Njegovo izjavo: »Jaz sem GOSPOD, to je ime moje, in slave svoje ne dam drugemu, ne hvale svoje rezanim podobam.« (Izaija 42:8)
Poleg tega je Jezus razložil, zakaj si pri bogočastju ni prav pomagati s predmeti. Rekel je: »Ali prihaja ura in je že sedaj, ko bodo pravi molilci molili Očeta v duhu in resnici; saj Oče tudi išče takih, da bi ga molili. Bog je duh, in kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici.« (Janez 4:23, 24)
Jezusovi pravi učenci so enako kot on učili druge pravega bogočastja. Tako je apostol Pavel nekoč govoril množici grških filozofov, ki so si pri čaščenju nevidnih božanstev pomagali z maliki. Govoril jim je o človekovem Stvarniku ter rekel: »Ne smemo misliti, da je božanstvo nekaj, kar je podobno zlatu ali srebru ali kamenu, ki sta ga izoblikovali človeška umetnost in domiselnost.« Kasneje je apostol še pojasnil, da kristjani ,po veri živijo, ne po tem, kar gledajo‘ ter da ,bežijo od malikovanja‘ (Apostolska dela 17:16-31, EI; 2. Korinčanom 5:7; 1. Korinčanom 10:14).
Doživetje iz življenja apostola Petra odkrije, da je takoj opozoril na vsakršno dejanje, ki bi morda vodilo k malikovanju. Ko je denimo Kornelij, častnik rimske vojske, padel na kolena, je Peter ugovarjal. Dvignil ga je rekoč: »Vstani! tudi jaz sem človek.« (Dejanja apostolov 10:26)
Apostola Janeza je božanska vizija tako prevzela, da je pred angelom padel na kolena. Ta ga je takoj opomnil: »Glej, da tega ne storiš! hlapec sem s teboj vred in z brati tvojimi preroki in ž njimi, ki hranijo besede te knjige; Boga moli!« (Razodetje 22:8, 9) Apostol je cenil ta nasvet, zato je dogodek skrbno zapisal nam v dobro.
Toda kako naj gornja doživetja povežemo z rabo verskih slik? Če ni bilo prav, da je Kornelij pokleknil pred Kristusovim apostolom, kako je potem s čaščenjem neživih svetniških slik? In če je bilo narobe, da je Kristusov apostol padel na kolena pred živim angelom, kako je s čaščenjem neživih slik angelov? Prav gotovo je takšno ravnanje v nasprotju z Janezovim svarilom: »Otročiči, varujte se malikov!« (1. Janezov 5:21)
Okrasni učni pripomočki
To seveda ne pomeni, da kdor ima sliko z biblijskim motivom, s tem že malikuje. Tej reviji služijo slike dogodkov iz Biblije kot učni pripomoček. S slikami biblijskih prizorov lahko okrasimo tudi stene naših hiš. Seveda pravi kristjan ne bo imel obešene slike, za katero ve, da jo ljudje častijo, kaj šele takšne, ki Biblijo napačno predstavlja (Rimljanom 14:13).
Na večini krščanskih ikon imajo Jezus, Marija, angeli in svetniki nad glavami narisan sij. Pravijo mu svetniški sij. Od kod pa izvira ta svetniški sij? »Njegov izvor ni krščanski,« priznava The Catholic Encyclopedia (izdaja iz 1987. leta), »saj so ga upodabljali že poganski umetniki in kiparji, in sicer kot simbol velikega dostojanstva in moči raznih božanstev.« Poleg tega v knjigi Bambera Gascoignea The Christians najdemo posnetek sončevega božanstva s svetniškim sijem, ki ga hranijo v Kapitolskem muzeju v Rimu. To božanstvo so častili poganski Rimljani. Kasneje, pojasnjuje Gascoigne, »si je sončev svetniški sij prisvojilo krščanstvo.« Da, svetniški sij lahko povežemo s poganskim čaščenjem sonca.
