Starešine, krotko spravljajte druge v red

SRCE pravega kristjana lahko primerjamo z duhovnim vrtom, ki daje odlične sadove. Običajno na njem uspevajo ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrota, vera, krotkost in samoobvladanje. Le zakaj tudi ne bi? Konec koncev so to sadovi svetega duha, ki ga Bog Jehova daje svojim predanim služabnikom (Galačanom 5:22, 23). Vsak kristjan, ki želi ohraniti svoje srce kot vrt, ki ugaja nebeškemu Očetu, se mora stalno krepko boriti s ,plevelom‘ podedovane grešnosti (Rimljanom 5:5, 12).

Tu in tam lahko prične v nepopolnem srcu boguvšečnega človeka rasti kaj nezaželenega. Morda je bilo do tedaj z njegovo duhovnostjo vse vredu. Potem pa pride do težave, ki morda vznikne zaradi nezdravega druženja ali nespametne odločitve. Kako lahko skupščinski starešine takšnemu človeku duhovno pomagajo?

Apostolov nasvet

Starešine naj pri tem, ko pomagajo kristjanu, ki se je pregrešil, upoštevajo nasvet apostola Pavla: »Bratje, če bi tudi bil človek prenagljen od kake pregrehe, takemu vi, ki ste duhovni, pomagajte v pravi stan v duhu krotkosti, in glej sam nase, da tudi ti ne boš izkušan.« (Galatom 6:1, AC) Ko je sovernik »prenagljen od kake pregrehe«, so starešine odgovorni, da čimprej priskočijo na pomoč.

Pavel omenja »človeka«, ki je naredil napačen korak. Da, tu uporabljena grška beseda ánthropos se nanaša tako na moškega kot na žensko. Kaj pa pomeni ,spraviti [koga] v red‘ (NW)? Ta grški izraz katartízo pomeni ,poravnati‘. Isto besedo se uporablja, ko se govori o popravljanju mrež (Matej 4:21). Nanaša pa se tudi na ravnanje zlomljenega uda. Zdravnik ga namešča zelo previdno, da bolniku ne bi prizadejal nepotrebnih bolečin. Prav tako mora biti tudi pomoč bratu ali sestri, da bi njuno duhovnost spravili v red, skrbna, obzirna in sočutna.

Če starešine s krotkostjo skušajo spraviti človeka v red, to odseva njihovo duhovnost. Zagotovo bi krotek Jezus v takšnih stvareh ravnal krotko (Matej 11:29). Starešine bi morali biti takšni s tistimi Jehovovimi služabniki, ki so storili napačen korak, kajti tudi njih same lahko premaga greh, čeprav v srcu ne nagibajo k temu. To se lahko zgodi kdaj v prihodnje, če se ni pripetilo že v preteklosti.

Ti duhovno usposobljeni možje bi morali ljubeče ,nositi bremena‘ sočastilcev. Da, starešine iz srca želijo pomagati bratu ali sestri v boju proti Satanu, skušnjavam, slabostim telesa in napadom greha. To je zagotovo en način, po katerem krščanski nadzorniki ,izpolnjujejo Kristusovo postavo‘ (Galačanom 6:2).

Možje, ki so zares duhovni, so ponižni; zavedajo se, da kadar »kdo misli, da je kaj, ko ni nič, vara sam sebe« (Galačanom 6:3). Naj si starešine še tako prizadevajo, da bi ravnali prav in pomagali, še vedno ne morejo doseči popolnega in ljubečega sočutja Božjega sina Jezusa Kristusa. Vendar jih to niti najmanj ne opravičuje, da se ne bi kar najbolj potrudili.

Starešine vedo, da bi bilo narobe, če bi sovernika ošabno in hinavsko ožigosali. Jezus tega zagotovo ne bi naredil, saj je dal življenje ne samo za prijatelje, marveč tudi za sovražnike! Starešine se trudijo, da so podobno ljubeči, ko pomagajo bratom in sestram iz težav ter jih skušajo zbližati z nebeškim Očetom in njegovimi pravičnimi merili. Kateri napotki bodo starešinam pomagali pri spravljanju sočastilcev v red?

Nekaj koristnih napotkov

V molitvi se oprite na Jehova, govorite in ravnajte krotko. Jezus je bil krotek, odločno je molil k svojemu nebeškemu Očetu za vodstvo in vedno je ravnal po Božji volji (Matej 21:5; Janez 8:29). Enako bi morali ravnati starešine, ko skušajo človeka, ki je naredil kaj napačnega, spraviti v red. Starešina bi moral kot krotki podpastir s svojim govorom druge spodbujati in krepiti, ne pa zastraševati. Med pogovorom bo skušal ustvariti ozračje, v katerem bo lahko kristjan, ki potrebuje pomoč, kar najbolj sproščeno izrazil svoje misli. Pri tem bo zelo pomagalo, če se bo pogovor začel s prisrčno molitvijo. Človek bo veliko laže sprejel krotek nasvet, če bo videl, da želi svetovalec ravnati tako kot Jezus — boguvšečno. Zaključna molitev pa naj bi navedla, da se zave, da mora ravnati po tako ljubečem in krotkem nasvetu.

