Ali je Jehova tvoj znanec ali prijatelj

»JANEZ, te smem predstaviti svojemu prijatelju? To je, oh oprosti, kako ti je že ime?«

Ali si že bil kdaj priča takšnemu pogovoru, v katerem se je nekdo tako osmešil? Odkriva nam, kako napačno nekateri rabijo besedo prijatelj. V mislih imajo znanca, ali pa še tega ne. Poznati se z gospodom Novakom z druge strani ulice je eno, biti njegov prijatelj pa je nekaj povsem drugega.

Nek slovar pojasnjuje, da je znanec nekdo, »s katerim smo v družabnih stikih, vendar nanj nismo močneje navezani«. Kaže na »manjšo mero domačnosti, zbližanosti, navezanosti in dobrohotnosti kot beseda PRIJATELJ«.

Ker na znance nismo močneje navezani, se ne menimo kaj dosti za to, kaj se z njimi dogaja, medtem ko smo zaradi naklonjenosti navzoči v življenju naših prijateljev. Z njimi delimo njihovo veselje ter žalost in pri tem iskreno sočustvujemo. Seveda moramo paziti, da se zaradi takšne čustvene navezanosti ne bi spuščali v njihovo zasebnost (1. Petrovo 4:15).

Ker smo na naše prijatelje močno navezani, si lahko povsem enostavno razložimo, zakaj jim običajno želimo ugajati. Če nek znanec našega obnašanja ne odobrava in se mu zdi neprimerno, se zaradi njegovega nezadovoljstva verjetno še ne bomo spremenili. Prijatelj pa lahko na nas močno vpliva, bodisi s svojim oblačenjem, pa tudi vedenjem in navadami.

Zaupanje, ljubezen, spoštovanje in zvestoba zahtevajo večjo mero odgovornosti kot samo poznanstvo. Kdor se želi z nekom spoprijateljiti, pa ne želi s tem sprejeti nase nobenih odgovornosti, pravzaprav išče le znanca in ne prijatelja. Dobri prijatelji so srečni, če lahko izpolnijo obveznosti, ki jim jih nalaga pristna osebna navezanost, saj v tem vidijo priložnost za potrditev prijateljskih vezi.

Božji prijatelji

Kot Stvarnik je Jehova nebeški oče človeštva, zato si zasluži, da ga ljubimo, ubogamo in spoštujemo. Vendar želi, da ljudje to storijo zaradi močne navezanosti nanj in ne le zato, ker so to dolžni storiti (Matej 22:37). Želi si tudi, da ga imamo radi kot prijatelja (Psalm 18:2, v NW 18:1). Ker »nas je on prvi ljubil«, je sam postavil odličen temelj za takšno prijateljstvo (1. Janezovo 4:19).

Naša prastarša, Adam in Eva, sta se poznala z Jehovom. Toda, ali sta sprejela njegovo ponujeno prijateljstvo? Na žalost ga nista! Njuna sebična lakomna želja, da bi bila neodvisna od Boga, odkriva, da do njega nista čutila nobene močne osebne navezanosti. Čeprav sta si želela blagoslove ponujenega prijateljstva, pa nista želela izpolniti svojih odgovornosti. Bilo je ravno tako, kot da si želita uživati v udobnosti in varnosti prijetnega rajskega doma, ne da bi pri tem poravnala stanarino.

Prav vsi, eni več, drugi manj, smo podedovali ta duh omalovaževanja in neodvisnosti (1. Mojzesova 8:21). Nekateri mladi so si na primer dovolili, da so zaradi povsem normalne želje po neodvisnosti pričeli omalovaževati starše. S tem so razdrli najdragocenejše prijateljstvo, ki naj bi vladalo med njimi in starši skozi vse življenje. Čeprav je že to žalostno, pa je še veliko resneje pretrgati prijateljske vezi z našim nebeškim Očetom. Pravzaprav je to lahko usodno!

Kaj je potrebno narediti za prijateljstvo

Brez zaupanja nobena vez, ne z ljudmi ne z Bogom, ne traja dolgo. Očak Abraham se je tega zavedal, zato je znova in znova brezpogojno zaupal v Boga. Preberimo Prvo Mojzesovo knjigo 12:1-5 ter 22:1-18 in spoznali bomo dva izrazita primera njegovega zaupanja v Jehova. Da, »Abraham je Bogu verjel in se mu je štelo v pravičnost«. Zato je bil imenovan »božji prijatelj«. (Jakob 2:23)

Poleg tega, če hočemo biti Božji prijatelji, moramo izpolniti obveznosti, ki so s tem povezane. Ker smo mnogo nižji od Jehova, je povsem logično, da so te obveznosti večje, kot bi bile pri prijateljstvu z nekom izmed ljudi. Gredo prek tega, da želimo nekomu ugoditi v nekaterih stvareh, kot bi to storili, če bi šlo za človeškega prijatelja. Vanje je vključeno naše hotenje, da mu ugajamo v vsem. Jezus, Božji sin in najzaupnejši prijatelj, je to odkril, ko je o Jehovu rekel: »Vedno delam to, kar je všeč njemu.« (Janez 8:29)

