Spremljal sem rast Jehovove organizacije v Južni Afriki
Pripoveduje Frans Muller
KO SVA zvečer z bratom Davidom šla na vlak, s katerim sva se običajno odpeljala z osrednje capetownske železniške postaje, sva presenečena prebrala napis »Samo za belce«. Leta 1948 je na volitvah zmagala narodna stranka, ki je takoj začela uvajati politiko apartheida.
Seveda je bilo rasno ločevanje v Južni Afriki že dolgo prisotno, enako je v kolonialnih časih bilo v večini afriških držav. Zdaj pa je bilo tudi uzakonjeno. Nič več nismo smeli potovati v istem vagonu z Južnoafričani temnejše polti. Štiriinštirideset let zatem so apartheid ukinili.
Zaradi uzakonjenega rasnega ločevanja smo le težko opravljali našo službo tako, kot smo si želeli. V vsem tem obdobju sem služil kot polnočasni služabnik Jehovovih prič. Zdaj se lahko pri 65 letih ozrem nazaj na čudovito rast Jehovove organizacije v Južni Afriki. Hvaležen sem, da sem lahko odraščal z njo.
Krščanska dediščina
Ko je bil oče še mladenič, je moral svojemu očetu zgodaj vsako jutro na glas brati Biblijo. Sčasoma je oče zelo vzljubil Božjo besedo. Ko sem se 1928. leta rodil jaz, je bil oče član cerkvenega svéta nizozemske reformirane cerkve v Potgietersrustu. Tistega leta mu je stric dal knjigo Harfa Božja.
Oče je zahteval od matere, naj to sektaško knjigo sežge. Vendar ga ni poslušala in tako mu je knjiga nekega dne spet prišla pod roke. Odprl jo je pri poglavju Ali Bog koga muči. Čeprav je bil prepričan, da se Preučevalci Biblije, kot so takrat imenovali Jehovove priče, motijo, ga je premagala radovednost in začel jo je brati. Ni je mogel več dati iz rok. Ko je zgodaj zjutraj legel v posteljo, je rekel: »Ženkica, s težkim srcem moram priznati, da imajo prav.«
Naslednji dan je oče prekolesaril 50 kilometrov, da bi pri najbližjem Preučevalcu Biblije dobil še več knjig. Redno jih je bral pozno v noč. Celo duhovnika nizozemske reformirane cerkve je skušal prepričati o novonaučenih biblijskih resnicah, upal je namreč, da se bo cerkev spremenila. Njegov trud je bil zaman, zato se ji je odpovedal in začel goreče oznanjevati. Biblijska resnica je postala najpomembnejša stvar v njegovem življenju in našem domu. V takšnem okolju sem odraščal.
Kasneje je oče postal pionir, polnočasni oznanjevalec. Na oznanjevanju je s svojim starim fordom (model T) prepotoval velike razdalje. Po nekaj letih je moral zaradi vse večje družine nehati pionirati, vendar je še naprej ostal zelo aktiven oznanjevalec. Včasih smo ob nedeljah prepotovali več kot 90 kilometrov, da bi oznanjevali v Pietersburgu.
Uspešen posel
Oče je sčasoma odprl majhno prodajalno z mešanim blagom. Kmalu je promet podvojil in odprl še eno trgovino. Nekaj premožnih farmarjev je stopilo z njim v družabništvo in čez čas so imeli veleprodajno skladišče ter šest prodajaln na drobno, raztresenih po širokem področju.
Nekaj mojih starejših bratov se je pridružilo poslu in bili so na dobri poti, da obogatijo. Naša duhovnost je pričela trpeti. Postajali smo vse bolj zaželeni gostje na zabavah naših sosedov in posvetnih prijateljev. Oče je opazil, v kako nevarne vode plujemo, zato je sklical družinski posvet in odločil, da bomo podjetje prodali in se preselili v Pretorijo, da bi tako lahko še več naredili v Jehovovi službi. Obdržal je samo eno prodajalno, za katero so skrbeli najeti delavci.
Moja starejša brata Koos in David sta pričela pionirati; pridružila sta se starejši sestri Lini in najstarejšemu bratu, ki pa je kasneje odpadel od pravega bogočastja. Deset članov naše družine je nekega meseca 1942. leta na oznanjevanju preživelo 1000 ur. Tega leta sem s krstom v vodi potrdil, da sem svoje življenje posvetil Jehovu.