Po molitvi ga iskreno pohvalite. Omenite lahko njegove odlične lastnosti, prijaznost, zanesljivost ali marljivost. Poveste lahko tudi kaj o njegovem ali njenem dosedanjem, morda že dolgem, zvestem služenju Jehovu. Tako boste pokazali, da vas skrbi in da ste do človeka pozorni tako kot Kristus. Jezus je pričel svoje sporočilo za tiatirsko skupščino s pohvalo: »Vem za tvoja dela, za tvojo ljubezen, za tvojo vero, za tvoje služenje in za tvojo stanovitnost. Tudi vem, da so tvoja poslednja dela številnejša od prejšnjih.« (Razodetje 2:19) S temi besedami je Jezus prepričal člane skupščine, da ve za njihova dobra dela. Čeprav je skupščina imela hibo, prenašala je namreč ,Jezabelin‘ vpliv, je v ostalih pogledih dobro ravnala in Jezus je želel, da bratje in sestre vedo, da njihovo goreče delovanje ni ostalo neopaženo (Razodetje 2:20). Podobno bi morali starešine koga pohvaliti, kadar je vreden pohvale.

Ne jemljite napake resneje kot je treba. Starešine morajo ščititi Božjo čredo in njegovo organizacijo ohranjati čisto. Toda pri nekaterih duhovno napačnih korakih, kjer je treba odločno svetovati, bo morda dovolj, da bosta za to razsodno poskrbela eden ali dva starešina, tako da sodno zaslišanje ne bo potrebno. V mnogih primerih je vzrok za kristjanov napačen korak človeška slabost in ne zlobnost. Starešine bi morali s čredo ravnati rahločutno ter si zapomniti: »Brez usmiljenja bo namreč sojen tisti, ki ne skazuje usmiljenja. Usmiljenje slavi zmago nad sodbo.« (Jakob 2:13; Apostolska dela 20:28-30) Namesto da bi starešine stvari napihovali, morajo s skesanim sovernikom ravnati krotko, tako kot naš usmiljen in sočuten Bog Jehova (Efežanom 4:32).

Skušajte razumeti razmere, ki so morda privedle do napačne poteze. Starešine morajo skrbno prisluhniti, ko jim sovernik izlije srce. Ker ,Bog ne zametuje skesanega in ponižnega srca‘, ga tudi oni ne bi smeli (Psalm 51:19, v NW 51:17). Morda je vzrok težav premajhno zakončevo razumevanje njegovih čustev. Resna in dolgotrajna duševna potrtost je lahko komu načela sicer obvladljiva čustva ali pa ga je tako prizadela, da izredno težko modro odloča. Ljubeči starešine bodo upoštevali takšne dejavnike. Pavel je sicer opominjal brate, naj ,opozarjajo malomarne‘, vendar je tudi rotil: »Tolažite malodušne, podpirajte slabotne, bodite potrpežljivi z vsemi.« (1. Tesaloničanom 5:14) Čeprav bi morali starešine upoštevati olajševalne okoliščine, saj jih tudi Bog upošteva, pa ne bi smeli zniževati Božjih pravičnih meril (Psalm 103:10-14; 130:3).

Pazite, da ne bi spodkopali sokristjanovega samospoštovanja. Nikoli ne želimo brata ali sestre oropati dostojanstva, niti ne želimo, da bi se počutil ničvrednega. Raje ga prepričajmo, da zaupamo v njegove krščanske odlike in ljubezen do Boga. To ga bo spodbudilo, da bo popravil napako. Tako so Pavlove besede Korinčane spodbudile k radodarnosti, saj jim je dal vedeti, da jih je za njihovo ,dobro voljo‘ in ,vnemo‘ pred drugimi pohvalil (2. Korinčanom 9:1-3).

Pokažite, da se problem lahko premaga z zaupanjem v Jehova. Človeku skušajte iskreno pomagati, da uvidi, kako mu zaupanje v Boga in uboganje nasvetov Njegove besede pomaga spremeniti, kar je treba. Zato mora to, kar rečemo, temeljiti na Svetem pismu ter biblijski literaturi. Naš cilj je dvojni: 1. pomagati potrebnemu, da uvidi ter razume, kako Jehova gleda na stvar in 2. pokazati človeku, v čem je prezrl Božje smernice, oziroma se ni ravnal po njih.

