Moje srečno življenje v Jehovovi službi

Naslednje leto so betelski družini objavili, da se potrebujejo prostovoljci, ki bi služili v podružnici v Južni Afriki. Tam naj bi bil postavljen nov rotacijski tiskarski stroj. Prijavil sem se in bil sem navdušen, da so me izbrali. Izbrani so bili še trije bratje iz kanadskega Betela – Dennis Leech, Bill McLellan in Ken Nordin. Povedali so nam, da bomo dobili enosmerne karte.

Poklical sem svojo mamo: »Mama, imam eno novico. Grem v Južno Afriko!« Moja mama je bila po naravi bolj tiha, vendar je imela močno vero in tesen odnos z Jehovom. Ni povedala veliko, ampak sem vedel, da me podpira. Niti ona niti moj oče nista nikoli nasprotovala moji odločitvi, čeprav sta bila žalostna, da bom tako daleč stran.

GREM V JUŽNO AFRIKO!

V brooklynskem Betelu smo se vsi štirje bratje tri mesece šolali, kako upravljati stavni stroj z vročim svincem. Nato smo se vkrcali na tovorno ladjo, namenjeno v Cape Town v Južni Afriki. Ravno sem dopolnil 20 let. Zvečer smo se odpravili na dolgo pot z vlakom iz Cape Towna v Johannesburg. Ob sončnem vzhodu se je vlak ustavil v malem mestu Karoo, ki se nahaja na polpuščavskem področju. Bilo je prašno in vroče. Gledali smo skozi okno in se spraševali, kakšen kraj je to in v kaj se spuščamo. Nekaj let kasneje smo znova obiskali to področje in ugotovili, da je življenje v teh malih mestih zelo prijetno in mirno.

Nekaj let je bila moja naloga, da sem upravljal izjemen in zapleten stavni stroj. Pripravljal sem vrstice svinčenih črk za tiskanje Stražnega stolpa in Prebudite se!. V podružnici smo tiskali revije za številne afriške jezike – ne samo za Južno Afriko, ampak tudi za številne države na severu. Zelo smo bili veseli, da se je novi rotacijski tiskarski stroj, zaradi katerega smo prišli iz Kanade, veliko uporabljal.

Kasneje sem delal v pisarni oddelka, ki je skrbel za prevajanje, tiskanje in odpremo literature. Moje življenje je bilo polno, zadovoljujoče in smiselno.

POROKA IN NOVA DODELITEV

Leta 1968 sem se poročil z Lauro Bowen, ki je živela blizu Betela in je pionirala. Poleg tega je tipkala za prevajalski oddelek. V tistem času novoporočeni pari niso mogli ostati v Betelu, zato sva dobila dodelitev kot posebna pionirja. Bil sem rahlo zaskrbljen. Po desetih letih dela v Betelu sem bil navajen, da sem imel vedno hrano in streho nad glavo. Toda kako bova lahko preživela z žepnino, ki jo bova dobila kot posebna pionirja? Vsak od naju je mesečno dobil 25 randov (kar bi takrat znašalo približno 30 evrov), če sva dosegla zahtevano število ur, ponovnih obiskov in oddane literature. S tem denarjem sva si morala plačati najemnino, hrano, prevoz ter zdravstvene in druge osebne stroške.

Dodeljena sva bila v majhno skupino blizu mesta Durban ob Indijskem oceanu. Tam je živelo veliko Indijcev. Številni od njih so bili potomci pogodbenih delavcev, ki so okoli leta 1875 prišli v Južno Afriko, da bi delali v sladkorni industriji. Sedaj so opravljali druge poklice, vendar so še vedno ohranili svojo kulturo in kuhinjo, tudi okusne jedi iz karija. Govorili so angleško, kar nama je stvari precej olajšalo.

Od posebnih pionirjev se je pričakovalo, da vsak mesec naredijo 150 ur na oznanjevanju. Zato sva z Lauro že prvi dan načrtovala šest ur oznanjevanja. Bilo je vroče in vlažno. Nisva imela niti ponovnih obiskov niti svetopisemskih tečajev – samo šest ur oznanjevanja od vrat do vrat. Nekaj časa zatem, ko sva začela, sem pogledal na svojo uro in minilo je komaj 40 minut. Spraševal sem se, kako nama bo sploh uspelo.

