Kaj je masoretsko besedilo

V KATEREM KOLI jeziku berete Biblijo, je bil verjetno del knjige neposredno ali posredno preveden iz masoretskega besedila, ki vsebuje Hebrejske spise oziroma »Staro zavezo«. Masoretsko besedilo pa ni bilo samo eno. Katero je bilo torej izbrano in zakaj? Kaj je pravzaprav masoretsko besedilo in kako vemo, da je verodostojno?

Jehovova beseda

Biblijo se je začelo pisati na gori Sinaj 1513 pr. n. š. Druga Mojzesova knjiga 24:3, 4 nam pravi: »Mojzes gre in pove ljudstvu vse besede GOSPODOVE in vse sodne pravice; in vse ljudstvo odgovori z enim glasom, rekoč: Storiti hočemo vse besede, ki jih je govoril GOSPOD. In Mojzes je napisal vse besede GOSPODOVE.«

Hebrejski spisi so se zapisovali še več kot tisoč let, od 1513 pr. n. š. do približno 443 pr. n. š. Pisce je navdihnil Bog, zato je logično, da je zadeve vodil tako, da se je njegovo sporočilo zanesljivo ohranilo. (2. Samuelova 23:2; Izaija 40:8) Toda ali to pomeni, da Jehova ne bi dopustil nobene človeške napake, tako da se niti ena črka ne bi spremenila, ko so delali prepise?

Vrata za netočnosti so bila priprta

Čeprav so ljudje, ki so Božjo Besedo zelo spoštovali, le-to prepisovali iz roda v rod, se je v rokopise vseeno vtihotapilo nekaj človeških napak. Biblijski pisci so bili navdihnjeni, prepisovalci pa svojega dela niso opravljali pod Božjim navdihnjenjem.

Judje so po vrnitvi iz babilonskega pregnanstva 537 pr. n. š. privzeli nov način pisanja, četverokotne črke, ki so se jih naučili v Babilonu. Ta večja preusmeritev je s seboj prinesla s tem povezan problem – možnost zamenjevanja določenih črk s podobnim videzom. Hebrejščina temelji na soglasnikih, bralec pa na glas dodaja samoglasnike glede na to, kako razume sobesedilo. Zato sprememba enega soglasnika kaj lahko spremeni pomen besede. Največkrat pa so takšne napake izločili in popravili.

Večina Judov se po padcu Babilona ni vrnila v Izrael. Sinagoge so tako postale duhovna središča judovskih skupnosti po Bližnjem Vzhodu in Evropi.a Vsaka sinagoga je potrebovala prepise svetopisemskih zvitkov. Prepisov je bilo vse več, s tem pa tudi več možnosti za napake prepisovalcev.

Poskusi, da bi vrata zaprli

V prvem stoletju n. š. so pismarji v Jeruzalemu poskušali oblikovati temeljno besedilo, na podlagi katerega bi se lahko popravili vsi drugi zvitki Hebrejskih spisov. Toda ni bilo določenega postopka za razločevanje med izvirnim besedilom in rokopisi, ki so vsebovali napake prepisovalcev. Od drugega stoletja n. š. dalje se soglasniško besedilo Hebrejskih spisov zdi precej dobro standardizirano, čeprav še ni bilo uradno določeno. Navedki Hebrejskih spisov, ki se pojavljajo v Talmudu (sestavljen med drugim in šestim stoletjem n. š.), precej pogosto navajajo drug vir od tega, ki je kasneje postal poznan kot masoretsko besedilo.

Beseda »tradicija« je v hebrejščini ma·soh·rahʹ ali ma·soʹreth. Do šestega stoletja n. š. so varuhi tradicije točnega prepisovanja Hebrejskih spisov že postali znani kot masoreti, prepisi, ki so jih napisali, pa kot masoretsko besedilo. Kaj je bilo tako posebnega pri njihovem delu in pri besedilu, ki so ga pripravili?

Hebrejščina je kot živ, narodni jezik pojemala, in veliko Judov je ni več znalo. Zato je bilo razumevanje soglasniškega biblijskega besedila ogroženo. Masoreti so, da bi ga zaščitili, razvili sistem samoglasnikov, ki so jih zapisali s pikami in pomišljaji oziroma točkami. Ti znaki so bili nameščeni nad in pod soglasnike. Masoreti so tudi oblikovali zapleten sistem znakov kot model za postavljanje ločil in kot vodnik za bolj točno izgovarjavo.

