Po Buchenwaldu sem odkril resnico

ODRAŠČAL sem v Grenoblu v Franciji. Pisala so se trideseta leta tega stoletja. Moj učitelj nemščine, sicer Francoz, je bil zagrizen nacist. V šoli je vedno poudarjal, da nam bo nemščina nekega dne »prišla prav«. Sicer pa je večino učiteljev, veteranov iz prve svetovne vojne, skrbel vzpon nemških nacistov. Tudi sam sem bil zaskrbljen, kajti očitno se nam je vojna vse bolj približevala.

Leta 1940 sem na začetku druge svetovne vojne v težki bitki na reki Somme izgubil strica, ki sem ga imel zelo rad. Postal sem zagrenjen in hotel sem vstopiti v francosko armado, vendar sem bil za to še premlad. Tri leta kasneje, med nemško okupacijo Francije, se mi je ponudila priložnost, da s svojimi risarskimi sposobnostmi pomagam francoskemu odporniškemu gibanju. Odlično sem znal ponarejati podpise, izdeloval pa sem tudi ponarejene nemške štampiljke. Tako sem bil zaverovan v svojo borbo s sovražnikovimi okupacijskimi silami, da se nisem kaj dosti menil za komunistične ideje svojih tovarišev.

Aretacija

Enajstega novembra 1943 je krajevni oddelek odporniškega gibanja sklical demonstracije v spomin na podpis premirja v prvi svetovni vojni. Vendar so most, ki je vodil do vojnega spomenika, blokirale francoske motorizirane orožniške enote in zahtevale, da se razidemo. Kljub temu smo se v povorki odločili, da bomo odkorakali do drugega vojnega spomenika, ki pa je stal sredi mesta. Pri tem pa smo pozabili, da je bil spomenik le za lučaj oddaljen od pisarn gestapa.

Našo skupino so kaj hitro obkolili oboroženi vojaki, potem pa smo morali v vrsti oditi proti zidu. Pri tem so vojaki na tleh odkrili kar nekaj revolverjev. Ker ni nihče hotel povedati, čigavi so, so izpustili le žene in mlajše od 17 let. Ker sem bil osemnajstletnik, so me skupaj s še 450-imi zaprli. Čez nekaj dni so nas prepeljali v prehodno taborišče blizu Compiègne na severu Francije.

Na poti v Nemčijo

Sedemnajstega januarja 1944 sem se prvič, pa na žalost ne tudi zadnjič, srečal z nemškimi vojaki, ki so nosili čelade s kljukastim križem na levi in inicijalkami SS (Schutzstaffel) na desni. Na stotine zbranih zapornikov je moralo oditi na compiègnsko železniško postajo. Porinili so nas v tovorne vagone. Samo v mojem vagonu je bilo 125 zapornikov. Tri dni in noči nismo ničesar jedli in pili. Že po nekaj urah so slabotnejši omahnili in drugi pa so jih kar pohodili. Čez dva dni smo prišli v Buchenwald poleg Weimara. Bili smo sredi Nemčije.

Potem ko so me razkužili in mi obrili glavo, so mi dali številko 41.101 in me označili kot »komunističnega terorista«. V karanteni sem spoznal dominikanskega duhovnika Michela Riqueta, ki je po vojni postal znan po svoji pridigi v noterdamski katedrali v Parizu. Skupaj z ostalimi mladeniči moje starosti sem ga spraševal, zakaj Bog dopušča takšne grozote. Odgovoril nam je: »Marsikaj morate pretrpeti, da si boste zaslužili nebesa.«

Naš vsakdan

Vsi, ki smo živeli v 61 barakah, smo morali vstajati okrog 4:30. Ven smo prišli do pasu slečeni in pogosto smo morali razbiti led, da smo se lahko umili. Vsakdo se je moral temu podrediti, pa če je bil bolan ali zdrav. Nato so nam razdelili slab kruh, od 200 do 300 gramov dnevno. Na njem je bila na tanko namazana margarina in nekaj, kar naj bi bilo podobno marmeladi. Ob 5:30 so nas postrojili in vsakega posebej poklicali. Kako grozno je bilo, ko smo morali na hrbtih iz barak znositi vse, ki so ponoči umrli! Oster vonj po dimu sežganih teles nas je spominjal na tovariše. V obupu nas je preplavljalo sovraštvo in gnus, kajti vedeli smo, da lahko kaj kmalu tudi mi tako končamo.

Na BAU II Kommando sem moral kopati jarke, ki niso ničemer služili. Ko smo izkopali dva metra globok jarek, smo ga morali spet skrbno zasuti. Delat smo začeli ob 6:00, opoldan smo imeli polurni odmor, nato pa smo nadaljevali z delom do 19:00. Večernega pregledovanja ni bilo ne konca ne kraja. Kadarkoli so Nemci utrpeli na ruski fronti težke izgube, je lahko trajalo tudi do polnoči.

Nenavadna skupina

Vsakogar, ki je poskušal zbežati iz taborišča, so kaj hitro odkrili po neobičajni frizuri. Lase so nam po pasovih do golega obrili ali pa so nas postrigli čisto na kratko, bodisi po sredini glave, bodisi ob strani. Vendar so imeli nekateri taboriščniki normalne pričeske. Kateri? Vodja naše barake je potešil našo radovednost. »To so Bibelforscherji [Raziskovalci Biblije],« nam je rekel. »Le kaj počnejo v koncentracijskem taborišču biblijski raziskovalci?« sem hotel vedeti. »Tu so zato, ker častijo Jehova,« je odgovoril. Jehova! Takrat sem prvič slišal za Božje ime.