Kmalu sva se organizirala. Vsak dan sva si pripravila sendviče in si termovko napolnila z juho ali kavo. Ko sva potrebovala počitek, sva najin mali volkswagen parkirala v senci pod drevesom. Včasih so naju obkrožili lepi indijski otroci in naju radovedno gledali. V nekaj dneh sva ugotovila, da po dveh ali treh urah preostanek dneva hitro mine.

Res je bilo veselje govoriti o svetopisemski resnici gostoljubnim ljudem na tem področju. Spoznala sva, da so Indijci spoštljivi in prijazni ter da imajo radi Boga. Mnogi hindujci so sprejeli sporočilo, ki sva ga oznanjevala. Radi so se učili o Jehovu, Jezusu, Svetem pismu, novem svetu, v katerem bo vladal mir, in upanju za mrtve. Po enem letu sva imela 20 svetopisemskih tečajev. Vsak dan sva jedla kosilo z eno od družin, s katerimi sva preučevala. Bila sva zelo srečna.

Kmalu sva dobila drugo dodelitev – okrajno delo na obalnem področju ob čudovitem Indijskem oceanu. Vsak teden sva bila gosta na domu kakšne družine, medtem ko sva obiskala občino in sodelovala z oznanjevalci, da bi jih spodbudila. Sprejeli so naju za del svoje družine in uživala sva, ko sva preživljala čas z njimi, njihovimi otroki in hišnimi ljubljenčki. Minili sta dve čudoviti leti, nato pa sva dobila telefonski klic iz podružnice. Rekli so nama: »Razmišljamo, da bi prišla nazaj v Betel.« Moj odgovor je bil: »Veste, tukaj zelo uživava.« Vendar sva bila pripravljena sprejeti katero koli dodelitev.

NAZAJ V BETEL

V Betelu sem bil dodeljen v službeni oddelek, kjer sem imel čast sodelovati z mnogimi duhovno zrelimi in izkušenimi brati. V tistih dneh je okrajni nadzornik po obisku občine poslal podružnici poročilo. Nato pa je službeni oddelek občini poslal pismo glede na poročilo okrajnega nadzornika. V pismu so bile spodbude in navodila, ki so bila morda potrebna. To je zahtevalo veliko truda od naših tajnikov, ki so prevajali pisma iz koščine, zulujščine in drugih jezikov v angleščino in nato iz angleščine nazaj v afriške jezike. Zelo sem cenil marljive prevajalce, ki so mi tudi pomagali razumeti, s kakšnimi težavami se spoprijemajo temnopolti bratje in sestre v Afriki.

V tistem času so ljudje v Južni Afriki živeli pod apartheidom. Vsaka rasna skupina je živela na določenem področju, zato se ljudje različnih ras niso družili med seboj. Naši temnopolti soverniki so govorili svoje jezike, oznanjevali v svojih jezikih in obiskovali shode v svojih jezikih.

Ker sem vedno služil na angleško govorečem področju, nisem spoznal veliko temnopoltih Afričanov. Sedaj sem imel priložnost več izvedeti o njih, njihovi kulturi in običajih. Spoznal sem, s kakšnimi težavami se naši bratje in sestre spoprijemajo zaradi krajevnih tradicij in verskih prepričanj. Bili so zelo pogumni, da so zavrnili nesvetopisemske običaje in da kljub hudemu nasprotovanju družinskih članov in vaščanov niso sodelovali pri spiritističnih običajih. Na podeželju so bili ljudje zelo revni. Mnogi so bili slabo izobraženi, vendar so spoštovali Sveto pismo.

Sodeloval sem lahko tudi pri nekaterih pravnih primerih, ki so bili povezani s svobodo čaščenja in nevtralnostjo. Zelo mi je okrepilo vero, ko sem videl zvestobo in pogum otrok Prič, ki so jih izključili iz šol, ker se niso pridružili molitvam in petju himn.

Bratje in sestre iz male afriške države, ki se je takrat imenovala Svazi, so imeli še eno težavo. Ko je umrl kralj Sobhuza II., so se morali vsi državljani držati določenih obredov žalovanja. Moški so si morali obriti lase in ženske so se morale ostriči na kratko. Mnogi bratje in sestre so bili preganjani, ker niso želeli sodelovati pri tem običaju, ki je bil povezan s čaščenjem prednikov. Njihova zvestoba Jehovu nama je ogrela srce. Od naših bratov in sester v Afriki sva se veliko naučila o zvestobi in potrpežljivosti in to nama je okrepilo vero.