Kjer se je masoretom zdelo, da so prejšnje generacije pismarjev besedilo spremenile ali nepravilno prepisale, besedila niso spreminjali, temveč so napisali opombe na robove strani. Zapisali so nenavadne besedne oblike in zveze ter kako pogosto se te pojavljajo v posamezni knjigi ali v vseh Hebrejskih spisih. Zapisali so tudi dodatne pripombe v pomoč prepisovalcem pri kontroliranju. Razvili so sistem skrajšanih »kod«, da bi te informacije zapisali karseda kratko. Na zgornjih in spodnjih robovih so bili v obliki minikonkordance navedeni deli sorodnih vrstic, ki so bile razložene v opombah na robovih strani.

Najbolj sloveč sistem je bil ta, ki so ga izpopolnili masoreti v Tiberiji ob Galilejskem morju. Družini Ben Ašer in Ben Naftalij iz devetega in desetega stoletja n. š., morda Karaiti, sta postali posebno pomembni.b Čeprav so med tema dvema šolama obstajale razlike pri izgovarjalnih metodah in opombah, pa se soglasniki v njihovih besedilih razlikujejo na manj kot desetih mestih v celih Hebrejskih spisih!

Obe šoli masoretov, Ben Ašerjeva in Ben Naftalijeva, sta veliko prispevali k znanju o besedilu v svojem času. Potem ko je Maimonides (vpliven talmudski učenjak iz 12. stoletja) pohvalil Ben Ašerjevo besedilo, so drugi temu besedilu dali izključno prednost. To pa tako zelo, da se danes ne more najti nobeno Ben Naftalijevo besedilo. Vse, kar je ostalo, so seznami razlik med obema šolama. Ironično je, da je Maimonides pripomnil samo k slogu, na primer glede razmika med odstavki, in ne k pomembnejšim vidikom točnega prenosa.

Ali lahko najdemo »čisto« masoretsko besedilo

Učenjaki se precej prepirajo o tem, kateri od rokopisov, ki so danes na voljo, je »čisto« Ben Ašerjevo besedilo, kot da bi nam to potem dalo »pravo« masoretsko besedilo. Pravzaprav pa enega edinstvenega, »čistega« in veljavnega masoretskega besedila sploh nikoli ni bilo. Masoretskih besedil je bilo več in vsako je bilo nekoliko drugačno od drugih. Vsi sedaj razpoložljivi rokopisi so mešana besedila, z Ben Ašerjevimi in Ben Naftalijevimi razlagami.

Vsak prevajalec Hebrejskih spisov se znajde pred velikansko nalogo. Ne le, da se mora seznaniti s hebrejskim besedilom, temveč tudi z vsemi razumnimi izbirnimi možnostmi tam, kjer je bilo besedilo morda spremenjeno zaradi napake prepisovalca ali česa drugega. Čeprav je raznoliko masoretsko besedilo bilo temeljno, mora prevajalec upoštevati tudi druge veljavne vire, ki so lahko precej dobro predstavljali starejše in morda točnejše verzije soglasniškega besedila.

Ernst Würthwein v uvodu svoje knjige The Text of the Old Testament (Besedilo stare zaveze) pojasnjuje: »Ko pridemo do težjega odlomka, ne moremo preprosto zbrati skupaj različnih razlag in izbrati tisto, za katero se zdi, da daje najenostavnejšo rešitev; ter včasih dajati prednost Hebrejskemu besedilu, drugič Septuaginti, spet tretjič pa aramejskemu targumu. Besedilna pričanja niso vsa enako verodostojna. Vsako ima svoj lastni značaj in svojsko zgodovino. S tem moramo biti seznanjeni, če upamo, da se bomo izognili neustreznim ali napačnim rešitvam.«

Imamo trden temelj za polno zaupanje, da je Jehova obvaroval svojo Besedo. Združena prizadevanja mnogih iskrenih mož skozi stoletja so pripomogla k temu, da so snov, vsebina in celo podrobnosti biblijskega sporočila na dosegu naših rok. Kakršnakoli manjša sprememba v črki ali besedi ni vplivala na našo zmožnost razumeti Sveto pismo. Sedaj pa se postavlja pomembno vprašanje: Ali bomo živeli po Božji Besedi Bibliji?

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 26]

Alepski kodeks vsebuje masoretsko besedilo

[Vir slike]

Bibelmuseum, Münster