Ali bi bilo prav, da na stenah kristjanovega doma visijo slike, ki biblijske dogodke mešajo s simboli poganskega malikovanja? Ne. Biblija svetuje: »A kakšna je zveza templja Božjega z maliki? . . . Zato odidite izmed njih in se ločite,« pravi Jehova, »in nečistega se ne dotikujte, in jaz vas sprejmem.« (2. Korinčanom 6:16, 17)
Čas je mineval in deklarirani kristjani so pričeli pozabljati ta nasvet. Prišlo je do odpadništva, ki so ga napovedovali Jezus in apostoli (Matevž 24:24; Dejanja apostolov 20:29, 30; 2. Petrov 2:1). Na začetku četrtega stoletja n.š. je rimski cesar Konstantin povzdignil odpadniško krščanstvo v državno religijo. Tedaj so se množice poganov deklarirale za »kristjane«. Čaščenje cesarjeve podobe je bilo zanje nekaj povsem običajnega. Po stenah so radi obešali slike prednikov in znamenitih ljudi. »Kult cesarja je vključeval čaščenje,« pojasnjuje John Taylor v svoji knjigi Icon Painting, »njegovega portreta, naslikanega na platno ali les. Od tu pa do čaščenja ikon je samo še majhen korak.« Pogansko čaščenje slik je zamenjalo čaščenje slik Jezusa, Marije, angelov in svetnikov.
Kako to opravičujejo cerkveni voditelji
Po The Encyclopedia of Religion cerkveni voditelji stvari argumentirajo tako, kot so jih že poganski filozofi. Plutarh, Dion Krisostom, Maksim Tirski, Celestej, Porfirij in Julijan so priznavali, da so podobe brez življenja. Vendar so jih ti pogani opravičevali, dokazujoč da so to pripomočki za čaščenje nevidnih božanstev. Ruski ikonograf Leonid Uspenski v knjigi The Meaning of Icons priznava: »Cerkveni očetje so jezik in razlage grške filozofije prilagodili krščanski teologiji.« (Primerjajte Kološanom 2:8.)
Mnogi težko razumejo teološka opravičila za podobočastje. John Taylor v knjigi Icon Painting pravi: »Razlika med čaščenjem tistega, kar podobe predstavljajo in samih podob, je bila tako neznatna, . . . da so jo težko opazili celo visoko izobraženi ljudje.«
Po drugi strani pa je to, kar pove Biblija o verskih podobah, lahko razumljivo. Pomislimo na Emilijo, ki živi v Johannesburgu v Južni Afriki. Emilija je bila goreča katoličanka, ki je klečala in molila pred slikami. Potem je na njena vrata potrkala Jehovova priča. Presenečena je odkrila, da je v portugalski Bibliji zapisano Božje ime Jehova (Psalm 83:18, Almeida). Med biblijskim poukom je vprašala: »Kaj naj naredim, da bom ugajala Jehovu?« Priča je pokazala na slike, ki so visele na steni in jo prosila, da prebere Knjigo psalmov 115:4-8. Ko je zvečer prišel domov mož, mu je Emilija rekla, da se želi znebiti nabožnih slik. Strinjal se je. Naslednji dan je sinoma, Toniju in Manuelu, naročila, naj slike polomita in sežgeta. Ali ji je danes, približno 25 let kasneje, kaj žal za njimi? Ne. Pravzaprav je skupaj z družino pomagala mnogim sosedom, da so postali srečni Jehovovi častilci.
Podobnih doživetij je še veliko. Ker Jehovove priče po vsem svetu poučujejo učence, so se milijoni naučili, kako častiti Boga »v duhu in resnici«. Tudi vam lahko koristi to vzvišeno čaščenje, saj je Jezus rekel: »Oče . . . išče takšnih, da bi ga molili.« (Janez 4:23, 24)
[Slika na strani 26]
Car Nikolaj II z ikono blagoslavlja svoje čete
[Vir slike]
Fotografiral C. N.