Zakaj sem tako zgodaj pustil šolo
Leta 1944, ko je druga svetovna vojna dosegla višek, me je potujoči nadzornik Jehovovih prič, Gert Nel, vprašal, kdaj mislim stopiti v pionirske vrste. »Čez dve leti, ko bom končal srednjo šolo,« sem odgovoril.
Ker je razmišljal podobno kot veliko Jehovovih prič tedanjih dni, me je opozoril: »Pazi, da te ne bo v šolskih klopeh presenetil Harmagedon.« Ker nisem hotel, da bi se to zgodilo, sem pustil šolo in 1. januarja 1945 pričel pionirati.
Najprej so me poslali v Vereeniging blizu Johannesburga. Moja pionirska tovariša sta bila Piet Wentzel in Danie Otto. Pogosto sem oznanjeval več kot 200 ur na mesec. Potem so Pieta poslali v neko pretorijsko mesto, Danie pa je prenehal pionirati, ker je moral pomagati ostarelemu očetu na farmi. Tako sem ostal edina Priča v Vereenigingu. Skrbeti sem moral za 23 biblijskih poukov na domovih ljudi.
Kmalu zatem mi je podružnica pisala, naj se preselim v Pretorijo. Čeprav takrat nisem razumel, zakaj so me poslali drugam, sem kasneje uvidel, da ne bi bilo pametno pustiti 17-letnega neizkušenega fanta tam samega. Še marsikaj sem se moral naučiti in lahko bi se zgodilo, da bi bil ob pogum.
Med delovanjem v Pretoriji sem si nabral potrebnih izkušenj, zato so me povabili v vrste posebnih pionirjev. Mlade, ki so prišli pionirat v Pretorijo, sva s Pietom Wentzlem učila, kako naj izboljšajo svoje oznanjevanje. Potem je bil Piet določen za potujočega nadzornika tega področja. Čez čas se je poročil z mojo sestro Lino. Zdaj skupaj služita v južnoafriški podružnici.
V Pretorijo je prišla pionirat tudi Martie Vos, prikupna mladenka, ki je odrasla v družini Jehovovih prič. Zaljubila sva se, vendar sva bila še najstnika, premlada za poroko. Ko so naju poslali na drugo področje, sva ohranjala stike z dopisovanjem.
Betelska služba in Gileadska šola
Leta 1948 so me povabili na delo v podružnico družbe Watch Tower v Cape Townu. Vseh 17, ki smo delali v treh najetih pisarnah in bližnji majhni tovarni, ni moglo stanovati skupaj. Nekateri smo živeli pri družinah, drugi pa v penzionih.
Vsak delovni dan se nas je 17 članov betelske družine zbralo pri jutranjem bogočastju v oblačilnici majhne tovarne. Mnogi smo si morali sami priskrbeti kosilo. Potem pa smo se po celodnevnem delu vozili v stanovanjske četrti v različne predele Cape Towna. Na eni od teh voženj sva z bratom Davidom presenečena odkrila prej omenjen napis »Samo za belce«.
Ko sem prvič prišel v capetownsko podružnico, sem uvidel, da se moram še marsikaj naučiti, zato sem vprašal brata Phillipsa, podružničnega nadzornika: »Kaj naj naredim, da bi vas dohitel?«
»Frans, naj te to ne skrbi. Samo vztrajaj,« mi je odgovoril. Vedno sem se skušal ravnati po tem nasvetu. Spoznal sem, da človek, ki je na tekočem z duhovno hrano in napotki, ki jih daje Jehovova organizacija, z njo tudi raste in napreduje.
Leta 1950 so me povabili, da se v 16. razredu Watchtowerjeve biblične šole Gilead usposobim za misijonarja. Šola je bila tedaj pri South Lansingu, približno 400 kilometrov severno od Brooklyna (oboje New York). Ker sem občasno delal v svetovnem središču Jehovovih prič v Brooklynu, sem lahko pobližje spoznal srce Jehovove vidne organizacije. Ko sem videl, kako so tisti, ki prednjačijo, z vso dušo predani Jehovu, me je to napolnilo z globokim cenjenjem Njegove organizacije.
Vztrajam v službi
Po vrnitvi v Južno Afriko so me postavili za potujočega nadzornika v severnem Transvaalu, kjer sem bil odraščal. Po šestletnem dopisovanju sva se decembra 1952 z Martie poročila. Pridružila se mi je v službi potujočega nadzornika. Prav prijetno nama je bilo pri srcu, ko sva videla, kako krščanska bratovščina ceni najine obiske.
