Izobražen mož
»GLEJTE, bratje, kakšni ste bili poklicani! Ni vas veliko modrih v očeh ljudi [modrih po mesu, AC], ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko imenitnih.« (1. Korinčanom 1:26) Te besede kažejo na nevarnost posvetne modrosti ali visokega družbenega položaja. Te reči lahko ovirajo človeka pri sprejemanju dobre vesti (Pregovori 16:5; Marko 10:25).
Kljub temu je v Pavlovem času nekaj modrih v očeh ljudi sprejelo resnico, eden teh je bil sam Pavel. Vnet evangelist Pavel je bil zelo izobražen in je verjetno izhajal iz ugledne družine. Tako je dokazal, da privilegirani iz tega sveta lahko služijo Jehovu, če imajo pravično srce. Svoje posvetne sposobnosti lahko celo rabijo v Jehovovi službi (Luka 16:9).
Doma iz Tarza
Pavel se je rodil v Tarzu, mestu, »ki ni brez slovesa«, kakor ga je sam pozneje opisal (Apostolska dela 21:39). Najbrž se je tukaj naučil jezikov, še posebej dobro je obvladal grščino, kar mu je med misijonarjenjem prišlo še kako prav. V Tarzu je spoznal judovske običaje pa tudi pogansko kulturo, kar je lahko pozneje, ko je bil apostol narodom, s pridom izkoristil. Resnico je znal povedati tako, da so jo razumeli (1. Korinčanom 9:21). Za zgled preiščimo njegov govor Atenčanom, ki je zapisan v 17. poglavju Apostolskih del. V njem je v predstavitev resnice mojstrsko vpletel atensko religijo in celo citiral njihovega pesnika.
Rimski državljan
Pavel je imel še eno posvetno prednost. Bil je rimski državljan in tudi to je obrnil v prid širjenju dobre vesti. V Filipih so ga skupaj s spremljevalci pretepli in brez sodne obravnave vrgli v ječo. Takšno ravnanje z Rimljani ni bilo zakonito, in ko je Pavel to povedal oblastem, so mu dovolile, da še ostane v mestu in pomaga skupščini (Apostolska dela 16:37-40).
Pozneje, ko je bil Pavel pred namestnikom Festom, je izkoristil pravico rimskega državljana, da se skliče na cesarja. Tako je branil dobro vest pred najvišjo oblastjo rimskega cesarstva (Apostolska dela 25:11, 12; Filipljanom 1:7).
Pavel se je izučil praktične obrti, ki mu je pozneje prišla prav. Izdelovanja šotorov ga je verjetno naučil oče. S tem se je lahko tudi v času pomanjkanja denarja vzdrževal v oznanjevanju (Apostolska dela 18:1-3). Bil je tudi temeljito versko izobražen. Vzgojen je bil kot »farizej, sin farizejev« (Apostolska dela 23:6). Poučeval se je pri Gamalielu, enem najslavnejših judovskih učiteljev (Apostolska dela 22:3). Takšna izobrazba, verjetno primerljiva s kakovostno sodobno visokošolsko izobrazbo, namiguje na to, da je izhajal iz precej ugledne družine.
Pravo gledišče
Pavlovo poreklo in šolanje sta mu ponujala uspešno prihodnost v judovstvu, kjer bi lahko dosegel zelo visok položaj. Toda ko je sprejel Jezusa za Mesija, je spremenil svoje cilje. Ko je pisal Filipljanom, je naštel nekaj svojih prejšnjih posvetnih prednosti in rekel: »Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse v primeri z vzvišenostjo spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda.« (Filipljanom 3:7, 8)
Ta izobraženi mož ni hrepeneče mislil na to, kaj bi bil lahko dosegel s svojo posvetno izobrazbo, niti ni svoje ,velike učenosti‘ (AC) rabil za to, da bi na druge napravil vtis (Apostolska dela 26:24; 1. Korinčanom 2:1-4). Raje je popolnoma zaupal Bogu Jehovu in za svoje nekdanje obete rekel: »Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.« (Filipljanom 3:13, 14) Pavel je zelo cenil duhovne reči.
Vseeno je Pavel to svojo izobrazbo rabil v Jehovovi službi. Ko je za Jude rekel: »Saj jim priznam, da so goreči za božjo stvar,« je govoril iz lastnih izkušenj (Rimljanom 10:2). Kot farizej je bil gotovo vnet za Boga in za Svete spise. Ko je postal kristjan, je natančno spoznanje prav usmerilo njegovo vnemo, svojo prejšnjo izobrazbo pa je mogel rabiti za pravično stvar. V Pismu Hebrejcem je, na primer, ker je natančno poznal izraelsko zgodovino in tempeljskego bogočastje, lahko prikazal vzvišenost krščanskega sistema.
Tudi danes se na dobro vest odzivajo nekateri izmed tistih, ki so v očeh ljudi modri. Ljudje vsakovrstne izobrazbe, vseh poklicev in strok, sprejemajo resnico in svojo prejšnjo izobrazbo rabijo v Jehovovi službi. Ne glede na svojo posvetno izobrazbo kristjani nikoli ne pozabijo, da je glavna duhovna usposobljenost. Ta je ,boljša‘, ker lahko vodi do večnega življenja (Filipljanom 1:10).