»Oznanjevalci Kraljestva« plujejo po vodah Gvajane

GVAJANA.a Ta beseda v indijanščini pomeni Dežela voda; in primerno opisuje pokrajino te edine angleško govoreče države v Južni Ameriki. Dežela je po dolgem in počez prepredena z mnogimi rekami in potoki, ki si skozi tropski pragozd utirajo pot z Gvajanskega višavja v Atlantski ocean. Te vodne poti pomenijo mnogim raztresenim vasem in kmetijam življenjsko žilo.

Jehovove priče v Gvajani se zavedajo, da Jezusova napoved, namreč da se bo »ta evangelij kraljestva . . . oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje«, vključuje oznanjevanje dobre vesti tudi ljudem v teh rečnatih pokrajinah (Matevž 24:14). Tako Priče, med njimi mnogi pionirji, že veliko let z majhnimi in velikimi čolni plujejo po gvajanskih vodah, da bi ljudem prinesli dobro vest.

Družba Watch Tower je v Gvajani za pomoč pri tem delu do zdaj uporabljala pet lesenih ladjic z imeni Oznanjevalec Kraljestva I do Oznanjevalec Kraljestva V. To so po 7 metrov dolgi, odprti (profil V) leseni čolni, ki jih imenujejo balahuji. Vzdržuje jih družina Prič, ki jih je tudi izdelala. Prva čolna, ki so jima krajevne Priče pravile Oznanjevalca, so po več desetletjih vožnje »upokojili«. Čolni III, IV in V pa še vedno plujejo po Pomerunu, Mehiki in Demerari.

Na Demerari

Ponekod po Evropi se ljudje ob besedi demerara spomnijo na karamelno rjav trstni sladkor, ki ga pridobivajo ob tej blatni reki. Po zahodnem bregu se vije cesta do tam, kjer je konec trstnih nasadov. Od tam naprej lahko Priče pridejo s prijetnim sporočilom o Jehovovem kraljestvu do obrečnih prebivalcev — hindujcev, muslimanov in kristjanov — samo z Oznanjevalci Kraljestva.

Oznanjevalske akcije ob Demerari so lahko enodnevni izleti ali pa trajajo več tednov; pri tem oznanjevalci potujejo od priveza do priveza in potem delajo od zore do mraka. Pionirji na čolnu kuhajo in jedo, na njem pa tudi spijo. Ko se znoči, zasidrajo Oznanjevalca v pristanu, če ga najdejo, sicer pa ga privežejo za mangrovo drevo. Na premec in na krmo postavijo dva kola, visoka dva metra in pol. Potem mednja napnejo vrv in čeznjo vržejo veliko ponjavo, tako si napravijo streho. Deske imajo za postelje, na katere pogrnejo odeje in rjuhe. Vseeno hitro zaspijo, saj je za njimi naporen dan.

Pionirje sprašujejo: »Ali se umivate v tej blatni vodi?«

»Če je mogoče, ne,« odgovarjajo. »Kadar najdemo kakšen čist potoček, napolnimo posode z vodo za kuhanje, pitje in umivanje.«

Za vztrajnost so nagrajeni z mnogimi lepimi doživetji. Nekoč je k pomolu prišel moški, se razkoračil in oprl roke v bok ter nas radovedno opazoval. »Oznanjevalec Kraljestva V!« je glasno prebral napis na čolnu. »Vi pa morate biti Jehovove priče. Samo vi tako rabite besedo kraljestvo. Imate kraljestveno dvorano, zdaj pa še Oznanjevalca Kraljestva.«

Iz Gileada na Pomerun

Frederick McAlman se spominja, da je delovanje ob Pomerunu nekoliko drugačno. Eno leto po diplomi na Watchtowerjevi biblični šoli Gilead leta 1970 je prišel v Charity, podeželsko vas 34 kilometrov v notranjosti na levem bregu Pomeruna. Tam je bilo pet kraljestvenih oznanjevalcev.

Brat McAlman pripoveduje: »Pet dolgih let smo imeli ,prednost‘, veslati z Oznanjevalcem II gor in dol po Pomerunu. Potem smo dobili rabljen zunajkrmni motor s 4,4 kW moči. Oznanjevali smo po vzhodnem bregu vse do Hackneya, ki leži 11 kilometrov pred ustjem, pri tem smo izrabljali tok. Potem smo udobno prespali pri sestri DeCambra, ki je v okolici delala kot babica. Zgodaj zjutraj naslednji dan smo nadaljevali pot do izliva, potem pa prepluli reko na zahodni breg. Potem smo 34 kilometrov nazaj do Charityja pošteno delali.«

Motor s 4,4 kW so s pridom uporabljali deset let. Leta 1986 pa so dobili nov 11-kilovatni motor. Po dobrih 21 letih zvestega dela na Pomerunu lahko brat McAlman z zadovoljstvom gleda novo kraljestveno dvorano v Charityju. Zdaj je tam občina s 43 oznanjevalci, ki priplujejo do nje z dolnjega in gornjega dela reke. Ponavadi jih je na shodih več kot 60, na svečanosti v spomin na smrt Jezusa Kristusa leta 1992 pa se je v dvorano nagnetlo kar 190 ljudi.

Iskanje »stražnostolpovca«

Ob ponedeljkih je v Charityju sejem. Sejem je dobra priložnost za oznanjanje dobre vesti, zato Priče tukaj ponujajo Stražni stolp in Prebudite se! Nekega dne na začetku 1970-ih let je bila na sejmu Monica Fitzallen iz Warimurija ob Moruki in vzela od brata McAlmana dve reviji. Ko pa je prišla domov, ju je potlačila na dno garderobne omare.

