Biti tesno povezan z Božjo organizacijo

PO PRIPOVEDI ROYA A. RYANA

Sandhill (peščeni hrib) je bil primerno poimenovan, saj je bil le malo večji peščeni hrib v prostrani gričevnati pokrajini. Ta vas na križišču poti se je nahajala pet kilometrov zahodno od Rutledga in je imela samo osem ali devet hiš, metodistično cerkev in majhno kovaško trgovino. Tu sem se rodil 25. oktobra 1900.

OČE JE bil vaški kovač. Čeprav so starši le poredko zahajali v cerkev, me je mati pričela pošiljati v nedeljsko šolo tamkajšnje metodistične cerkve. Ime metodist mi ni bilo všeč. Mislil sem, da bi se človek moral imenovati kristjan. Kljub vsemu je v meni rastla želja po resnici iz Biblije in zanimanje za večno življenje.

Ko sem imel 16 let, sem se zaposlil na železnici v Santa Feju. Tamkajšnji skupini delavcev na železnici se je pridružil Jim, eden od Mednarodnih raziskovalcev Biblije. (Tako so se Jehovove priče takrat imenovale.) Velikokrat sva delala skupaj. Poslušal sem ga, kar mi je pripovedoval o Bibliji. Všeč mi je bilo in prosil sem ga, če bi mi lahko posodil eno od svojih knjig.

Jim mi je posodil prvi zvezek Studies in the Scriptures (Studije Pisma), ki ga je izdal C. T. Russell iz International Bible Students Association (Mednarodno združenje raziskovalcev Biblije). Ko sem mu ga vrnil, sem ga prosil še za več zvezkov. Kmalu zatem je Jim zapustil delo na železnici in naslednjič sem ga videl na ulici Rutledga, ko je zbiral naročnine za ilustrirano knjigo Scenario of the Photo-Drama of Creation (Scenarij fotodrame o ustvarjanju). Pozneje me je povabil na skupinske sestanke v njegovem domu. Vsako nedeljo sem hodil pet kilometrov daleč na sestanke v Rutledge.

Ko je leta 1919 izšla revija Golden Age (Zlati vek — sedaj se imenuje Prebudite se!), sem začel sodelovati v službi oznanjevanja. Skupaj z nekim drugim novim Raziskovalcem Biblije sva se odločila, da od vrat do vrat deliva to novo revijo. Neprijetno nama je bilo obiskovati ljudi v najinem domačem kraju, zato sva se z vlakom odpeljala v bližnje mesto. Ko sva zjutraj prispela, sva odšla vsak v svojo smer in trkala na vrata vse do popoldneva, pa čeprav nisva bila v tem delu izurjena. Pridobil sem dva naročnika, eden od njiju je bil moj sodelavec na železnici.

Krščen sem bil 10. oktobra 1920 v ribniku blizu Rutledga. Starši so nasprotovali moji povezanosti z Mednarodnimi raziskovalci Biblije. In to zato, ker je duhovščina nasprotovala Raziskovalcem Biblije v času vojne v letih od 1914 do 1918. Vendar je pozneje oče pričel obiskovati nekatere sestanke Raziskovalcev Biblije in brati revijo Zlati vek. Tudi mama je postala bolj naklonjena našemu razumevanju biblijskih resnic, preden je umrla. Toda nihče v moji družini ni sprejel resnice.

Čas preizkušenj

V teh prvih dneh so bili poleg mene samo še trije drugi, ki so v Rutledgu redno obiskovali biblijske študijske sestanke. Toda nazadnje so še ti trije zapustili organizacijo. Eden je bil odličen govornik, ki bi naj na tem področju imel biblijska predavanja. Zaradi teh svojih sposobnosti mu je bilo ponižujoče, da bi oznanjeval od hiše do hiše, kot so to delali prvi kristjani. (Apostolska dela 5:42; 20:20)

Spominjam se, da sem se takrat, ko so se ti trije prenehali družiti z Mednarodnimi raziskovalci Biblije, počutil kot apostol Peter, ko je Jezus govoril ljudem, da naj ’jedo njegovo meso in pijejo njegovo kri‘. Spotaknili so se ob njegovo poučevanje in mnogi so ga ob tej priložnosti zapustili. Takrat je Jezus vprašal apostole: ”Ali hočete tudi vi oditi?“ Peter je odgovoril: ”Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš . . . ti.“ (Janez 6:67, 68)

Čeprav Peter ni popolnoma razumel, kaj je Jezus mislil z besedami ’uživati njegovo meso in piti njegovo kri‘, je spoznal, da je Jezus imel besede življenja. Tako sem tudi jaz občutil organizacijo. Zagovarjala je resnico, čeprav nisem vedno popolnoma razumel vsega, kar sem bral v izdajah. Kadar je bilo v njih nekaj, česar nisem razumel, temu nisem ugovarjal. Pozneje je bila zadeva razjasnjena ali pa so bila stališča o tem dopolnjena. Vedno sem bil srečen, da sem potrpežljivo čakal na pojasnilo. (Pregovori 4:18)

Priprave za pioniranje

Julija leta 1924 sem obiskal mednarodni kongres v Columbusu, Ohio. Zlati vek ga je opisal kot ”največji kongres Raziskovalcev Biblije zadnjih let“. Sprejeli smo vznemirljivo resolucijo pod naslovom ”Obtožba“. Prejete informacije in duh, ki sem ga občutil na kongresu, sta me navedla, da sem postal polnočasni služabnik ali pionir.

