Ali se odzoveš klicu

PRIPOVEDUJE ŠINIČI TOHARA

VMLADOSTI nisem klical Boga, niti nisem iskal njegovega vodstva. Stari starši so iz Japonske emigrirali na Havaje. Starši so bili budisti. V svoji veri niso bili preveč dejavni, zato med odraščanjem nisem kaj dosti razmišljal o Bogu.

Ko smo se učili razvojni nauk, sem si mislil, kako neumno je verovati v Boga. Toda ko sem nadaljeval s šolanjem, so me naravoslovni predmeti popeljali v svet astronomije, fizike in biologije. Zvečer sem strmel v nebo in se spraševal, kako so se vse te zvezde znašle tam. Slaboten glas iz notranjosti me je začel vznemirjati: »Ali je kje Bog, ki vse to nadzoruje?« Začutil sem, da mora biti nekje Nekdo. Srce je vzklikalo: »Kdo je ta Bog?«

Ko sem končal srednjo šolo, me je priklenilo delo v varilnici sakeja, kjer sem bil mehanik, tako da nisem imel časa razmišljati o Bogu. Kmalu sem spoznal Masako in se z njo leta 1937 poročil. Sčasoma sva bila blagoslovljena s tremi otroki. Masako se je izkazala za zvesto tovarišico in prizadevno mamo!

Zdaj, ko sem imel družino, sem pričel resno razmišljati o prihodnosti. Spet sem začel opazovati zvezde. Prepričan sem bil, da je tam Bog. Čeprav nisem vedel, kdo pravzaprav je, sem ga pričel iskati. Kar naprej sem ga rotil: »Prosim te, če si kje tam, pomagaj moji družini, da bo našla pot do sreče.«

Moja prošnja je uslišana

Po poroki sva živela pri mojih starših. Leta 1941 pa smo se preselili na svoje, v Hilo na Havajih. Komaj smo se nastanili v našem novem domu, že so Japonci 7. decembra 1941 napadli Pearl Harbor. Bili so težki časi. Vsakogar je skrbela prihodnost.

Ko sem mesec po napadu na Pearl Harbor poliral avto, mi je neki človek ponudil knjigo Otroci. Predstavil se je kot Ralph Garoutte, oznanjevalec Jehovovih prič. Nisem razumel, kaj mi je hotel povedati, vendar sem vzel knjigo, ker sem se zanimal za Boga. Naslednji teden se je Ralph vrnil ter mi ponudil preučevanje Biblije na domu. Čeprav sem že slišal za Biblijo, sem jo šele zdaj prvič videl. Strinjal sem se s preučevanjem, pridružila pa sta se mi še žena in njena mlajša sestra.

Resnica, da je Biblija Božja beseda, je zares močno vplivala name (2. Timoteju 3:16, 17). Še bolj čudovito se mi je zdelo, da ima Jehova svoj namen. On je Stvarnik, ki sem ga iskal (Izaija 45:18)! Navdušeni smo bili, ko smo spoznali, da bo tu na zemlji obnovljen prvotni izgubljeni raj in da bomo lahko mi živeli v njem (Razodetje 21:1-4). To je bil odgovor na moje iskanje Boga!

Z vsemi smo govorili o resnicah, ki smo jih odkrili. Moji starši so mislili, da se nam je zmešalo, vendar nam to ni vzelo poguma. Po treh mesecih intenzivnega preučevanja Biblije sva se z ženo 19. aprila 1942 krstila in s tem simbolizirala svoje predanje Bogu Jehovu. Masakina mlajša sestra Joši in njen mož Jerry, ki sta se nama pridružila pri preučevanju Biblije, sta se krstila skupaj z nama. Čeprav smo bolj malo poznali Sveto pismo, pa je bilo to dovolj, da nas je spodbudilo v želji, da služimo Bogu.

Med besnenjem druge svetovne vojne sem domneval, da je konec te stvarnosti tik pred vrati. Z ženo sva čutila, da morava ljudi posvariti o tem. Garouttova sta nama bila glede tega za vzgled. Oba z ženo sta pionirala, bila sta polnočasna oznanjevalca Jehovovih prič. Najine razmere sem primerjal z Ralphovimi. Imel je ženo in štiri otroke. Tudi sam sem imel ženo, vendar le tri otroke. Če zmore on, bi lahko tudi jaz. Tako sva mesec po najinem krstu zaprosila za pionirsko službo.

