Za sojenje potrebne lastnosti
»Zaslišujte pravde svojih bratov in pravično sodite vsakega in njegovega brata in tujca, ki biva z njim.« — 5. Mojz. 1:16.
1. Kaj je zahteval Mojzes po 5. Mojz. 1:16, 17 še posebej od sodnikov?
SODITI v zadevah, ki se tičejo človeškega življenja in odnosov, je zelo odgovorna naloga. Starešine v krščanski skupščini naj zato še posebno strogo pazijo, da tej nalogi zadovoljijo. Kadar svetujejo ali odločajo, ne smejo izraziti lastnega mnenja, temveč morajo soditi ali razsojati pravično. Da bi sodili po Božjem merilu, morajo ohraniti v spominu, kar je zapovedal Mojzes takratnim sodnikom, ko jim je rekel: »Zaslišujte pravde svojih bratov in pravično sodite vsakega in njegovega brata in tujca, ki biva z njim. Ne ozirajte se na osebe v sodbi, temveč poslušajte malega kakor velikega; nikogar se ne bojte, zakaj Božja je sodba.« (5. Mojz. 1:16, 17) Starešine ne smejo biti pristranski, pa če gre za primer, v katerega je zapleten nekdo, ki izgleda velik, ker je premožen ali ima dobro izobrazbo ali je v čislih zaradi svojih sposobnosti, ali pa če gre za nekoga, ki je v tem pogledu »majhen«. Težijo naj za tem, da ne postopajo po lastni presoji, temveč delajo, kar je pravilno v Božjih očeh. (Preg. 21:2, 3) Tedaj bo ‚sodba zares Jehovina‘, kakor je izraženo v njegovi besedi in po njegovem zemeljskem posredniškem kanalu.
2. Zakaj je pri sojenju potrebna modrost in kaj to povzroči?
2 Če starešine o zadevi premalo vedo, ne morejo pravilno odločati o njej. Ko za primer slišijo, morajo dobiti celotno sliko. Da bi lahko izluščili glavne točke in ugotovili, kako je problem nastal ali zakaj je bilo nekaj storjeno, morajo postavljati primerna, taktična vprašanja. Prizadeti v tem primeru naj bi z njimi sodelovali, tako da povedo vse, kar vedo, ne pa le del tega. To bo starešinam omogočilo uporabiti biblijske zakone na postavljene trditve ali obtožbe. Salomon je prosil za modrost, da bi lahko zadovoljil svojim obveznostim. (1. kra. 3:9, 12) Starešine prav tako potrebujejo nebeško modrost, da bi to, kar govori Božja beseda, pravilno uporabili za situacije, s katerimi se morajo ukvarjati. To povzroči, da se v skupščini proizvaja sad pravičnosti. (Jak. 3:17, 18)
3., 4. a) Kako naj bi starešine posnemali Jehovino usmiljenje? b) Komu, razen prestopnikom, naj se prav tako v pozitivnem smislu pokaže usmiljenje?
3 Usmiljenje je nadaljnja lastnost, ki jo morajo pokazati starešine pri sojenju. (Jak. 2:13) Posnemati morajo Jehovo, o katerem je psalmist pisal: »Kakor se oče usmili otrok, usmili se Jehova njih, ki se ga boje.« (Ps. 103:13) Kako je Jehova reagiral vsakokrat, ko so Izraelci od njega odpadli in spet iskali njegovo milost ter dokazali pravilno stališče srca? Usmiljenje je imel do njih in to ne samo v negativnem smislu, kar bi povzročilo milejšo sodbo, temveč v pozitivnem smislu, kar ga je navedlo, da je pokril prestopke. Njegova jeza je trajala samo trenutek v primerjavi z njegovim trajnim usmiljenjem. (Iza. 54:7, 8) O ljudeh, ki so bili kakorkoli oškodovani, je pisal navdihnjeni psalmist: »Jehova brani tujce, siroto in vdovo podpira.« (Ps. 146:9)
4 Na podoben način naj bi starešine ne pomagali samo prestopnikom, ki se kesajo, temveč tudi vsem oškodovanim: bolnim, tistim, ki imajo ovire, ostarelim, plašnim in siromašnim v naši sredini. (Jak. 1:27) Njihovo usmiljenje naj se ne kaže samo v tem, da v primerih, v katerih se pokazuje obžalovanje, pokažejo vzdržnost, temveč tudi v tem, da pokazujejo obzirnost in sočutje do vseh, ki so potrebni pomoči, pa naj bodo to tisti, ki so naredili napako ali pa so oslabeli v veri ali so telesno ovirani.
