Resnica preplavlja vas mnogih voda

KAKO čudno! Dežela mnogih voda je žejna! Vodnata pokrajina je suha in izčrpana! Žejo lahko pogasi samo voda resnice iz Božje besede Biblije. To je zgodba o Rabi, vasi v severnolibanonskih gorah s kakšnimi 2200 prebivalci, približno 130 kilometrov od Bejruta.

Raba v arabščini pomeni »prostoren kraj«, izvira pa iz semitskega korena, ki pomeni »obsežen, prostran«. Vas je raztresena po dveh prostranih hribih, visokih približno 600 metrov. Pozimi in spomladi se proti vzhodu kaže veličasten prizor: zasnežene gore. Raba pa je predvsem vas mnogih voda. V okolici je 360 večjih in manjših izvirov, ki namakajo plodna žitna polja, nasade marelic, hrušk, breskev in vinske trte v okoliških dolinah.

Stik preteklosti in sedanjosti v Rabi

V mnogih pogledih je v Rabi še vedno tako, kakor je bilo v biblijskih časih. Hiše stojijo v strnjeni gruči. Po ozkih in ovinkastih ulicah mrgoli prometa — oslov in krav. Nekaj je tudi motornih vozil, toda živali imajo prednost. Pogosto jih lastniki natovorijo na polju in jih same pošljejo domov. Pot do doma jih vodi po ozkih ulicah in skozi tesne prehode med zidovi. Prizor je verjetno podoben tistemu, ki ga je imel v mislih Izaija, ko je rekel: »Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega gospoda.« (Izaija 1:3)

Raba je tudi kraj nasprotij. V njej srečaš univerzitetno izobražene ljudi in preproste kmete, ki niso bili še nikoli v mestu. Tu so vile z vrtovi in majhne koče, okrog katerih skače živina. Skoraj vsak dom ima električno napeljavo, toda elektrike ni vedno dovolj. Zato ima veliko hiš majhno elektrarno. Glavne vaške ulice so utrjene, večina poljskih stez pa je neutrjenih in gruščnatih. Tako so domače živali edini način za spravilo pridelkov s polja. Včasih lahko vidite tudi kakšnega osla, ki na polje nese generator za napajanje kmetijskih strojev; za obdelovanje rabijo te stroje in vprežne živali hkrati.

Tudi življenje v vasi se ni veliko spremenilo. Če boste ostali v vasi čez noč, vas bo ob dveh ali treh zjutraj zbudilo petelinje petje. Delovnik se začne zgodaj in nič nenavadnega ni, da ljudje že po temi pripravljajo živali in se hrupno pogovarjajo. Ob zori je veliko vaščanov z natovorjenimi živalmi že na poti na polje ali tržnico, kjer prodajajo svoje pridelke.

Ko se dobro zdani, se pridejo na ulice in trge igrat otroci. Po dolgem in počez kričijo in se smejijo; prav tako, kakor je za starodavni Jeruzalem napisal prerok Zaharija: »In mestne ulice bodo polne dečkov in deklic, ki se bodo na trgih igrali.« (Zaharija 8:5) Ugotovili boste, da so vaščani nadvse prijazni in radovedni. Od vas pričakujejo, da vsakogar pozdravite, vprašali vas bodo, kdo ste, od kod ste, zakaj ste tam in kam ste namenjeni. Med seboj se zelo dobro poznajo.

Voda resnice priteče v Rabo

V tako povezani skupnosti se novice bliskovito širijo. Tudi ko se je 1923. leta Asad Junis iz Amerike vrnil v Rabo, je bilo tako. Abdalah Blel je bil radoveden, ali je njegov prijatelj Asad v Ameriki obogatel, pa ga je šel obiskat. Asad pa ni govoril o denarju, temveč mu je dal knjigo Harfa Božja in mu rekel: »Tu je pravo bogastvo.« Ta knjiga je na Abdalaha, bivšega protestanta, napravila globok vtis. Asad mu sicer ni povedal veliko, toda Abdalah je bil navdušen nad tem, kar se je naučil, in je odkrito izjavil, da je našel resnico.

Čez čas se je Abdalah preselil v Tripoli, večje mesto v severnem Libanonu. Tam se je srečal z več Raziskovalci Biblije, kakor so se takrat imenovale Jehovove priče; pri preučevanju Biblije je precej napredoval. Pozneje se je vrnil v Rabo, da bi širil dobro novico, ki jo je zvedel. S sovaščani je razpravljal o tem, kaj Biblija v resnici uči o trojici, neumrljivosti človeške duše, peklenskem ognju, duhovništvu, maši in rabi podob.

Nekaj vaščanov se je zanimalo. Trije ali štirje so se Abdalahu pridružili pri oznanjevanju. Potem so organizirali nedeljske shode. Na njih so poslušali predavanje z gramofonske plošče ali brali iz Biblije, potem pa razpravljali o tistem, kar so slišali. Pozneje so uporabljali tudi nekaj biblijskoučnih pripomočkov, na primer knjige The Harp of God, Riches in “Let God Be True”. Navzočih ni bilo nikoli več ko deset, pa še ti so bili bolj radovedni kakor, da bi jih zanimalo. Nekateri so prihajali predvsem zaradi hrane, ki so jo postregli po vsakem shodu.