Ko sva denimo služila v občini na podeželju, sva stanovala pri družini, ki se nama je opravičila, ker nama ni mogla poleg čaja in kave postreči še z mlekom. Pozneje sva izvedela, da so prodali edino kravo, ki so jo imeli v hlevu, da bi imeli dovolj denarja za nakup bencina. Odpeljali so naju namreč do najbolj oddaljenih krajev svojega področja, da bi oznanjevali farmarjem. Kako rada imava takšne brate!
Včasih se nisem čutil dovolj sposobnega za okrajno službo, še posebej ko sem moral obravnavati probleme starejših. Enkrat sem bil tako pretresen, da sem rekel Martie, naj ne bo presenečena, če se bova zaradi moje neizkušenosti vrnila v pionirske vrste. Zagotovila mi je, da bo z veseljem opravljala vsako nalogo, vse dokler bova lahko ostala v polnočasni službi.
Kako sva šele bila presenečena, ko naju je v naslednji občini čakalo pismo, v katerem so sporočili, da sem postavljen za območnega nadzornika! V skoraj dveh letih sva prepotovala vso Južno Afriko in Namibijo, tedanjo Jugozahodno Afriko. Vendar je bilo zaradi apartheida najino delo pogosto oteženo. Velikokrat nama niso dovolili vstopiti v črnska naselja in včasih nismo dobili dovoljenja za organiziranje zborov.
Leta 1960 so nam denimo dovolili pripraviti območni kongres v Sowetu. Naši črni bratje iz oddaljenih občin so že kupili železniške in avtobusne vozovnice, ko so oblasti, ki so zvedele za naše načrte, dovoljenje preklicale. Na tihem smo se povezali z naklonjenim upravnikom iz 20 kilometrov oddaljenega mesta na drugi strani Johannesburga, ki nam je prijazno priskrbel celo še boljši prostor. Imeli smo čudovit kongres, ki se ga je veselilo več kot 12.000 obiskovalcev.
V zadnjih letih so se razmere povsem spremenile! Zdaj, po ukinitvi apartheida, se lahko povsod svobodno zbiramo črnci, belci, mulati in Indijci. Vsi, neglede na raso, lahko skupaj sedimo in se veselimo druženja. Samo jezikovne razlike še vplivajo na to, s kom bo človek želel skupaj sedeti.
Grenka izkušnja
Leta 1947 je oče naredil veliko napako. Trgovina, ki je bila več kot 200 kilometrov od kraja, kjer sta živela z mojo mamo, zaradi nepoštenega upravljanja ni več prinašala dobička. Zato se je sam preselil tja in prevzel upravljanje v svoje roke. Ker se z ženo daljša obdobja nista videla, ga je premagala skušnjava in bil je izključen.
Tako sem z grenkobo občutil, da gorečnost za biblijsko resnico sama po sebi še ni dovolj. Vsi se moramo držati biblijskih načel (1. Korinčanom 7:5). Po več letih je bil ponovno sprejet v krščansko občino in do smrti leta 1970 je v njej zvesto služil. Moja draga mama je ostala zvesta do smrti leta 1991.
Nadaljnji blagoslovi
Leta 1958 sva z Martie na Jenkijskem stadionu in Polo Groundsu v New Yorku obiskala največji kongres, kar so ga kdajkoli imele Jehovove priče. Kar preplavilo naju je veselje, da sva del Jehovove čudovite organizacije. Biti s to veliko množico, več kot 253.000 obiskovalcev v nedeljo popoldan, je bilo nepozabno doživetje. Vsi skupaj smo občutili resničnost ,velike množice iz vsakega naroda‘, ki se je miroljubno zbrala skupaj (Razodetje 7:9, 10). Martie je ostala v New Yorku, da bi obiskovala Gileadsko šolo, jaz pa sem se vrnil v Južno Afriko, kjer sem bil območni nadzornik.
Ko se je Martie leta 1959 vrnila iz 32. razreda Gileadske šole, so naju povabili, da služiva v južnoafriški podružnici v bližini Elandsfonteina, vzhodno od Johannesburga. Z leti sem videl, kako je organizacija v mnogočem napredovala, še posebej v ljubezni in zmožnosti vživljanja v čustva drugih. Spoznal sem, da Jehova vodi svojo organizacijo po Jezusu Kristusu in uporablja tiste, ki se dajo na razpolago.