Ko sem se vrnil s kongresa, sem odpovedal službo na železnici in skupaj s še enim Raziskovalcem Biblije sva pričela pionirati. Vendar se je po letu dni zdravje staršev tako poslabšalo, da so potrebovali mojo pomoč. Prenehal sem pionirati in se zaposlil pri naftni družbi. Toda ljudje, ki so tam delali, niso dobro vplivali name. Zato sem pustil službo in pričel gojiti čebele ter prodajati med.

Leta 1933 sta starša umrla in tako sem bil prost obveznosti. Spomladi leta 1934 sem predal svoje čebele v oskrbo nekomu drugemu, si naredil manjšo prikolico, v kateri sem živel in pričel ponovno s polnočasno službo pionirja. V začetku sem delal s starejšo Pričo v bližini Qincya, Illinois. Pozneje sem se preselil nazaj v Missouri, kjer sem se pridružil skupini pionirjev.

Leta 1935 je bila v Midwestu velika suša in ker smo delovali na področju, ki je bilo izrazito poljedeljsko, smo zelo težko delali. Nihče ni imel denarja in hvaležni ljudje so nam za literaturo velikokrat dajali hrano ali druge izdelke.

Pioniranje na jugu

Tisto zimo smo se preselili v Arkansas, da bi tako ubežali mrzlemu vremenu. Na tem področju smo lahko razdelili več literature in dobivali v zameno uporabne konzerve. Velikokrat smo sprejeli tudi druge stvari, ki smo jih lahko prodali: staro aluminijasto posodo, odpadno medenino in baker ter odslužene avtomobilske akumulatorje in hladilnike. Tako smo dobili denar za gorivo za moj avtomobil Ford model A, ki nam je prišel prav pri oznanjevanju.

Služili smo v okrožjih Newton, Searcy in Carroll, v goratih predelih Ozark Plateaua. Z vsem, kar smo doživeli med ljudmi v Arkansasu, bi lahko napolnili knjigo. Ker so bile ceste slabe, ali jih takrat sploh še ni bilo, smo večino svojega dela naredili peš. Nekateri pionirji iz naše skupine so jezdili na konjih, da so tako prišli do ljudi na višjih planinskih področjih.

Nekega dne smo slišali za moža, ki se je zanimal za resnico, po imenu Sam, ki smo ga končno le našli; živel je na vrhu neke planine. Sprejel nas je z odprtimi rokami in zelo srečen je bil, da smo pri njem prenočili. Čeprav se Samova žena ni zanimala za našo vest, pa se je zanimal zanjo 16-letni sin Rex. Pred odhodom nas je Sam povabil, naj še pridemo. Tako smo čez dva tedna zopet ostali pri njih.

Ob drugem odhodu je bila Samova žena tista, ki nas je ponovno povabila. Rekla je, da smo zelo dobro vplivali na Rexa. ”Zelo grdo govori“, je pojasnila, ”in mislim, da odkar ste bili vi tukaj, ni toliko preklinjal.“ Leta pozneje sem zopet srečal Rexa, ko je v South Lansingu, New York, obiskoval misijonarsko šolo Gilead. Takšna doživetja so mi z leti prinesla veliko zadovoljstva.

Betelska služba

Ko sem se prijavil za pionirsko službo, sem se prijavil tudi, da bi služil v glavni pisarni Jehovovih prič v New Yorku, imenovani Betel. Spomladi leta 1935 so mi sporočili, da so sprejeli mojo prošnjo in da naj se javim na Watchtower Society’s Kingdom Farm (Kraljevski farmi Stražnostolpne družbe) v South Lansingu, New York, kjer naj bi pričel s svojo betelsko službo. Takoj sem se dogovoril z neko drugo Pričo, da je prevzela mojo pionirsko prikolico.

S svojim avtomobilom, Ford model A, sem se odpeljal v New York, kamor sem prispel 3. maja 1935 ob pol enajstih. Popoldan okrog enih so mi naročili, naj cepim drva. Naslednjega dne so mi rekli, naj se javim v hlevu, kjer bom pomagal pomolzti krave. Tam sem delal vrsto let, včasih sem zjutraj in zvečer molzel krave, čez dan pa delal na vrtu in žitnem polju. Prav tako sem skrbel za čebele in spravljal med za betelsko družino. Leta 1953 so me premestili na oddelek za izdelavo sira.