Zato ni mogoče biti prijatelj z Jehovom in njegovim Sinom, ne da bi sprejeli s tem povezane odgovornosti. Takšno prijateljstvo je odvisno od izpolnjevanja predpogojev, ki sta jih postavila onadva (glej Psalm 15:1-5). Jezus je velikokrat opozoril na to, ko se je pogovarjal s svojimi učenci. »Vi ste moji prijatelji,« jim je rekel, »če delate, kar vam naročam.« (Janez 15:14)

Drug pogoj za prijateljstvo je odkrit in iskren pogovor. Na dan svoje smrti je Jezus rekel zvestim apostolom: »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.« (Janez 15:15) Ko je svoja razmišljanja delil s svojimi prijatelji, je Jezus sledil zgledu nebeškega Očeta, o katerem Amos 3:7 pove: »Da, Gospod Bog ne stori ničesar, ne da bi razodel svoj sklep svojim služabnikom prerokom.«

Ali ni to nekaj povsem običajnega za prijatelje? Morda ne čutimo nobene potrebe, da bi svoja doživetja delili z gospodom Novakom z druge strani ulice. Še manj pa bomo z njim hoteli deliti naša najgloblja razmišljanja in občutke. Konec koncev, on je le naš znanec. Medtem pa bomo velikokrat nestrpno čakali, da to povemo prijateljem!

Enako je z našim prijateljstvom z Bogom. Nestrpno čakamo, da se v molitvi približamo k njemu, da mu odkrijemo svoje potrebe, želje in najgloblje občutke. Seveda, če gre za samogovor, bo prijateljstvo kaj kmalu zamrlo. Zato moramo z veseljem dovoliti, da Bog govori z nami. To storimo tako, da prisluhnemo njegovi napisani Besedi, premišljujemo o njegovih nasvetih in se jih poskušamo po svojih najboljših močeh držati.

Kako pomembno je zate Jehovovo prijateljstvo

Da bi lahko odgovoril na to vprašanje, premisli o eni od oblik človeškega prijateljstva. Morda si še mlad in si želiš navezati prijateljske vezi z nekom, s katerim bi se kasneje poročil. Seveda se zavedaš, da samo poznanstvo z bodočim zakoncem še ni dovolj za poroko. Poznanstvo mora najprej preiti v prijateljstvo. To prijateljstvo se lahko razvije in izoblikuje v še bolj zaupen odnos, ki na koncu pripelje do primernega temelja za srečen zakon.

Zdaj pa razmisli: ,Koliko truda mora večina ljudi vložiti v oblikovanje takšnega prijateljstva? Koliko časa in denarja porabijo, da bi ga vzpostavili in potem tudi ohranili? Koliko o njem razmišljajo? Kako daleč načrtujejo, ali pa so pripravljeni spremeniti svoje načrte, samo da bi poglobili ali ohranili to vez?‘

Potem se vprašaj: ,Kako lahko to primerjam s trudom, da bi razvil prijateljstvo s svojim Stvarnikom, ga poglobil in ojačal? Koliko časa porabim za to? Koliko moje prijateljstvo z Jehovom zaposluje moja razmišljanja? Kako daleč načrtujem, ali pa sem pripravljen spremeniti svoje načrte, da bi poglobil in ohranil to prijateljstvo?‘

Mladi kristjani bi se morali povsem zavedati, da so vsa človeška prijateljstva, tudi tista, ki morda vodijo do poroke, drugotnega pomena glede na prijateljstvo z našim Stvarnikom. Pridigar 12:1 jih spodbuja: »Zato se spominjaj svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti.« Mnogi ravnajo tako in javno služijo kot Božji služabniki, vse več pa je tudi polnočasnih oznanjevalcev, pionirjev.

Navkljub vse večjemu cinizmu in brezvernosti, ki jih obdaja, srčno branijo Jehova, ko prenašajo sramotenje in krive obtožbe, ki so uperjene proti njemu. Ali Jehova tega tudi ne pričakuje upravičeno od svojih prijateljev? Ali ne bi tudi mi tega pričakovali od svojih? Ali se ne bi iz srca razveselili, ko bi odkrili, da nas naši prijatelji goreče in odločno branijo? (Primerjaj Pregovore 27:11.)

Da, prijateljstvo z Bogom, pa tudi z ljudmi, nosi s seboj odgovornosti, ki jih moramo izpolniti, če želimo da bo prijateljstvo trajno. Človek, ki ne želi prevzeti nase teh odgovornosti, ali pa se ni pripravljen predati Bogu in nato živeti v skladu s predanostjo, je kajpada le Jehovov znanec. Takšen še ni okusil veselja, ki ga doživiš, če si Jehovov prijatelj!

[Slika na strani 25]

Abraham je zaupal Bogu in je bil zato imenovan Jehovov prijatelj