Glejte, kaj je Jehova napravil za nas!
»MOLILI smo za to,« je rekel neki mož. Drugi je vsako jutro vstal ob štirih, da bi molil. Za kaj? »Da bi nekega dne lahko svobodno častili Jehova,« je rekel. Januarja 1992, ko so se Jehovove priče iz Etiopije zbrale na območnem kongresu Ljubitelji svobode v Adis Abebi, je bilo očitno, da so bile te ponižne in iskrene molitve uslišane.
Ta kongres v Etiopiji je pokazal, kako se v Afriki stvari spreminjajo. V zadnjih letih se je Jehovovo ljudstvo razveselilo uradnega dovoljenja v 13 državah, kjer je bilo njihovo delo prej prepovedano ali omejeno. Etiopija je po 34 letih preklicala uradno prepoved 11. novembra 1991, ko so vladni predstavniki izdali dovoljenje in ponovno registracijo. Priče so takoj začele pripravljati mednarodni kongres. Toda 7573 zbranih na mestnem stadionu v Adis Abebi je preseglo tudi najpogumnejše pričakovanje. Večini navzočih se je zdelo, da sanjajo. Kar naprej so si govorili: »Brat, glej, kaj je naš Bog Jehova napravil za nas!« (Primerjaj Psalm 66:1-5; 126:1.)
Štiriintridesetletna prepoved je povzročila nekaj nepričakovanih težav. Večina bratovščine ni znala peti lepih kraljestvenih pesmi. Kako bi se jih naučili peti do kongresa? V amharščino je bilo prevedenih 40 pesmi, med njimi tudi 17 tistih, ki so bile na kongresnem programu. Potem so organizirali poseben zbor in pesmi posneli na kasete. Vsaka skupščina v glavnem mestu je dobila eno kaseto. Cele skupščine so se pol ure pred shodom in pol ure po njem učile peti te pesmi. Ali so je jih naučili? Med kongresom je na stadionu odmevala prisrčna in vesela pesem.
Zaradi nemirov na vzhodu države so bile ceste od Diredawe in Hararja do glavnega mesta zaprte. Od tam je bilo mogoče potovati samo z letalom. Osem bratov iz Hararja je bilo zatrdno odločenih, da obiščejo kongres, toda niso si mogli privoščiti poti z letalom. Zato so šli v vojaško oporišče in zaprosili za vožnjo z vojaškim letalom. Sami so bili presenečeni, ko so prošnji ugodili. Tako jih je vojska zastonj pripeljala na kongres!
Ko so etiopski bratje, ki so tri desetletja prenašali stiske in preganjanje in celo videli prijatelje, ki so bili zaradi svoje vere usmrčeni, spoznali, da so njihove molitve uslišane, so od veselja jokali. Udeleženec kongresa je rekel: »Cel kongres sem jokal.« Drugi je rekel: »Ko bi lahko videli v srce, bi vedeli, kako srečen sem.« Res, kako čudovite reči je Jehova storil za te zveste Priče (Psalm 66:16, 19)!
Več svobode v zahodni in srednji Afriki
Delo Jehovovega ljudstva je bilo pred kratkim uzakonjeno tudi v Beninu. Kaj to pomeni Pričam? Govornik na tamkajšnjem krščanskem zborovanju je priznal: »Svobodno bogočastje v tej deželi je res Jehovovo darilo.« Tamkajšnji Jehovovi služabniki so zelo hvaležni, da se lahko nemoteno zbirajo k čaščenju in bližnjim govorijo o Jehovovem kraljestvu — za svobodo, ki jo večinoma jemljemo za samoumevno.
Kako bi pokazali svoje veselje? Zgoraj citirani govornik je navedel en način: »Cenjenje te svobode se zrcali v sodelovanju pri oznanjevanju, še posebej pri posredovanju dobre vesti od hiše do hiše.« V Beninu se je to brez dvoma zgodilo. Za dokaz si oglejmo samo število pionirjev. Januarja 1990, ko je bila v Beninu preklicana 14-letna prepoved, je bilo v redni polnočasni službi 77 oznanjevalcev. Dve leti pozneje jih je bilo že 244, trikrat več!
To pa ne pomeni, da Priče v Beninu med prepovedjo niso delale. Njihova vztrajnost je močno vplivala na oficirja v taborišču, kamor so zapirali Priče. Ker so bile te zaradi svoje odločenosti, da služijo Jehovu, večkrat zaprte, je bil skoraj stalno v stiku z njimi. To ga je spominjalo na prijetne biblijske razprave s Pričami, ko so te še svobodno delale.
Njihova močna vera je v njem končno prebudila duhovno lakoto. Obiskal je različne cerkve in ločine, toda to ga ni zadovoljilo. Šele po tem, ko je bila januarja 1990 preklicana prepoved, je lahko svobodno govoril s Pričami in potešil svoje duhovne potrebe. Zdaj je krščen in je pionir. Ta sprememba spominja beninske brate na tisto, kar se je zgodilo s Savlom iz Tarza: »Tisti, ki nas je nekoč preganjal, sedaj oznanja vero.« (Galačanom 1:23)
Decembra 1991 so bile Jehovove priče registrirane kot zakonita družba v še eni zahodnoafriški državi, Nigru. Preklicane so bile omejitve njihovega dela. Tudi tu so se bratje radostno odzvali. Nigerijska podružnica, ki skrbi za Niger, poroča o odzivu na enem kongresu: »Po petkovem ključnem predavanju na kongresu v Maradiju so brate obvestili, da so v Nigru zakonsko priznani. Bili so presrečni in so več minut ploskali. Po zaključku programa so bili bratje od veselja čisto iz sebe, objemali so se in se veselili te dobre novice.« Lahko si predstavljamo prizor in se veselimo skupaj z njimi.
