Zgleden hebrejski biblijski rokopis

PRED odkritjem Mrtvomorskih zvitkov leta 1947 so bili najstarejši znani hebrejski biblijski rokopisi, razen nekoliko odlomkov, iz 9. do 11. stoletja n.š. Stari so torej komajda tisoč let. Ali to pomeni, da je bilo hebrejsko besedilo Biblije pred letom 1947 nezanesljivo? In zakaj je tako malo staroveških hebrejskih rokopisov?

Najprej preiščimo zadnje vprašanje. V pravovernem judovskem sistemu so vsak hebrejski biblijski rokopis, za katerega so menili, da je preveč obrabljen za nadaljnjo rabo, zaklenili v genizo, shrambo v sinagogi. Pozneje so zbrane obrabljene rokopise odnesli ven in jih zakopali. Judje so to delali zato, da bi svoje Spise zaščitili pred oskrunjenjem ali zlorabo. Zakaj? Ker so vsebovali tetragram, hebrejske črke, ki predstavljajo Božje sveto ime; najbolj običajna slovenska oblika je Jehova.

»Krona«

Staroveško hebrejsko besedilo je bilo od najzgodnejših časov povečini zvesto prepisovano. Za zgled vzemimo pomemben hebrejski rokopis, imenovan Keter, »krona«, ki je prvotno obsegal vse Hebrejske spise oziroma Staro zavezo. Hranili so ga v najstarejši sinagogi majhne antične judovske skupnosti v Alepu, večinoma muslimanskem mestu v Siriji. Pred tem so ga imeli karaitski judje v Jeruzalemu, toda leta 1099 so ga zaplenili križarji. Pozneje jim ga je uspelo dobiti nazaj in odnesli so ga v Stari Kairo. Najkasneje do 15. stoletja je bil že v Alepu, tako je postal znan kot Alepski kodeks. Kot pove že ime, so ta rokopis, ki datira najpozneje iz leta 930 n.š., imeli za krono masoretske učenosti. Je odličen zgled za ponazoritev, s kakšno vestnostjo so prepisovali biblijsko besedilo, zares zgleden hebrejski rokopis.

V poznejših časih so se čuvaji tega dragocenega, izrednega rokopisa vraževerno bali onečaščenja svojega svetega predmeta, zato učenjakov niso pustili blizu. Vrhu tega je bil fotografiran samo en list, tako da ni bilo mogoče izdati niti faksimila za preučevanje.

Ko so se 1948. leta Britanci umaknili iz Palestine, so v Alepu izbruhnili nemiri proti judom. Požgali so jim sinagogo, in dragoceni kodeks je izginil. Menili so, da je uničen. Kako presenečeni so bili, ko so kakšnih deset let po tem izvedeli, da se ga je približno tričetrt ohranilo, iz Sirije je bil namreč pretihotapljen v Jeruzalem! Leta 1976 je končno izšlo 500 primerkov odličnega faksimila v barvi.

Mojstrska stvaritev

Zakaj je ta rokopis tako pomemben? Ker je njegovo izvirno konzonantno besedilo okrog leta 930 n.š. popravil in vokaliziral Aron Ben Ašer, eden najbolj slavnih učenjakov, izkušen v prepisovanju hebrejske biblije. To je bil torej zgledni kodeks, vzorec za prihodnje prepise manj izurjenih pisarjev.

Prvotno je vseboval 380 listov (760 strani), v glavnem je bil pisan v treh stolpcih na pergamentnih polah. Zdaj sestoji iz 294 listov, manjka večina Peteroknjižja in zaključnega dela z Žalostinkami, Visoko pesmijo, Danijelom, Estero, Ezdrom in Nehemijem. New World Translation of the Holy Scriptures—Reference Bible ga označuje z »Al« (Jozue 21:37, opomba). Mojzes Maimonides (tu naslikan), ugleden judovski učenjak iz 12. stoletja, je izjavil, da je Alepski kodeks najboljši, kar jih je kdaj videl.a

Hebrejsko besedilo, ki so ga prepisovali od 13. do 15. stoletja, je bilo mešanica dveh glavnih družin masoretskega besedila, Ben Ašerjeve in Ben Naftalijeve. V 16. stoletju je Jakob ben Hajim iz tega mešanega izročila pripravil besedilo za natis hebrejske biblije. To je postalo temelj za skoraj vse hebrejske biblije, tiskane v naslednjih 400 letih.

Ob izidu tretje izdaje Biblie Hebraice (tiskanega hebrejskega besedila) leta 1937 je bilo upoštevano Ben Ašerjevo izročilo, kakršno se je ohranilo v rokopisu, hranjenem v Rusiji; v Leningrajskem rokopisu B 19^A, ki datira iz leta 1008 n.š. Hebrejska univerza v Jeruzalemu namerava čez čas izdati celotno alepsko hebrejsko besedilo in besedila vseh pomembnejših rokopisov in prevodov, tudi Mrtvomorske zvitke.

Današnje biblijsko besedilo je pristno. Napisano je pod božanskim navdihnjenjem, stoletja so ga prepisovali poklicni prepisovalci, ki so delali do pičice natančno. Skrajno skrbnost teh prepisovalcev lahko vidimo, če primerjamo Izaijev zvitek, ki je bil najden leta 1947 ob Mrtvem morju, z masoretskim besedilom: čeprav je Mrtvomorski zvitek čez tisoč let starejši od najstarejše razpoložljive masoretske biblije, je med njima presenetljivo malo razlik. Zdaj, ko je učenjakom na voljo Alepski kodeks, lahko še bolj zaupamo v pristnost besedila Hebrejskih spisov. Zares: »beseda našega Boga obstane na veke« (Izaija 40:8).

[Podčrtne opombe]

[Navedba vira slike na strani 28]

Bibelmuseum v Münstru

[Navedba vira slike na strani 29]

The New York Public Library /judovski oddelek / Astor, Lenox, and Tilden Foundations