»Dve leti se ju nisem dotaknila,« se spominja Monica. »Potem pa sem zbolela in nekaj časa sem morala samo ležati. Ko sem nekoliko okrevala, sem začela brati vse, kar sem le našla v hiši, da bi se zaposlila. Končno sem se spomnila na reviji v omari in ju vzela v roke.« Takoj je prepoznala zven resnice.

Ko je Monica ozdravela, je zaprosila svojega moža Eugena, naj najde kakšno delo ob Pomerunu, tako bi lahko našla gospoda, ki ji je dal reviji. Eugene je privolil, vendar je našel delo na farmi ob Pomerunu le za en teden, od ponedeljka do sobote opoldan.

Bila je že sobota, Monica pa še vedno ni našla človeka, ki ji je dal reviji. Okrog poldneva je vprašala moža, ali bi se lahko s tokom spustila do Charityja, da bi poiskala »stražnostolpovca«. Komaj ga je vprašala, že sta na stezi zaslišala korake in zagledala nasmejan obraz sestre, ki je prišla ponudit najnovejše revije. Monica jo je takoj vprašala: »Ali ste od Stražnega stolpa?« Imela je toliko vprašanj, da je morala sestra na čoln po okrepitev. In kdo je prišel z njo? Nihče drug ko brat McAlman!

Dogovorili so se za dopisni biblijski pouk. Kmalu zatem je Monica anglikanski cerkvi poslala izstopno izjavo. Duhovnik ji je odpisal: »Ne poslušajte Jehovovih prič. Njihovo razumevanje Biblije je plitko. Prišel bom, da se pogovoriva.« Duhovnik se do danes še ni oglasil. Monica pa se je krstila 1975. leta. Eno leto pozneje se je po skrbni preiskavi Svetega pisma dal krstiti tudi njen mož; bratje ga zdaj kličejo striček Eugene (Dejanja apostolov 17:10, 11). Čeprav sta od najbližje občine (Charity) oddaljena 12 ur vožnje s čolnom, vse do danes marljivo oznanjata Kraljestvo.

Misijonarska potovanja v notranjost

Zadnja leta je družba Watch Tower denarno podprla misijonarske odprave daleč v notranjost. Prostovoljci so se s čolni z zunajkrmnimi motorji odpravili na vznemirljivo pot: sporočat dobro vest ljudem v indijanskih rezervatih ter osamljenih drvarskih in poljedelskih skupnostih daleč v rečnem zaledju. Ti pionirji v pravem pomenu besede so imeli čast, da prebivalce teh odročnih krajev prvi seznanijo z Jehovovim imenom, ki rešuje življenje (Rimljanom 10:13-15). Prestati so morali veliko neprijetnosti, včasih so po toku navzgor potovali tudi po tri dni, da so prišli do kakšnega zaselka. Toda trud se je splačal.

Misijonarji so na svojem prvem potovanju julija 1991 blizu drvarske skupnosti v Kwebanni ob Wainiju srečali mladega binkoštnika. Na naslednjem obisku oktobra so ga začeli poučevati o Bibliji. Takrat je prvič v svoji Bibliji videl, da je Bogu ime Jehova, da Jezus ni Vsemogočni ter da nauk o trojici ne temelji na Svetem pismu (Psalm 83:18; 1. Korinčanom 11:3). Ko so bratje odšli, je bil tako navdušen, da je povabil nekaj sovernikov iz binkoštne cerkve in jim začel iz njihovih biblij kazati resnico o Bogu Jehovu in Jezusu Kristusu. Ker je večina resnico odklonila, je sklenil, da bo izstopil iz ,Babilona Velikega‘ (Razodetje 18:2, 4). Ko so ga bratje februarja 1992 ponovno obiskali, jim je povedal, kaj se je zgodilo, in pristavil: »Rad bi se vam pridružil. Hočem postati Jehovova priča. Hočem ljudi učiti o resnici!«

Takšne izkušnje spodbujajo brate, da vztrajajo v tem vznemirljivem delu. Tisti, ki hodijo na misijonarska potovanja, žrtvujejo domače udobje, izpostavljeni so malariji in podobnim boleznim ter drugim nevarnostim v goščavi. Tudi tisti, ki ostanejo doma, se morajo marsičemu odreči. Družine so včasih po več tednov brez nekaterih dragih članov. Občine morajo delovati brez starešin in mlajših moških, saj v času take odprave včasih ostane doma samo en brat, ki tačas skrbi za vso občino. Toda kako spodbudna doživetja razveselijo in utrdijo občino, ko se odprava vrne! Tedaj je cena nepomembna.

Oznanjevalci Kraljestva, ki z dobro vestjo plujejo po gvajanskih vodah, doživljajo res nekaj edinstvenega. Skupaj s sodelavci po vsem svetu pogumno in voljno ,prinašajo vedno hvalno daritev Bogu, to je »sad ustnic, ki proslavljajo ime njegovo« ‘ (Hebrejcem 13:15).

[Podčrtne opombe]

[Zemljevid na strani 24]

(Lega besedila — glej publikacijo)

HONDURAS

NIKARAGVA

KOSTARIKA

PANAMA

VENEZUELA

KOLUMBIJA

GVAJANA

SURINAM

FRANCOSKA GVAJANA

BRAZILIJA

BOLIVIJA

ATLANTSKI OCEAN

[Slike na straneh 26, 27]

levo: pričevanje na tržni dan

zgoraj: pogovor o dobri vesti ob Demerari

desno zgoraj: misijonarji se vračajo v tabor