SODITI Z LASTNOSTMI, KI UGAJAJO BOGU
5. a) Kako deluje primerna pohvala na ljudi? b) Kaj lahko naredijo starešine, če opazijo nezaželeno težnjo in zakaj naj bi bili v vsakem pogledu razumni?
5 Starešine naj vidijo v dnevnem druženju z brati njihove dobre strani, upoštevajo njihov napredek in naj jih bodo pripravljeni pohvaliti. Tako jih spodbudijo, da se še bolj trudijo. Na področju osebnega okusa naj ne poizkušajo vsiliti drugim lastnih pogledov. Dokler niso prekršena biblijska načela, naj priznajo, da so okusi različni. To zadeva področje sprostitve, kakor tudi naše navade pri hrani in pijači ter zunanji izgled. Če se opazi nezaželena težnja, naj budni starešine ne nastopijo proti njej s strogimi pravili, temveč naj delujejo pozitivno, tako da spodbujajo k temu, kar je zaželeno. Seveda, če je nekdo nerazumen in gre predaleč ali prične kršiti Božjo besedo, tedaj je treba nekaj reči ali storiti, da bi mu pomagali. (Rim. 14:19-23; Titu 2:2-5)
6. a) Katera biblijska načela naj upoštevamo, da bi pravilno odločali glede obleke? b) Komu naj bi po navdihnjenih pregovorih želeli ugajati in kako lahko to naredimo?
6 Pomislimo na primer na obleko. Čeprav je bila ta tema v Stražnem stolpu že večkrat obravnavana, je nekaterim težko pretehtati z njo povezana biblijska načela. Drugi nasprotno iščejo možnosti, kako obiti biblijska načela, tako da neko pojasnilo predstavijo tako, da navidez ustreza dani situaciji. S premislekom osnovnih vprašanj in z razumnim dokazovanjem se lahko povzroči, da spremenijo svoj način mišljenja. Je obleka urejena in čista? Ali je »lepo urejena« in »skromna«, primerna za oboževalca Boga? Ali kaže mirnega in krotkega duha ali pa je pretirano vpadljiva? (1. Tim. 2:9, 10; 1. Pet. 3:3-5) Ali na druge neprijetno deluje? Ali je neprimerna za dostojanstvo priložnosti, posebno če gre za kraj oboževanja? (2. Kor. 6:3, 4) Kakšno odgovornost nosi oče ali soprog kot družinski poglavar? (Kol. 3:18-21) Kaj je treba storiti po Bibliji, če obleka nekoga daje povod za vprašanja ali meče neprijetno luč na skupščino? (1. Kor. 10:31-33) Ali je nekdo dovolj ponižen, da se odreče nečemu, kar bi lahko obremenilo občutljivo vest drugega? (Rim. 14:21) Če pretresejo starešine takšna vprašanja in z njimi povezana temeljna načela, lahko dajejo poudarek na Božjo besedo in jim ni treba postavljati nobenih posebnih pravil. Prizadete spodbuja k takšnemu načinu postopanja, ki je v Božjih očeh pravilen, in jim pomaga odločati tako, da se pri tem ne pustijo voditi lastnemu razumevanju ali občutkom, temveč Bibliji. (Preg. 3:5-7; 12:15; 16:2)
7. a) Kaj lahko naredi nekdo, ki je kriv nepomembnega prestopka? b) Kako lahko po Bibliji edino doseže odpuščanje?