Kako tamkajšnji bratje rabijo svojo novo svobodo? Nedvomno je na to vprašanje odgovorila pionirka iz Nigra. Takole je napisala: »Dejstva kažejo, da je na našem področju v Nigru veliko tistih, ki bodo pred koncem še prišli iz velikega Babilona. Za dokaz naj povem, da lahko vsak mesec poročam 80 do 85 ponovnih obiskov in 13 ali 14 biblijskih preučevanj, veliko pa sem jih predala drugim oznanjevalcem.« Ta zvesta sestra dodaja: »Zaradi slabega zdravja na terenu ne morem več napraviti toliko, kot bi rada, toda vsakdo pač naredi, kolikor more.«
Tudi v Ruandi v osrednji Afriki se je položaj Jehovovih prič izrazito spremenil. Aprila 1992 je začel veljati odlok, ki Jehovove priče končno priznava za zakonito organizacijo. Odlok je bil izdan v tednu spominske svečanosti in 1526 ruandskih oznanjevalcev je bilo navdušenih, ko so videli 6228 navzočih na svečanosti. Ali so ti dragi bratje svoje veselje in cenjenje pokazali z aktivnejšim oznanjanjem dobre vesti? Očitno! Že isti mesec (april) so skupščinski oznanjevalci oznanjevali povprečno 27,7 ur, opravili 17 ponovnih obiskov in vodili 2,4 biblijskih preučevanj. Kakšnih štirideset odstotkov pa jih je bilo v taki ali drugačni polnočasni službi.
Uzakonjeni v južni Afriki
V južni Afriki je svež veter svobode zavel čez dve lepi deželi, Mozambik in Angolo. V Mozambiku so organizacijo uzakonili februarja 1991. Ko so se razmere umirile, je Watch Tower Bible and Tract Society v to spričo državljanske vojne strašno opustošeno državo poslala misijonarje. Ti so našli plodna tla. Biblijska literatura, še posebej knjiga Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih, je zelo iskana. Misijonarka je povedala, da je v slabih dveh urah in pol oddala 50 knjig.
Ljudje, ki jih vest zanima, se hitro odzivajo. Misijonar je obiskal naslov, ki ga je dobila Družba; izkazalo se je, da je človek vojak. Misijonar se je z njim in dvema njegovima sorodnikoma uspešno pogovoril. Tudi ko se je ponovno oglasil, se je razvil ploden pogovor z njim in petimi drugimi. Prišli so na javno predavanje in preučevanje Stražnega stolpa; vse to se je zgodilo v štirih dneh.
V Angoli so bile Priče vse bolj svobodne, aprila 1992 pa je bilo njihovo delo uzakonjeno. Kako rabijo svojo večjo svobodo? Oznanjujejo! V Angoli je okrog 17.000 oznanjevalcev, vodijo pa skoraj 60.000 biblijskih preučevanj. Kakšen obet za porast!
Tudi mladi pričajo
V državah, kjer je bilo oznanjevanje uzakonjeno šele pred kratkim, celo mladi in nekrščeni dokazujejo cenjenje, tako da oznanjujejo. Na Kapverdskih otokih, kjer so Jehovove priče uzakonili novembra 1990, je na kongresu javno izrazilo svojo vero tudi 17-letno dekle. Po krstu je neki obiskovalec opazil gručo okrog nje. Približal se je, da bi ji čestital, in vprašal, kdo so ti v gruči. »To so moje biblijske učenke,« je odgovorilo dekle. S sedmimi preučuje Biblijo in vse so ji prišle čestitat za krst. Zaprosila je že, da bi bila pomožna pionirka, veseli pa se, da bo čez čas lahko splošna pionirka.
Desetletno deklico iz Angole so vprašali, ali je oznanjevalka. Pritrdila je. Ali vodi kaj biblijskih preučevanj? »Seveda.« Koliko pa? »Sedem,« je odvrnila.
V Apostolskih delih beremo, da je nekaj časa v prvem stoletju »cerkev . . . po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v Gospodovem strahu ter rasla v tolažbi Svetega Duha.« (Apostolska dela 9:31) Molimo, da bi se tudi za naše brate v Afriki začel čas miru. Veselimo se z njimi, ko se utrjujejo, in molimo, da bi jih Jehovov duh podpiral, ker svojo svobodo rabijo za razširjanje dobre vesti in množenje.
[Zemljevid na strani 24]
(For fully formatted text, see publication)
Države, kjer so bile Jehovove priče uzakonjene ali so bile omejitve preklicane
1. Gambija, december 1989
2. Benin, januar 1990
3. Kapverdski otoki, november 1990
4. Mozambik, februar 1991
5. Gana, november 1991
6. Etiopija, november 1991
7. Kongo, november 1991
8. Niger, december 1991
9. Togo, december 1991
10. Čad, januar 1992
11. Kenija, marec 1992
12. Angola, april 1992
13. Ruanda, april 1992
[Slika na strani 23]
Oznanjevalec Kraljestva v Beninu udarja besede iz Matejevega evangelija 24:14 po svojem bobnu
[Slika na strani 25]
V mnogih afriških državah pravi kristjani s pridom izkoriščajo svojo novo svobodo
[Slika na strani 26]
Nove Priče simbolizirajo svoje predanje Jehovu s krstom v vodi