Eden od tistih, ki je vplival na moje življenje s svojim izrednim zgledom ponižnosti, zvestosti in poslušnosti do Jehova, je bil Walter John ”Očka“ Thorn. Bil je eden izmed enaindvajsetih Raziskovalcev Biblije, ki so bili leta 1894 imenovani za prve potujoče služabnike — može, ki so opravljali podobno delo kot današnji okrožni nadzorniki — ki so obiskovali številne skupščine, da bi jih spodbujali. Po mnogih letih potujočega dela je brat Thorn prišel na farmo in delal pri vzreji piščancev. Mnogokrat sem ga slišal govoriti: ”Kadar sem pričel razmišljati, kako pomemben sem, sem se takoj postavil v kot in si rekel: ’Ti majhen delec prahu! Kaj imaš, zaradi česar bi lahko bil ponosen?‘ “

Drugi skromen mož, ki mi je bil za zgled, je bil John Booth, sedaj član vodilnega telesa Jehovovih prič. Leta se je citiralo njegove besede, ki se glasijo: ”Ni toliko pomembno, kje služiš, ampak komu služiš.“ Preprosta, toda še kako resnična izjava! Služiti Jehovu je največja izmed vseh prednosti.

Eden od vrhuncev moje betelske službe je bila otvoritev misijonarske šole Gilead na farmi leta 1943. Druženje s pionirji iz mnogih delov sveta je bilo zares vznemirljivo. V tistih dneh je bilo v vsakem razredu okrog sto študentov. Tako je vsakih šest mesecev prišlo na farmo sto novih. Podelitev diplom tega posebnega izobraževanja je privabila na to podeželsko področje države New York na tisoče ljudi.

Sprememba službe

Ko so šolo Gilead preselili v Brooklyn in so glavno zgradbo v South Lansingu, kjer so bile spalnice in učilnica, prodali, so mlekarno preselili na farmo v Wallkilliju, New York. Tako sem bil koncem leta 1969 premeščen na to farmo, kjer sem vse do leta 1983 izdeloval sir. Nato sem dobil drugo nalogo in pričel sem urejati okolico.

Ko so me nekoč intervjuvali, so me vprašali, kaj sem si mislil, ko so mi po 30 letih izdelovanja sira spremenili službo. ”Ni me motilo,“ sem odkrito pristavil, ”saj sira nisem rad izdeloval.“ Stvar je namreč v tem, da smo lahko srečni v službi Jehovu, neglede na to, za kaj smo zadolženi, če le ostanemo prav in ponižno podrejeni teokratičnemu vodstvu. Kljub temu, da resnično nisem rad izdeloval sir, sem užival v svoji nalogi, kajti pomagal sem betelski družini. Če zvesto in brez godrnjanja služimo našemu velikemu Bogu Jehovu, smo lahko srečni, neglede na to, za kaj smo zadolženi.

Za minula leta mislim, da mi nikjer ne bi bilo bolje kot pa v betelski službi. Dobro sem preskrbljen in še vedno opravljam svoje naloge, četudi sem star že 90 let. Že mnogo let imam prednost, da na farmi Watchtower izmenoma vodim betelsko družino pri jutranjem programu bogočastja. Ko se mi ponudi priložnost, spodbujam nove v Betelu, da izkoristijo vse prednosti službe, ki so jim dane in da se učijo biti z njimi zadovoljni in srečni.

Z leti sem lahko velikokrat obiskal tujino — Indijo, Nepal, Daljnji vzhod in Evropo. Naslednji nasvet bi naj bil v pomoč vsem v skupščinah Jehovovega ljudstva po svetu: Bodite srečni in zadovoljni v svojih sedanjih okoliščinah in duhovno cvetite v zemlji, kjer ste zasajeni.

Izbral sem si samski stan, kar mi omogoča, da nemoteno služim Bogu. Kot nagrado za zvestobo nam naš veliki Bog obeta večno življenje. Za mnoge bo to pomenilo neskončno življenje v rajskem domu na zemlji. Ostali pa se veselimo neskončnega življenja v nebesih in skrbimo za zadolžitve, ki so nam dodeljene.

Nekateri bi morda mislili, da je bilo mojih 90 let dolgo, bogato življenje. Moje življenje je bogato, toda ne dovolj dolgo. S tem, da ostanemo tesno z Božjo organizacijo in njegovo besedo resnice, lahko svoja življenja podaljšamo v večnost.a

[Podčrtne opombe]

[Slika Roya A. Ryana na strani 24]

[Slika na strani 26]

Brat Ryan v svojih zgodnjih letih ob Fordu, model T