7 Včasih postane nekdo kriv nepomembnega prestopka. Ni potrebno zaradi vsakega malenkostnega prestopka iti k starešinam, da bi takorekoč z Bogom spet prišel na čisto. Kaj naj se na primer naredi, če je nekdo govoril o drugem prezirljivo ali če se je razjezil? Morda se dva brata spreta in kmalu zatem to obžalujeta. V takem primeru bi lahko govorila s starešino, če to želita, Nikar pa ne pozabimo, da starešine niso nekakšni »spovedniki«, na katere naj bi se obračali za vsako najmanjšo kršitev temeljnih načel. Seveda se bo starešina, h kateremu se je nekdo obrnil v taki zadevi, potrudil in pomagal. Toda s tem primer za prizadetega še ni urejen. Kdor želi doseči odpuščanje, se mora obrniti v molitvi neposredno na Boga Jehovo, priznati mora svoj prestopek in obžalovati ter v bodoče ne več tako postopati. (1. Jan. 1:9; Heb. 4:14-16)
8. Kako lahko starešine pomagajo nekomu, ki se čuti obsojenega, ker je nekaj zagrešil in se je nanje obrnil?
8 Po drugi strani pa naj se bratje in sestre, ki so zaradi nekega problema notranje vznemirjeni, brez straha obrnejo na starešine. Če so zagrešili nekaj težjega, je to znak določene slabosti, ki jo je treba premagati. Nekdo lahko pride tako daleč, da ima občutek, da so njegove molitve ovirane ali da niso več učinkovite; mogoče ima občutek, da je obsojen in je zato izgubil svoje upanje in srčnost govora. (1. Jan. 5:14; 4:17, 18) V takih primerih naj se obrnejo na starešine, priznajo svoje grehe in dovolijo, da jim ti pomagajo s svojimi nasveti in molitvami. (Jak. 5:14-16)
9. Kako naj se po biblijsko ravna s tistimi, ki povzročajo sitnosti?
9 V marsikaterem primeru morajo starešine pokazati potrpljenje in zadrževanje. Nepopolnost je v nas zelo ukoreninjena. To se lahko pokaže še posebno v ravnanju takšnih, ki so drugim nadležni s svojimi besedami in obnašanjem. Ljudje, ki se stalno obračajo k starešinam v neki zadevi, zaradi katere se stalno razburjajo, ali zaradi domnevnega prestopka, lahko gredo, ne da bi se zavedali, zelo na živce. Drugi so morda do starešin in njihovih postopkov nenavadno kritični. Kako naj bi na to reagiral starešina? Kadar mora takšen primer obravnavati ali ga urediti, lahko sledi nasvetu apostola Pavla v 2. Timoteju 2:24, 25, da je ‚do vseh krotak, dober učitelj, in se v slabih okoliščinah obvlada, in da v krotkosti svari nasprotnike‘.
10. Kako lahko starešine pokažejo modrost in usmiljenje v primeru, da je nekdo ravnal napak iz nevednosti ali pa v trenutku slabosti?
10 Tisti, ki nekomu prenagljeno podtika slabe nagibe, ne ravna modro. Včasih nekdo nehote naredi krivico. V takem primeru bo hvaležen, če se mu pokaže usmiljenje. Pavel, ki je pred svojo spreobrnitvijo nevede delal hude krivice, je bil hvaležen za usmiljenje, ki mu je bilo izkazano. (1. Tim. 1:12-15) Kaj pa, če nekdo, zatem ko se je predal Bogu in mu pričel služiti, naredi napako, preden se tega zave? Starešine so dolžni takšnega resno opomniti in se potrudijo, da stvar uredijo na usmiljen način. (Gal. 6:1)
OBRAVNAVANJE RESNIH PRESTOPKOV
11. Kateri prestopki spadajo med tako tehtne, da zahtevajo obravnavo pred pravnim odborom, in kako starešine običajno zanje izvedo?