Sčasoma sem o njih izvedel še nekaj podrobnosti. Večinoma so bili Nemci. Ker niso hoteli ubogati Hitlerjevih ukazov, so bili nekateri od njih v koncentracijskih taboriščih že od sredine 1930-ih let. Če bi se temu uklonili, bi jih takoj izpustili na prostost. Esesovci so jih imeli za svoje osebne brivce in so jim nalagali posebne zadolžitve, ki so jih dajali le zanesljivim. Delali so na primer po pisarnah. Našo radovednost je še podžgala njihova vedrina, v njih ni bilo niti kančka sovraštva, upora in maščevalnosti. Nisem jih mogel razumeti. Na žalost pa nemščine nisem dovolj obvladal, da bi se lahko z njimi pogovarjal.

Vlak smrti

Ko so zavezniške sile napredovale, so pričeli taboriščnike transportirati v taborišča v notranjosti dežele, tako da so ta postajala vse bolj natrpana. Zjutraj, šestega aprila 1945 so nas esesovci 5000 prisilili, da smo prepešačili devet kilometrov dolgo pot do Weimara. Tisti, ki niso zdržali koraka, so jih hladnokrvno ustrelili v vrat. Ko smo končno prišli na weimarsko železniško postajo, smo se povzpeli na odprte tovorne vagone. Nato je vlak odpeljal. Dvajset dni smo se po vsej Nemčiji vozili od ene železniške postaje do druge, dokler se nismo pripeljali na Češkoslovaško.

Nekega jutra je del našega vlaka zapeljal na stranski tir. Vojaki so nabili svoje brzostrelke, odprli vrata tovornih vagonov in postrelili vse ruske taboriščnike. Razlog? Ducat taboriščnikov je ponoči pobilo svoje stražarje in zbežalo. Še danes imam pred očmi tisti prizor. Kri je z dna vagona kapljala na tračnice.

Končno je vlak prispel v Dachau, kjer nas je dva dni kasneje osvobodila ameriška vojska. Med dvajsetdnevnim potovanjem smo jedli tisto malo surovega krompirja, ki smo ga imeli, pili pa smo vodo. Od 5000, kolikor nas je odšlo na pot, nas je preživelo le 800, od katerih jih je mnogo pomrlo v naslednjih dneh. Sam pa sem večino potovanja preživel tako, da sem sedel na truplu.

Nov korak

Glede na to, da sem bil v Buchenwaldu tesno povezan z mnogimi člani francoske komunistične partije, med njimi je bilo kar nekaj pomembnih, se mi je po osvoboditvi zdelo povsem normalno, da se vanjo aktivno vključim. V Grenoblu sem postal pomočnik sekretarja partijske celice in nagovarjali so me, naj grem v Pariz na izpopolnjevanje za sekretarja.

Kaj kmalu so me razočarali. Enajstega novembra 1945 so nas povabili, da bi sodelovali v paradi po Parizu. Tovariš, ki je imel na skrbi našo skupino, je dobil za našo nastanitev določeno vsoto denarja, vendar ni bil nič kaj navdušen nad tem, da bi ga porabil za nas. Morali smo ga opozoriti na načelo poštenosti in prijateljstva, ki naj bi nas povezovalo. Spoznal sem tudi, da mnogi vplivni možje, ki sem jih poznal, enostavno nimajo rešitve za svetovne probleme. Poleg tega so zvečine bili ateisti, medtem ko sem sam verjel v Boga.

Kasneje sem se preselil v Lyon, kjer sem delal kot risar. Leta 1954 sta me obiskali Jehovovi priči in naročil sem se na Prebudite se!. Čez dva dni me je ena od njiju obiskala s svojim možem. Z ženo sva nenadoma odkrila, da se oba zanimava za duhovne stvari.

Med pogovorom, ki je sledil, sem se spomnil Bibelforscherja iz Buchenwalda, ki so bili tako predani svoji veri. Šele takrat mi je postalo jasno, da so tisti Bibelforscherji in Jehovove priče eni in isti ljudje. Po preučevanju Biblije sva se z ženo odločila, da stopiva na Jehovovo stran, in aprila 1955 sva se krstila.

Vsega tega se še dobro spomnim, kot bi se dogajalo včeraj. Ne žalujem nad tem, kar sem moral pretrpeti. To me je ojačalo in mi odprlo oči, da zdaj vidim in vem, da nam svetovne vladavine kaj malo ponujajo. Čeprav lahko osebne izkušnje le delno koristijo drugim, bi bil srečen, če bi moja doživetja pomagala mladim, da bi videli pravi obraz tega sveta in bi zato iskali dobre in pravične vrednote v pravem krščanstvu, ki ga je učil Jezus.

Danes sta trpljenje in nepravičnost sestavni del vsakdanjega življenja. Tako kot Bibelforscherji v koncentracijskih taboriščih tudi sam zrem v prihodnost, boljšemu svetu nasproti. Svetu, v katerem bo namesto nasilja in fanatične privrženosti neki ideji prevladovala bratska ljubezen in pravičnost. Do takrat pa skupaj z ženo, otroci in vnuki po svojih najboljših močeh služim Bogu in Kristusu kot starešina v krščanski skupščini (Psalm 112:7, 8). (Pripovedoval je René Séglat.)

[Slike na strani 28]

Zgoraj: Pregledovanje taboriščnikov

Levo: Vhod v Buchenwald. Na napisu beremo: »Vsakemu njegovo.«

[Slike na strani 29]

Zgoraj: Krematorij v Buchenwaldu

Levo: V vsaki vrsti je bilo šestnajst taboriščnikov