Še preden je bilo odobreno najino pioniranje, sem prodal vse odvečne stvari, med njimi so se znašli moja električna kitara, saksofon in violina. Bil sem velik ljubitelj glasbe, pa vendar sem se znebil vsega razen majhnih orglic. Poleg tega se mi delo v varilnici sakeja ni zdelo več privlačno (Filipljanom 3:8). Naredil sem bivalno prikolico in čakal, če bo Jehova uslišal mojo prošnjo, da jo uporabim. Nisem dolgo čakal. Prvega junija 1942 so naju sprejeli v pionirske vrste. Pogumno sva začela polnočasno služiti Jehovu in te odločitve nisva nikoli obžalovala.

Pioniranje na Havajih

Z Garouttovimi smo prepotovali Havaje, znane po imenu Veliki otok, vštevši Kau in znano kavno področje Kona. Takrat smo delovali z gramofonom. Bil je kar težek, pa kaj za to, saj smo bili mladi in močni. V eni roki gramofon, v drugi pa torba s knjigami. Tako oprtani smo krenili po vsaki stezi, ki bi nas morebiti pripeljala do dovzetnih ušes na nasadih kave, plantažah ali kjerkoli drugje. Ko smo prečesali ves otok, so nas poslali v Kohalo na Velikem otoku. Kohala je bila ena sama plantaža sladkornega trsta, poseljena s Kavkazijci, Filipinci, Kitajci, Havajci, Japonci in Portugalci. Vsaka skupina s svojimi običaji, prepričanji, okusi in verovanji.

Ko sem pričel pionirati, se nisem več zaposlil. Nekaj časa smo živeli od prihrankov, v sili pa sem s harpuno lovil ribe. Zanimivo, da sem vedno prinesel domov nekaj rib. Nabirali smo divjo zelenjavo in zelišča, ki so rastla ob cesti. Z njimi smo si obogatili večerjo. Iz galvanizirane pločevine sem naredil pečico, Masako pa se je naučila peči kruh. To je bil najboljši kruh, kar sem ga kdaj jedel.

Ko smo leta 1943 odšli na krščanski kongres v Honolulu, nas je Donald Haslett, takratni podružnični nadzornik na Havajih, povabil, da se preselimo v majhno stanovanje nad garažo družbe Watch Tower. Postavljen sem bil za podružničnega hišnika. Tu smo preživeli naslednjih pet let pioniranja.

Nepričakovano vabilo

Leta 1943 smo izvedeli, da je Družba ustanovila šolo za usposabljanje misijonarjev, ki naj bi odšli oznanjevat v tujino. Kako rada bi se tam šolala! Ker vanjo niso bili povabljeni pari z otroki, o tem nisva več razmišljala. Potem pa nama je leta 1947 brat Haslett povedal, da Družbo zanima, ali bi bil pripravljen kdo s Havajev oditi oznanjevat na Japonsko. Vprašal naju je, kaj misliva o tem. Odgovoril sem mu tako kot Izaija: »Pošlji mene!« (Izaija 6:8) Žena se je strinjala. Prav nič se nisva obotavljala odgovoriti na Jehovovo vabilo.

Tako so naju povabili v Stražnostolpno biblijsko šolo Gilead, da bi se usposobila za misijonarja. Povabljeni so bili tudi najini trije majhni otroci in še pet bratov in sester, Donald in Mabel Haslett, Jerry in Joši Toma ter Elsie Tanigava. Skupaj smo pozimi leta 1948 odpotovali v New York.

Celino smo prečkali z avtobusom. Po treh dneh na avtobusu smo bili utrujeni, zato nam je brat Haslett predlagal, da se ustavimo in prenočimo v hotelu. Ko smo izstopali iz avtobusa, se nam je približal človek in zakričal: »Japonci! Domov grem po puško, da jih postrelim!«

»Saj niso Japonci,« je odvrnil brat Haslett. »Havajci so vendar! Kaj ne vidite, da so drugačni?« S svojo odrezavostjo nas je rešil.