V 1940-ih letih je Abdalah postal odgovoren za skupinico v Rabi. Dokazal se je za vnetega in zvestovdanega Jehovovega služabnika, odličen zgled za druge. Eden od teh, brat Matar, se spominja, kako so hodili oznanjevat: »Ker tedaj ni bilo avtomobilov, sva z bratom Blelom šla v bližnje vasi pričat peš. Jaz sem nosil gramofon, govoril pa je predvsem brat Blel. Največkrat sva šla za dva ali tri dni.« Brat Blel je zvesto služil Jehovu do smrti leta 1979, ko je bil star 98 let.

Napredek prinaša nasprotovanje

Ko je delo napredovalo, so začeli bratom nasprotovati. Leta 1950 se je na pobudo vaškega župnika začelo preganjanje bratov v Rabi. Duhovnik je brate obtožil bogoskrunstva in onečaščanja cerkve. Nekateri vaščani so bili tako razjarjeni, da so v brate metali kamenje, nekatere pa so aretirali in zaprli. Poznejša preiskava je dokazala, da so obtožbe lažne. Vseeno so brate še nekaj dni zadržali v zaporu.

Drug nasprotnik je hotel pridobiti vaščane, od katerih nekateri niso znali dobro brati, da bi podpisali dokument, ki je brate obtoževal različnih reči, tudi vznemirjanja ljudi s stalnim obiskovanjem. Da bi za podpis pridobil več ljudi, jim je govoril, da je to prošnja za nekega delavca, naj se vrne v vas. Ko so ljudje zvedeli, da je to v resnici obtožba Jehovovih prič, so zbrisali svoje podpise. Takšna doživetja so pripomogla k dobremu pričevanju mnogim tamkajšnjim uradnikom.

Poleg tako očitnega nasprotovanja pa so se bratje srečevali še z drugačnimi ovirami. V majhni vasi, kjer se vsi poznajo, »strah pred ljudmi nastavlja zanko«, kakor piše v Knjigi pregovorov 29:25. Bratje morajo biti pogumni, da lahko oznanjajo sosedom, prijateljem in sorodnikom, ki jih stalno kritizirajo in zasmehujejo. Tako se spolnjujejo Jezusove besede iz Matejevega evangelija 10:36: »In človek bo imel sovražnike med domačimi.« Toda pregovor »Kdor zaupa v Jehova, bo zaščiten« je resničen. Vera in vztrajnost bratov sta obrodili izjemne sadove.

Resnica preplavlja Rabo

Čez več let so vaščani začeli ceniti lepo vedenje Jehovovih prič in mnogi so sprejeli resnico. Bratje so bili presrečni, ko so leta 1969 v Rabi ustanovili drugo skupščino. Še naprej so trdo delali. Mnogi so začeli s polnočasno službo, nekateri so se celo preselili, da bi pomagali na drugih področjih, tudi v Bejrutu. Jehova je blagoslovil njihov trud in leta 1983 so v Rabi ustanovili že tretjo skupščino. Medtem se je več bratov odselilo ali pa so se preselili v mesta. Toda rast se je nadaljevala in 1989. leta so v Rabi ustanovili četrto skupščino, 1990. leta pa še peto!

Zdaj ima že malodane vsaka družina v vasi sorodnika ali prijatelja, ki je Priča. Nekdanjega sovraštva ni več. Ljudje dobro poznajo Priče. Vaščani poznajo besede starešina, pionir, okrajni nadzornik, zbor in Harmagedon; postale so del njihovega besednjaka. Ob posebnih priložnostih, na primer ob obisku okrajnega nadzornika ali ob spominski svečanosti, so ulice prazne, kraljestvene dvorane pa nabito polne. Nekatere skupščine so za sosede celo obesile zvočnike na balkon.

Zdaj je v Rabi čez 250 oznanjevalcev Kraljestva. To pomeni, da je vsak deveti človek v vasi Jehovova priča! Ena skupščina z 51 oznanjevalci ima področje 76 hiš, ki ga obdela vsak teden. Samo zamislite si, kako je bilo lanskega marca in aprila, ko je bilo od 250 oznanjevalcev v Rabi poleg 13 splošnih pionirjev še 98 pomožnih! Področje so obdelali večkrat na teden. Nič nenavadnega ni, če isto hišo isti dan ali celo isto uro obiščeta dva ali pa trije pari oznanjevalcev. Večina vaščanov se je navadila na obiske. Če pa se kak človek pritožuje, neki oznanjevalec reče: »Če sprejmete našo ponudbo, da skupaj preučujemo Biblijo, se bomo pri vas oglasili samo enkrat na teden.« Oznanjevalci govorijo z vsakomer, ki ga srečajo na polju: z ljudmi, ki orjejo, sejejo, zalivajo ali jezdijo na oslu.

Prav zares, biblijska resnica preplavlja Rabo, vas mnogih voda. To pa ni vse. Raba je za mnoge okoliške vasi vir sveže vode, pa tudi vode biblijske resnice, ki daje življenje. Oznanjevalci iz Rabe obiskujejo bližnje vasi peš, za celodnevno oznanjevanje v bolj oddaljenih vaseh pa organizirajo odprave z avtomobili. Nekateri oznanjevalci so se preselili, da bi pomagali v drugih krajih. Z Jehovovim blagoslovom bo delo še napredovalo, to pa bo nebeškemu Očetu, Bogu Jehovu, prineslo še več slave.

[Slika na strani 26]

Ulični prizor iz Rabe