11 Težkim prestopkom morajo starešine posvetili svojo pozornost; ugotoviti morajo, kaj je potrebno, da bi ohranili duhovno zdravje vseh. K takšnim grehom spadajo med drugim tudi tisti, ki jih je apostol Pavel naštel v 1. Korinčanom 6:9, 10 in Galatom 5:19-21 in jih je nekdo storil po krstu. Nekdo, ki je postal kriv hude kršitve Božjega zakona, svoje grehe mogoče javno prizna. Včasih pa so proti nekemu članu skupščine podane težke obtožbe. V takih primerih morajo starešine, ki jim je podeljena naloga sojenja, zadevo skrbno preiskati, ker lahko, kot je znano, v vsakem primeru igrajo vlogo drugačni faktorji. Namesto da bi se držali togih pravil, naj dovolijo, da jih vodijo temeljna načela in vsak primer obravnavajo po njegovih lastnostih.
12. Kako ravna pravni odbor, da bi neko zadevo pravično razsodil?
12 Pravni odbor, ki pozna zahteve pravičnih Božjih meril, je dolžan ugotoviti vsa dejstva, preden se odloči. (Preg. 18:13) Če prestopnik ali obtoženi tehtnega prestopka javno ne prizna, je treba povprašati priče, da bi ugotovili, če je obtožba resnična. (5. Mojz. 19:15; 1. Tim. 5:19) Starešine upoštevajo tudi okoliščine. Se morda prejšnjih opominov ni upoštevalo? Ali dokazi kažejo, da gre za namerno dejanje ali za grehe iz navade? Ti faktorji so odločilni za to, kako bo zadeva obravnavana. Ko starešine pretehtajo v molitvi vsa dejstva in okoliščine in poiščejo nasvet v Božjem zakonu, lahko pridejo običajno do nedvoumne odločitve.
13. a) Kakšen cilj naj zasleduje pravni odbor in kako pokaže Mat. 18:17, da je razsodba nekega primera odvisna od reakcije prestopnika? b) Zakaj je potrebno nekomu odtegniti skupnost?
13 Čeprav je prestopnik postal kriv hudega greha, je starešinam jasno, da se morajo truditi, da mu, če je mogoče, pomagajo. Če ‚jih posluša‘ in pokaže pristno obžalovanje, je lahko kot brat »pridobljen« in se tako izogne izključitvi. (Mat. 18:15-17) V nasprotnem primeru mu ne morejo izkazati usmiljenja, sicer bi prezirali Božje merilo pravičnosti in svetosti. Če bi smel ostati med Božjim ljudstvom prestopnik, ki se ne kesa, bi slabo vplival na duh skupščine. (1. Kor. 5:3-6) V takih primerih bi izključitev iz skupnosti odpravila sramoto, ki je prišla na krščansko skupščino in bo obranjena njena čistost.
14. Zakaj se včasih priporoča prositi za nasvet še druge izkušene starešine, kar potrjujejo Pregovori 13:10?
14 Včasih pa je potrebno v nekem primeru pojasniti nekatere posameznosti. Kaj lahko storimo, da ne bi prenagljeno sklepali, temveč da bi prišli do pravične odločitve? Morda se lahko — posebno če starešine, ki se morajo s primerom ukvarjati, še nimajo toliko izkušenj — povpraša za nasvet še druge sposobne starešine, da bi naredili stvarno odločitev. (Preg. 13:10) Če problema še vedno ni mogoče urediti, se lahko za mnenje prosi izkušene starešine iz okolice ali potujočega nadzornika, če je ravno na obisku. Mogoče so se že ukvarjali s podobnim problemom in lahko dajejo zato dragocene nasvete.
15. Zakaj so ljudje, ki jim je bila nekoč odtegnjena skupnost, v skladu s tukaj navedenim biblijskim stavkom sedaj spet priznani člani Jehovinega ljudstva?