Ali sva bila res učenca enajstega razreda Gileada? To se nama je zdelo kot čudovite sanje, ki pa so se kmalu spremenile v resničnost. Brat Nathan H. Knorr je iz najinega razreda izbral 25 učencev, ki naj bi se še posebej usposobili za morebitno misijonarjenje na Japonskem. Ker so bili moji predniki iz Japonske in sem znal malo japonsko, sem bil določen, da to skupino učencev učim jezika. Ker tega nisem bil najbolj vešč, to ni bilo tako preprosto; vendar smo vsi preživeli!

Takrat je imel najin sin Loy deset let, hčerkici Thelma in Sally pa osem in šest. Kaj so počeli, ko sva bila midva v šoli? Tudi oni so bili v šoli! Zjutraj so z avtobusom odšli z doma. Kasneje pa jih je spet pripeljal nazaj. Ko so prišli otroci iz šole, je Loy pomagal bratom na Družbini farmi, Thelma in Sally pa sta v pralnici zlagali robčke.

Pripraviti se na neznano

Ko sva 1. avgusta 1948 diplomirala v Gileadu, sva nestrpno čakala, da odidemo na dodeljeno področje. Brat Haslett je odšel prvi, da bi našel stanovanja za misijonarje. Končno je v Tokiu našel dvonadstropno hišo in 20. avgusta 1949 je naša družina odpotovala v novi dom.

Preden smo prispeli na Japonsko, sem veliko razmišljal o tej orientalski deželi. Premišljeval sem, kako zvestovdani so Japonci svojim človeškim vladarjem in cesarju. Mnogi Japonci so bili pripravljeni dati življenje za te človeške oblastnike. V drugi svetovni vojni so kamikaze umirali za cesarja, ko so usmerjali svoja letala v dimnike sovražnikovih vojaških ladij. Spominjam se, kako sem si mislil: če so Japonci tako zvesti človeškim gospodom, kaj bodo storili, ko bodo odkrili pravega Gospoda, Jehova?

Ko smo prispeli na Japonsko, je bilo v vsej deželi le sedem misijonarjev in peščica oznanjevalcev. Vsi smo poprijeli za delo, sam pa sem se trudil bolje naučiti jezika, da bi lahko z mnogimi, ki jih je srce vleklo k Bogu, preučeval Biblijo. Mnogi od teh prvih biblijskih učencev so zvesti še danes.

Misijonarjenje z najinimi otroki

Kako naj bi misijonarila in pri tem skrbela za tri majhne otroke? Jehova nama je dal moči za vse. Od Družbe sva dobivala majhno žepnino, Masako pa je otrokom šivala obleke. Pomagali so nam tudi moji starši.

Ko je Loy končal osnovno šolo, je nekaj časa delal v japonski podružnici Watch Tower Bible and Tract Societyija. Vendar se je zaradi zdravstvenih težav odločil, da gre na zdravljenje na Havaje. Skupaj z ženo zdaj zvesto služita Jehovu v Kaliforniji. Njun zakon je bil blagoslovljen s štirimi vernimi otroci, najinimi vnuki. Vsi so krščeni. Eden pa skupaj z ženo služi v brooklynskem betelu, svetovnem središču Jehovovih prič.

Ko sta najini hčerki, Thelma in Sally, odrasli, sta postali misijonarki. Thelma zdaj misijonari v Tojami. Sally pa se je poročila z misijonarjem Ronom Trostom. Zdaj že več kot 25 let misijonarita na Japonskem. Ron je potujoči nadzornik.

S severa na jug

Po dveh letih v Tokiu, so nas za dve leti poslali še v Osako. Najino naslednje področje nas je popeljalo na sever v Sendai, kjer sva delovala kakšnih šest let. Leta, ki smo jih preživeli v Sendaiju, so nas pripravila za naslednje področje na najsevernejšem japonskem otoku Hokaidu. Na tem otoku sta najini hčerki postali misijonarki. Tam smo se tudi morali navaditi na zimske temperature, ki so se včasih spustile pod ničlo. V primerjavi s tropskimi Havaji je bila to občutna sprememba!

