Pridružila sem se žanjcem

PRIPOVEDUJE WINIFRED REMMIE

»ŽETEV je velika, delavcev pa malo.« Naš Gospod Jezus je te besede izgovoril z globokim sočutjem do ljudi, ki so bili izmučeni in razkropljeni kot ovce brez pastirja. Tudi sama sem doživela ta občutek in že 40 let se trudim, da ubogam Gospodarjev klic k žetvi (Matej 9:36, 37).

Rodila sem se v zahodni Afriki, v družini s sedmimi hčerkami. Starši so bili blagi, pa vseeno strogi; bili so tudi zelo verni. Vsak teden smo obvezno obiskali cerkev in nedeljsko šolo. To mi ni bilo težko, saj sem imela rada duhovne reči. Pravzaprav sem že z 12 leti pričela voditi razrede nedeljske šole.

Poroka in pustolovščina

Leta 1941 sem se pri triindvajsetih poročila z Lichfieldom Remmiejem, knjigovodjem na kolonialnem uradu. Bila sva premožna, toda želela sva si pustolovščin in še več bogastva, zato sva se 1944. leta preselila v Liberijo. Leta 1950 se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo moževo, potem pa tudi moje življenje, mož je namreč srečal Hoyla Ervina, misijonarja Jehovovih prič. Že po treh tednih preučevanja je mož pričel oznanjevati.

Ko je prenehal hoditi v cerkev, sem se razburila. Navsezadnje je bil trden protestant, celo postil se je pred veliko nočjo. Prav razjarjena sem bila, ko sem ga prvič videla s torbo v roki odhajati oznanjevat. »Kaj ti je?« sem ga napadla. »Pa ne boš menda ti, tako ugleden človek, oznanjeval s temi bedaki!« On pa je ob vsem tem zmerjanju ohranil mirno kri.

Naslednji dan se je pri naju oglasil brat Ervin, da bi z Lichfieldom preučevala. Kot ponavadi, pri preučevanju nisem bila zraven. Morda me je zaradi tega brat Ervin vprašal, ali sem nepismena. Kaj? Jaz nepismena? Kakšna žalitev! Mu bom že pokazala, kako izobražena sem! Razkrinkala bom to krivo vero!

Sprejmem resnico

Nedolgo zatem sem na mizi v dnevni sobi opazila knjigo Let God Be True. ,Kako nesmiseln naslov,‘ sem pomislila, ,saj je Bog vendar vedno resničen, ali ne?‘ Ko sem listala po knjigi, sem hitro spet našla razlog za pritoževanje. V njej je namreč pisalo, da človek nima duše, temveč da je duša! Celo psi in mačke da so duše! To me je res razjezilo. ,Kakšna neumnost!‘ sem si mislila.

Ko je mož prišel domov, sem ga jezno napadla. »Ti sleparji pravijo, da človek nima duše. Krivi preroki so!« On pa se ni hotel prepirati, samo mirno je odgovoril: »Winnie, vse je v Bibliji.« Ko mi je brat Ervin pozneje iz moje Biblije potrpežljivo dokazal, da smo duše in da je duša smrtna, sem osupnila (Ezekijel 18:4). Posebej me je ganil stavek iz Prve Mojzesove knjige 2:7, kjer piše: »Tako je postal človek [Adam] živa duša.« (AC)

V kakšni zmoti sem bila! Čutila sem, da me je duhovščina prevarala in nikoli več nisem šla v cerkev. Namesto tega sem pričela obiskovati krščanske shode Jehovovih prič. Kako ganljivo je bilo videti njihovo ljubezen! To mora biti prava vera.

Žetev v Cape Palmasu

Približno tri mesece pozneje se je možu ponudila priložnost, da v podjetju ukrade veliko denarja, pa tega ni storil. Sodelavci so ga zasmehovali: »Remmie, nikoli ne boš nič imel!«

Toda zaradi poštenosti so ga povišali in ga poslali v Cape Palmas, da bi tam odprl novo poslovalnico. Tam sva vneto oznanjala in že po dveh mesecih zbrala skupinico, ki se je močno zanimala za biblijsko sporočilo. Ko je pozneje Lichfield potoval v glavno mesto, Monrovio, po zalogo za novo poslovalnico, se je krstil. Družbo je zaprosil za pomoč pri skrbi za tiste, ki so se v Cape Palmasu zanimali za resnico.

Družba se je odzvala in v Cape Palmas poslala brata in sestro Faust. Sestra Faust mi je ogromno pomagala in decembra 1951 sem s krstom simbolizirala svojo predanost Jehovu. Od tedaj sem bila še bolj odločena, da bom ,spravljala pridelek za večno življenje‘ (Janez 4:35, 36). Aprila 1952 sem postala polnočasna pionirka.

Jehova je takoj blagoslovil moj trud; v enem letu sem do predanosti in krsta pomagala petim ljudem. Med njimi je bila Louissa Macintosh, sestrična tedanjega liberijskega predsednika, W. V. S. Tubmana. Krstila se je, stopila v polnočasno službo in zvesto služila Bogu do smrti 1984. leta. Večkrat je oznanjevala predsedniku.