15 Mnogi, ki so bili nekoč izključeni, so sedaj spet priznani člani Jehovinega ljudstva. Izkazano jim je bilo usmiljenje, ker so obžalovali prestopek, uredili svoje življenje in se vrnili k Jehovi. (Iza. 55:7) Tiste, ki so si Jehovin ukrep ponižno vzeli k srcu, je očitno blagoslovil. Drugi, ki so bili s sodnimi ukrepi izključeni iz skupščine in so še vedno v takem položaju, lahko pridejo sedaj do spoznanja, da so grešili in hrepenijo po tem, da se vrnejo k Jehovi. (Luk. 15:17, 18)
16. Kaj želi pravni odbor ugotoviti, če bi bili izključeni radi ponovno sprejeti, in kakšna vprašanja naj ohranijo v mislih?
16 Pri obravnavanju prošnje za ponovni sprejem naj bodo starešine stvarni. Ne gre za to, da se nekoga enostavno spet sprejme, ker je za to prosil. Da je lahko ponovno sprejet nekdo, ki je storil krivico, sramotil Jehovino ime in skupščino, mora obstajati biblijska osnova. Preden zato starešine odločijo, morajo ugotoviti, če se prestopnik resnično kesa. Je pokazal dela, ki kažejo kesanje? (Dej. 26:20) To pomeni očitno več kot besede. Pokazati mora dejanja. Kako se obnaša? Od kdaj se tako obnaša? Kakšno stališče srca pokazuje? Ali marljivo preučuje Božjo besedo in se trudi svoje življenje popraviti v skladu z njo? (Jer. 10:23, 24) Ali je res spoznal, da je grešil zoper Jehovo? Ali se je opazno popravil in tako dokazal, da temelji njegovo kesanje na obžalovanju, ki ugaja Bogu, da obžalovanja ne čuti samo zato, ker mu je bila dokazana krivda? Ta vprašanja naj imajo v mislih starešine, ko govorijo s prizadetim. Tako bodo bolj sposobni odločati, če so pogoji za ponovni sprejem ali ne.
17. a) Kako naj ravnajo starešine, da bi sodili pravično, modro in usmiljeno? b) Zakaj jim to lahko koristi?
17 V nekaterih primerih so izjave obtoženega pri prvi obravnavi morda nasprotovale izjavam prič. Starešine naj ne bi šli tako daleč, da bi od njega zahtevali nadrobno priznanje grehov, ki mu jih takrat niso mogli nedvoumno dokazati. Upoštevajo naj celotno sliko: če prizadeti obžaluje krivico, ki jo je res naredil in ki mu je bila lahko jasno dokazana. Če je šlo za poslovne zadeve in dolgovi še niso poravnani, ni v vsakem primeru potrebno vztrajati, da je stvar urejena, preden je ponovno sprejet, tako na primer v slučaju varanja. Če so starešine enotni, lahko dajo razumen predlog za ureditev zadeve. Dobra sposobnost razsojanja in smisel za pravičnost morata biti primerno združeni z usmiljenjem. (Jak. 2:13) Tedaj lahko starešine pričakujejo, da bo tudi njim izkazano usmiljenje, če jim bo potrebno v bodočnosti kdaj soditi.
IMETI OD TEGA KORIST DANES IN V BODOČE
18. Kako lahko mi vsi dokažemo, da se držimo Božjega merila pravičnosti, in kako nam bo to koristilo danes in v bodočnosti?
18 Dober razlog imamo za to, da se Jehovi zahvaljujemo za ureditev, ki jo je v teh zadnjih dneh ponovno vzpostavil med svojim ljudstvom. Starešinam, ki služijo kot svetovalci in sodniki, je bila zaupana naloga, da nam pomagajo živeti po Božjem merilu pravičnosti. Mi pa smo dolžni tistim, ki sodijo po Božjih lastnostih, izkazovati spoštovanje, ki ga zaslužijo. Kako lahko to najbolje naredimo? Tako da Božjo besedo s pripravljenostjo poslušamo in se voljno podredimo teokratični ureditvi. (Heb. 13:17) To služi naši duhovni zaščiti in duhovni blaginji sredi brezbožnega sveta. S tem tudi pokažemo, da si srčno želimo odgovarjati Božjim zahtevam, medtem ko se trudimo pridobiti njegovo milost in se pripravljati na življenje v novi ureditvi.