NAZAJ V TISKARNO

Leta 1981 sem začel pomagati pri razvoju računalniško podprtih tiskarskih metod. Tako sem spet delal v tiskarni. To je bil zelo vznemirljiv čas! Način tiskanja se je spreminjal. Krajevni trgovski predstavnik je dal podružnici fotostavni stroj, da ga brezplačno preizkusi. Na koncu smo devet stavnih strojev zamenjali s petimi fotostavnimi stroji. Zagnali smo tudi nov rotacijski ofsetni tiskarski stroj. Tiskanje se je pospešilo!

Računalniki so pripomogli k izboljšavi preloma strani s pomočjo MEPS-a, Mnogojezičnega elektronskega založniškega sistema. Tehnika se je zelo spremenila, odkar smo štirje betelčani iz Kanade prišli v Južno Afriko in delali na okornih in počasnih tiskarskih strojih. (Iza. 60:17) Vsi smo se dobro poročili z duhovnimi pionirkami. Bill in jaz sva še vedno služila v Betelu, Ken in Dennis pa sta si v bližini ustvarila družino.

V podružnici je bilo vse več dela. Svetopisemska literatura se je prevajala v vse več jezikov in se tiskala v teh jezikih ter se pošiljala v druge podružnice. Zato smo potrebovali nove betelske zgradbe. Nov Betel je bil zgrajen na čudovitem področju zahodno od Johannesburga. Posvečen je bil leta 1987. Vesel sem, da sem bil del te širitve in da sem lahko veliko let služil kot član podružničnega odbora v Južni Afriki.

ŠE ENA NOVA DODELITEV!

Zelo presenečen sem bil, ko so me leta 2001 povabili v Združene države, da služim kot član podružničnega odbora, ki je bil takrat ustanovljen. Čeprav sva bila zelo žalostna, da morava zapustiti delo in prijatelje v Južni Afriki, sva bila vesela, da lahko začneva novo življenje kot del betelske družine v Združenih državah.

Toda bila sva zaskrbljena, ker bi bila daleč stran od Laurine ostarele mame. Iz New Yorka ji ne bi mogla veliko pomagati, ampak Laurine tri sestre so se ponudile, da ji bodo fizično, čustveno in finančno pomagale. Rekle so: »Me ne moremo biti v polnočasni službi, vendar lahko skrbimo za mamo, da bosta vidva lahko še naprej na svoji dodelitvi.« Zelo sva jim hvaležna.

Za mojo ovdovelo mamo pa sta skrbela moj brat in njegova žena, ki sta živela v Torontu. Takrat je že več kot 20 let živela pri njiju. Zelo sva jima hvaležna, da sta ljubeče skrbela zanjo do njene smrti kmalu po najinem prihodu v New York. Res je blagoslov imeti družinske člane, ki so pripravljeni prilagoditi svoje življenje, da bi skrbeli za ostarele starše, kar včasih ni lahko.

Nekaj let je bilo moje delo v Združenih državah povezano s tiskanjem literature. To delo se je moderniziralo in poenostavilo. Zadnje čase pa delam v nabavnem oddelku. V veselje mi je, da sem lahko zadnjih 20 let del te velike podružnice, ki sedaj šteje približno 5000 betelčanov skupaj z okoli 2000 zunanjimi sodelavci.

Pred 60 leti si nisem mogel niti misliti, da bom tukaj, kjer sem. Laura me je vsa ta leta iz vsega srca podpirala. Najino življenje je zares bogato! Cenim vse naloge, ki sva jih imela, in čudovite ljudi, s katerimi sva sodelovala. Med njimi so tudi bratje in sestre v številnih podružnicah po svetu, ki sva jih obiskala. Sedaj sem star več kot 80 let in so mi zmanjšali delo, saj ga lahko opravijo številni sposobni mlajši bratje.

Psalmist je napisal: »Srečen narod, ki mu je Bog Jehova.« (Ps. 33:12) Kako res je to! Zelo sem hvaležen, da lahko služim Jehovu z njegovim srečnim ljudstvom.