Potem sem v svojih ušesih zaslišal nov klic, pisala mi je Družba. V pismu so me prosili, naj odprem podružnično pisarno na Okinavi, ki je bila še vedno pod nadzorom Združenih držav Amerike. Selitev z mrzlega severa Japonske na njen najjužnejši del me je postavila pred velik izziv. Kaj naj storim? Z mešanimi občutki sem novembra 1965 kot vedno skupaj z zvesto ženo prispel na ta otok. Ali bova tu živela tako kot na Japonskem? Kako bo s krajevnimi običaji? Ali se bodo ljudje odzvali na Jehovovo rešilno oznanilo?

Ob najinem prihodu je bilo na Okinavi manj kot 200 oznanjevalcev. Zdaj jih je več kot 2000. Na začetku sem bil hkrati okrajni in podružnični nadzornik. Ker sem otok prepotoval po dolgem in počez, mi je to pomagalo, da sem se zelo zbližal s tukajšnjo bratovščino in štejem si za prednost, da sem jim lahko služil.

Brez težav?

Najino misijonarstvo še zdaleč ni bilo brez težav. Ko sva bila leta 1968 na oddihu v Ameriki, je Masako zbolela. Morali so jo operirati. S črevesja so ji odstranili tumor. Zatem je presenetljivo hitro okrevala. Ker nisva bila zdravstveno zavarovana, naju je skrbelo, da se morda ne bova mogla vrniti na svoje področje. Vendar so za vse, na najino veliko presenečenje, poskrbeli najini prijatelji, soverniki.

Zdaj se spopadam s težavami, ki so značilne za sladkorno bolezen. Čeprav nisem slep, zelo slabo vidim. Toda, ker je Jehova ljubeče dobrotljiv, se lahko redno duhovno hranim s poslušanjem kaset s posnetimi članki Stražnega stolpa in Prebudite se!. Bratje in sestre v veri mi pomagajo tako, da mi berejo različno gradivo.

Kako imam lahko še vedno predavanja za javnost, če slabo vidim? Najprej sem svoje govore posnel na kaseto, ki sem jo potem predvajal po ozvočenju, sam pa sem pri tem samo odpiral usta. Način predavanja sem potem, ko sem prisluhnil hčerkinemu nasvetu, še izboljšal. Zdaj svoj govor posnamem z majhnim kasetofonom, tako da ga lahko med samim govorom na odru poslušam s slušalkami.

Kadarkoli sva z ženo naletela na težave, sva se obrnila k Jehovu. Na koncu se je vedno izkazalo, da so bili blagoslovi, ki jih je prinesel Jehovov način reševanja težav, večji kot pa so se nama zdele same težave. Svojo hvaležnost mu lahko izkaževa edino tako, da mu še naprej služiva.

Po 23 letih na Okinavi so naju poslali na področje, kjer sva služila, ko sva prvič stopila na japonska tla. Družbina glavna pisarna in prostoren misijonarski dom stojita na zemljišču, kjer je stala dvonadstropna stavba, ki jo je pred mnogimi leti v Tokiu kupil brat Haslett.

Poleg Masako in mene misijonari na Japonskem še enajst najinih sorodnikov. Vsi cenimo veliko prednost, da smo lahko opazovali napredek, ki ga je Jehova namenil tej deželi s pretežno budistično in šintoistično kulturo. Delovanje na Japonskem je bilo na začetku majhno, vendar je Jehovova moč utrla pot »narodu« več kot 167.000 oznanjevalcev dobre vesti (Izaija 60:22).

Ko prosim Boga, se odzove. Ko me vabi, se tudi jaz odzovem. Z ženo čutiva, da sva storila samo to, kar sva morala storiti. Kaj pa ti? Ali se odzivaš na Stvarnikov klic?

[Slika na strani 28]

Toharjevi skupaj z nekaterimi svojimi pionirskimi tovariši na Havajih 1942. leta

[Slika na strani 29]

Toharjevi otroci pri Gileadski šoli 1948. leta

[Slika na strani 31]

Šiniči in Masako Tohara že 43 let misijonarita. Srečna sta, ker sta se odzvala vabilu