Leta 1962 sem se vrnil v Brooklyn (New York) na desetmesečni tečaj podružničnega usposabljanja. Izkazal se je za zelo koristnega, saj so me leta 1967 postavili za nadzornika južnoafriške podružnice. Leta 1976 so bili postavljeni podružnični odbori, tako da je v Južni Afriki za sprejemanje pomembnih odločitev odgovorno pet izkušenih krščanskih starešin.
Življenje pod apartheidom
Apartheidski zakoni so vplivali na delovanje naše podružnice. Ko smo leta 1952 zgradili betelski dom v Elandsfonteinu, je zakon določal, da za njim postavimo dodatne stavbe, kjer bodo živeli naši črni in mulatski bratje. Po zakonu so morali tudi jesti ločeno od belcev v takoimenovanih prostorih za Afričane. Kasneje smo poskrbeli, da so lahko jedli v betelski kuhinji. Tako se je jedlo, ko sva leta 1959 prišla v betel. Upiralo se mi je, ko sem videl, kako se zaradi barve kože ločuje ljudi.
Sčasoma je vlada preklicala dovoljenje, da smejo naši črni bratje živeti v stavbi za glavnim betelskim domom. Ti bratje so morali stanovati v kakšnih 20 kilometrov oddaljenih črnskih naseljih. Živeli so bodisi v najetih stanovanjih bodisi v samskih domovih. Takšne neprijetne razmere so trajale več let.
Razširitev betela
Medtem smo morali betel v Elandsfonteinu povečati. Po tretjem širjenju smo dosegli mejo našega zemljišča. Upravni organ nam je naročil, naj iščemo novo zemljišče v kraju, kjer nam bodo krajevne oblasti dovolile postaviti betelski kompleks, v katerem bodo smeli stanovati tudi temnopolti bratje. Vsako jutro je betelska družina prosila Jehova, naj nam pokaže pot, kako to doseči.
Kako smo bili veseli, ko smo končno našli primeren kos zemlje na robu Krugersdorpa zahodno od Johannesburga! Vendar so zopet zahtevali, da za temnopolte brate postavimo posebno stavbo. Čeprav smo jim ustregli, so nam dovolili, da tam stanuje največ 20 črncev. Veseli smo, da so se sredi 1980-ih let pričele stvari spreminjati. Ker so oblasti omilile stroge apartheidske zakone, smo lahko povabili še več črnih, mulatskih in indijskih bratov, da z nami služijo v betelu.
Zdaj smo srečna, zedinjena betelska družina, v kateri posamezniki neglede na raso ali barvo kože živijo v stavbi, ki si jo sami izberejo. Poleg tega so nas po dolgoletnih prizadevanjih uradno priznali kot versko skupnost. Ustanovili smo zakonito združenje z imenom »Jehovove priče Južne Afrike«. Zdaj imamo svoje matičarje, v črnskih področjih pa rastejo kraljestvene dvorane kot gobe po dežju.
Kako je Jehovova organizacija napredovala od tistih davnih dni, ko sem služil v podružnici v Cape Townu! Iz majhne sedemnajstčlanske družine brez betelskega doma je zrasla betelska družina z več kot 400 člani ter s sodobnim betelskim kompleksom, kjer imamo izpopolnjene računalnike, rotacijski stroj in lep betelski dom! Da, štejem si v prednost, da sem spremljal rast Jehovove organizacije v Južni Afriki. Ko sem začel oznanjevati, nas je bilo tu kakšnih 400 kraljestvenih oznanjevalcev, približno 50 let kasneje nas je skoraj 55.000!
Hvaležen sem Jehovu, da mi že 39 let stoji ob strani in me podpira moja žena. »Kelih moj je poln do vrha.« (Psalm 23:5) Z Martie sva hvaležna, da sva del Jehovove po duhu vodene organizacije, ter hkrati odločena, da še naprej služiva Jehovu v njegovi hiši, v betelu, in vztrajava z njegovo napredujočo organizacijo.
[Zemljevid na strani 19]
(Lega besedila — glej publikacijo)
ANGOLA
ZAIRE
ZAMBIJA
ZIMBABVE
BOCVANA
NAMIBIJA
SVAZI
LESOTO
JUŽNOAFRIŠKA REPUBLIKA
Pretoria
Johannesburg
Cape Town
Port Elizabeth
JUŽNI ATLANTSKI OCEAN
INDIJSKI OCEAN
MOZAMBIŠKI PRELIV
[Slika na strani 20]
Piet Wentzel in Frans Muller (na levi) med pioniranjem leta 1945
[Slika na strani 23]
Frans in Martie Muller