Moč Božje besede v mojem življenju

V MISLIH se vračam tri leta nazaj. Takrat sem živela zelo razgibano življenje. Jehove nisem poznala in moje življenje je o tem zelo zgovorno pričalo.

To je bilo drugo leto zelo omajanega zakona. Prvič sem se poročila s šestnajstimi leti. Po osmih letih se je zakon razbil. Moj prvi mož je takrat odšel v zapor. Nekaj mesecev kasneje sem spoznala svojega drugega moža. Po šestih mesecih skupnega življenja sva se odločila za poroko.

Oba sva bila ves dan zaposlena. Mož je bil poslovodja v neki trgovini, jaz pa sem delala kot knjigovodkinja pri zavarovalni agenciji. Delo nama je vzelo ves čas in vse moči. Oba otroka (iz mojega prvega zakona) sta bila večinoma pri starih starših.

Svoj prosti čas sva preživela v LDS opoju, kadila sva marihuano ali inhalirala THC. Če sva konec tedna tako preživela, nama je bilo v ponedeljek težko iti spet na delo. Da sva se obdržala na nogah, sva jemala za izravnavo amfetamine. Posledica takega življenja je bila nemorala in videti je bilo, da se bo tudi ta zakon — že drugi za naju oba — končal z razvezo.

SPOZNANJE BIBLIJSKIH RESNIC

Takrat se je moja dobra prijateljica, ki je imela tudi zakonske probleme, odpeljala od nas v Kolorado, da bi našla svoj mir. Ko se je zadrževala pri starih prijateljih, je ugotovila, da so ti pod vodstvom Jehovinih prič preučevali Biblijo. Najprej je dvomila v to, kar so ji pokazali iz Biblije, pozneje pa je doumela, da je to razumno.

Po njeni vrnitvi je šla v dvorano Jehovinih prič v našem kraju in prosila za to, da bi jo nekdo obiskal in z njo preučeval Biblijo. Njena prošnja je bila izpolnjena. Nato me je poklicala in to je bil začetek mnogih dolgih razpravljanj o Bibliji.

Končno me je prijateljica povabila, da bi spoznala zakonski par, ki je z njo preučeval. Po enournem pogovoru z njimi sem bila zelo presenečena. Ti ljudje niso bili neizobraženi, kakor sem mislila. V uporabi Biblije so bili dobro izvežbani. Komaj sem čakala, da ju spozna tudi moj mož. Toda njega to ni zanimalo. Rekel je, da je prav, če se hočem ukvarjati s tem, toda njega naj pustim pri miru.

Toda zatem, ko je skrivaj poslušal nekaj razgovorov med mojo prijateljico in menoj, ga je zgrabila radovednost. Soglašal je s tem, da se seznani z omenjenim zakonskim parom. Reagiral je ravno tako kakor jaz in tudi z nama so vodili biblijski študij. Po nekaj mesecih sva spoznala, da je to resnica, o kateri je rečeno v Janezu 8:32: »In spoznate resnico in resnica vas osvobodi.« In res naju je osvobodila — zasvojenosti z mamili, nemorale in teženj po materialnih prednostih, ki ne prinašajo nobenega zadovoljstva.

PONEVERBA

Ko se je bližal čas za krst, s katerim sva hotela simbolizirati najino predanost Bogu Jehovi in željo, da mu služiva, me je začela vznemirjati vest. Storila sem greh, za katerega sem vedela, da ga moram spet popraviti. Šlo je za poneverbo.

Kot knjigovodkinja sem bila odgovorna za finance podjetja in mesečne obračune. S poneverbami sem pričela med svojim prvim zakonom. Moj prvi mož je bil vedno zapleten v ilegalne posle in potrebno je bilo veliko denarja, da se je izkopal iz težav. Končno je prišel v zapor.

Ko je bil v zaporu, sem ostala sama z dvema otrokoma, za katera sem morala skrbeti. S svojimi dohodki nisem mogla poravnati vseh dolgov in še skrbeti za družino. Tako sem začela poneverjati.

Sedaj pa sem se bila pripravljena predati Jehovi. S poneverbami sem sicer prenehala, še vedno pa sem lagala, ker sem vsak mesec oddala ponarejene obračune. Vedela sem, da lahko služim Jehovi šele takrat, ko bom živela v skladu z resnico. (Preg. 14:5)

REŠITEV PROBLEMA

Mož in jaz sva ta problem povedala Jehovi v molitvi. Nato sva se o vsem pogovorila s krščanskim starešino, ki je z nama preučeval. Prepričana sem bila, da bodo ti občudovanja vredni ljudje imeli moje ravnanje za neodpustljivo. Kako malo sem takrat vedela o Jehovinem ljudstvu! Ljubezen, zanimanje in pomoč, ki so mu jo nudili, je bila takšna, kakršne v današnjem svetu ne najdemo.

Pri nekem odvetniku so zame določili rok. Na poti do njega in v dvigalu sem prosila Jehovo za moč, da storim to, za kar sem vedela, da je njegova volja. (Fil. 4:13) Odvetniki niso bili presenečeni nad tem, da sem poneverjala, temveč nad tem, da sem ponarejanje hotela prijaviti.

»Nihče za to ne ve«, so rekli. »Zakaj hočete potem to počasi odplačevati?« Pojasnila sem jim svojo željo, služiti Jehovi, in nujnost, da pričnem s to službo s čisto vestjo. Sklenili so govoriti z mojim šefom in ga seznaniti s poneverbo. En teden sem morala čakati na ta dan, en teden, ki ga ne bom nikoli pozabila. Noči sem prebila ob postelji otrok, ker sem vedela, da bom morda prišla v zapor; zato sem se spraševala, kaj bo tedaj z njima.

Mož ju je ljubil kakor svoja otroka, toda moji starši so silni nasprotniki najinega novega verovanja. Zato sem se bala, da bi mu otroka vzeli. Najin zakon se je utrdil, odkar sva uporabljala biblijska temeljna načela, in srce mi je skoraj počilo ob misli, da bi me lahko ločili od moža.

Vedno znova sva molila k Jehovi. Prosila sem ga, da bi mi — če bi po njegovem mnenju v zaporu bolje služila kot priča — dal moči, da bi lahko delala njegovo voljo. Šefa je sicer moje poneverjanje šokiralo, toda občudoval je mojo poštenost, ki je izvirala iz mojega novega verovanja. Pristal je na to, da se bo dogovoril z zavarovalnico, da bom denar vrnila. Hotel je celo, da še naprej ostanem na tem delovnem mestu, toda zavarovalnica ni dovolila. Na odločitev sem morala čakati osem mesecev.

Teh vrstic ne pišem v zaporu, temveč v svojem stanovanju. Zavarovalnica je soglašala z vrnitvijo dolga. Tako sva se veselila, ko sva opazovala, kako najina otroka pridobivata spoznanje o Jehovi in da je najina šestnajstletna posvojenka na zadnjem pokrajinskem kongresu simbolizirala svojo predanost Jehovi Bogu in željo, da mu služi. Poleti 1975 je končala šolo in je sedaj pomožni pionir. Od 1. julija 1976 sem tudi jaz ves svoj čas posvetila službi oznanjevanja.

Moj mož je danes med tistimi, ki nosijo v naši skupščini odgovornosti, in je imel poleti 1975 prednost sodelovati na dveh okrožnih kongresih.

Jehovi smo hvaležni za njegovo ljubečo dobroto in za to, da nam je odpustil in dovolil, da mu služimo. Ugotovili smo, da so besede iz Psalma 144:15 resnične: »Blagor ljudstvu, čigar Bog je Jehova.«