V Spodnji Buchanan

Med obiskom območnega nadzornika leta 1957 sva bila povabljena, naj postaneva posebna pionirja. Pogovorila sva se in o tem premislila v molitvi, potem sva sprejela nalogo. Lichfield je moral še nekaj mesecev ostati v posvetni službi v Cape Palmasu, zato sem sama odšla na neobdelano področje Spodnji Buchanan.

Nastanila sem se pri družini Maclean. Naslednji dan so me po običaju odpeljali k poglavarju plemena Pele. Njegova družina me je prijazno sprejela in majhni skupini v njenem domu sem oznanila resnico. Najmanj šest ljudi, katerim sem ta dan govorila, tudi poglavar in žena, je sčasoma postalo Priče.

Kmalu sem Stražni stolp preučevala že z več kot 20 ljudmi. Močno sem se morala zanašati na Jehova in dal mi je potrebno moč in sposobnost, da sem lahko skrbela za njegove ovce. Ko sem se počutila izčrpano in nemočno, sem se spomnila na zveste iz davnine, še posebej na ženske, na primer na Deboro in Huldo, ki so pogumno izvrševale Jehovove naloge (Sodniki 4:4-7, 14-16; 2. kraljev 22:14-20).

Marca 1958, po samo treh mesecih v Spodnjem Buchananu, sem dobila pismo, da me bo obiskal okrajni nadzornik John Charuk. Najela sem prostorno klet. Nato sem se odpravila v Zgornji Buchanan bratu Charuku naproti, toda ni ga bilo. Čakala sem do mraka, potem pa sem se žalostna vrnila.

Okrog polnoči sem zaslišala trkanje po vratih. Ko sem odprla, nisem zagledala le okrajnega nadzornika, temveč tudi moža. Kako prijetno presenečenje! Kako sta me našla? Srečala sta lovca in ga vprašala, ali pozna gospo, ki ljudem govori o Jehovu. Pritrdil je in jima povedal, kje stanujem. Tako srečna sem bila, da je bila moja luč v Spodnjem Buchananu že po treh mesecih tako jasna (Matej 5:14-16)!

Na shod ob obisku brata Charuka je prišlo 40 ljudi! Počasi je nastala cvetoča skupščina in lahko smo postavili lepo kraljestveno dvorano. Seveda ni šlo vedno vse kot po maslu. Leta 1963 je, na primer, v Kolahunu izbruhnilo versko preganjanje, moža so aretirali in zaprli. Tako močno so ga pretepli, da je moral v bolnišnico.

Še istega leta, ko je prišel iz bolnišnice, smo v Gbaringi imeli kongres. Zadnji dan so prišli vojaki in od navzočih zahtevali, naj pozdravimo zastavo. Ker smo to odklonili, so nas prisilili, da držimo roke v zrak in gledamo v sonce. Nekatere so tepli s puškinimi kopiti. Da bi lažje ostala neoporečna pred Bogom, sem si pela kraljestveno pesem Ne bojte se jih! Vrgli so nas v zanikrn zapor. Po treh dneh smo bili tujci izpuščeni in z Lichfieldom so naju izgnali v Sierro Leone. Naslednji dan so spustili tudi domače Priče.

Nadaljnje prednosti in nagrade

Dodeljena sva bila skupščini v Boju v južni Sierri Leone. Tam sva služila osem let, potem pa so naju premestili v Njalo. Tam so moža imenovali za pomočnika okrajnega nadzornika, jaz pa sem imela prednost, da ga v tej službi spremljam. V 1970-ih letih sva dobila novo nalogo v skupščini Freetown-vzhod.

Bila sem nagrajena: mnogi, s katerimi sem preučevala Biblijo, se držijo pravega čaščenja. Imam čez 60 duhovnih otrok in vnukov, ,priporočilnih pisem‘ (2. Korinčanom 3:1). Nekateri so se morali zelo spremeniti, na primer Victoria Dyke, ki je bila prej prerokinja aladurske sekte. Ko je razmislila o besedah iz Prvega Janezovega pisma 5:21, je uničila svoje fetiše in podobe. Svojo predanost je potrdila s krstom in postala posebna pionirka; mnogim sorodnikom je pomagala sprejeti resnico.

Aprila 1985, le nekaj mesecev pred 44. obletnico poroke, mi je umrl mož. Toda nisem ostala sama. Še naprej v polnočasni službi služim svojemu Pomočniku, Jehovu. Še posebej sem navezana na tiste, ki sem jim ga pomagala spoznati. To je zame posebna družina. Imam jih rada in oni mene. Ko sem bolna, mi radi pomagajo; seveda tudi jaz pomagam njim.

Če bi se morala še enkrat odločiti, bi zagotovo rade volje spet vzela srp in pomagala pri žetvi Jehovovih sodelavcev.

[Slika na strani 23]

Winifred Remmie danes