Povežite svetopisemski nasvet s prijaznimi in premišljenimi vprašanji. Tako se lahko zelo učinkovito doseže srce. Jehova se je po preroku Malahiju poslužil vprašanj, da bi svojemu ljudstvu dopovedal, da so na napačni poti. »Ali sme človek Boga goljufati?« je vprašal in dodal: »In vi me goljufate!« (Malahija 3:8) To, da Izraelci niso prispevali desetine pridelka, kot je določala Mojzesova postava, je bilo goljufanje, oziroma ropanje Jehova. Če so se hoteli popraviti, so morali izpolniti svoje obveznosti do čistega bogočastja s prepričanjem, da jih bo Bog obilo blagoslovil. Tudi starešine lahko s pomočjo obzirnih vprašanj, ki dajo misliti, poudarijo, da moramo zaupati našemu nebeškemu Očetu in ga ubogati, če hočemo danes prav ravnati (Malahija 3:10). Pogovor, ki bo dosegel srce, bo zelo pomagal bratu ,napraviti ravno stezo za svoje noge‘ (Hebrejcem 12:13).

Poudarite, kako mu bo koristilo, če bo sprejel nasvet. Učinkovit nasvet obsega svarilo pred posledicami, ki jih prinese vztrajanje na napačni poti, in navedbo, kako mu bo koristilo, če se bo popravil. Jezus je po ustreznem svarilu duhovno otopeli laodikejski skupščini zagotovil, da se bodo veselili izjemnih prednosti, če se bodo pokesali za svoja prejšnja dela ter postali goreči učenci. Obetalo se jim je celo, da bodo vladali z njim v nebesih (Razodetje 3:14-21).

Zanimajte se, ali je človek nasvet ubogal. Kot zdravnik občasno preveri, če je kost, ki jo je naravnal, še vedno v pravi legi, tako bi morali tudi starešine skušati dognati, ali se je svetopisemski nasvet ubogalo. Lahko se vprašajo: Ali je potrebna nadaljnja pomoč? Ali naj se ponovno svetuje, morda še kako drugače? Jezus je moral svojim učencem vedno znova svetovati, kako nujno je biti ponižen. Precej časa se je potrpežljivo trudil, da bi jih z nasveti, prispodobami in nazornimi primeri pripravil do tega, da bi začeli drugače, prav razmišljati (Matej 20:20-28; Marko 9:33-37; Luka 22:24-27; Janez 13:5-17). Podobno temu lahko starešine poskrbijo za nadaljnje svetopisemske razgovore, ki bodo pomagali do duhovne ozdravitve, da bo človek povsem duhovno okreval. S tem bodo lahko brata ali sestro v celoti spravili v red.

Pohvalite vsakršen napredek. Če si človek, ki je naredil napako, iskreno prizadeva, da bi se ravnal po svetopisemskem nasvetu, ga prisrčno pohvalite. To bo prvotni nasvet še potrdilo in najbrž tudi spodbudilo k nadaljnjemu izboljševanju. V svojem prvem pismu Korinčanom je moral Pavel tej skupščini odločno svetovati glede nekaterih stvari. Tit je apostola obvestil, da so se na njegovo pismo izvrstno odzvali. Kmalu zatem jim je Pavel pisal in jih pohvalil. ,Vesel sem zdaj,‘ je rekel, »pa ne zato, ker sem vas spravil v žalost, ampak zato, ker je žalost v vas sprožila spreobrnitev. Užalostili ste se namreč po božji volji.« (2. Korinčanom 7:9)

Razlog za veselje

Pavel se je veselil, ko je izvedel, da je njegov nasvet Korinčanom pomagal. Tako se današnji starešine zelo veselijo, ko sovernik skuša popraviti napako, ker se ugodno odzove na ljubečo pomoč. Zares jim je lahko v veselje, da pomagajo skesanemu kristjanu iz srca izkoreniniti »trnast plevel« greha, da bi lahko v njem obilo zacveteli Božji sadovi.

Če starešinam uspe spraviti v red človeka, ki je naredil napako, se bo vrnil s poti, kjer bi svojo duhovnost povsem uničil (primerjaj Jakob 5:19, 20). Človek bi se moral za takšno pomoč zahvaliti Bogu Jehovu. Prav bi tudi bilo, da bi se zahvalil starešinam, ki so mu ljubeče pomagali, ga razumeli in sočustvovali z njim. In ko bo povsem duhovno okreval, se bodo lahko vsi, ki so pri tem sodelovali, veselili, da se ga je s krotkostjo spravilo v red.