,Storila sva, kar sva bila dolžna storiti‘

PRIPOVEDUJE GEORGE COUCH

Po dopoldanski pohišni strežbi je tovariš potegnil na dan dva sendviča. Ko sva ju pojedla, sem izvlekel cigareto, da bi kadil. »Kako dolgo si že v resnici?« je vprašal on. »Včeraj zvečer sem bil prvič na shodu,« sem mu odgovoril.

RODIL sem se 3. marca 1917, na kmetiji kakih 50 kilometrov vzhodno od Pittsburgha v Pensilvaniji, ZDA, blizu mesteca Avonmore. Starša sta tam vzgajala moje štiri brate, sestro in mene.

Nismo bili kaj veliko versko poučeni. Starša sta nekoč hodila v cerkev, vendar sta jo nehala obiskovati, ko smo bili še majhni. Verovali pa smo v Stvarnika in pri družinskem življenju upoštevali v Bibliji zapisana temeljna načela.

Najboljši pouk, ki sta mi ga starša dala, je bil o odgovornosti: kako jo prevzeti in izpolniti. V življenju na kmetiji je bilo teh vse polno. Toda naše življenje ni bilo le delo. Imeli smo zdravo rekreacijo, igrali smo denimo košarko in baseball, jahali konje ter plavali. V tistih dneh je denarja bilo malo, vendar je bilo na kmetiji lepo živeti. Ko sem bil v osnovni šoli, sem hodil v šolsko stavbo z eno učilnico, med srednješolskim izobraževanjem pa sem obiskoval mestno šolo.

Nekega večera sva se s prijateljem sprehajala po mestu. Iz neke hiše je eno čedno dekle prišlo pozdravit mojega prijatelja. Ta mi je predstavil Fern Prugh. Stanovala je, ravno prav, v ulici, v kateri je bila tudi srednja šola. Ko sem hodil mimo Fernine hiše, je bila večkrat zunaj in skrbela za razna opravila. Očitno je bila marljiva, kar je name naredilo velik vtis. Tesno sva se spoprijateljila, se vzljubila in se aprila 1936 poročila.

Stik z biblijsko resnico

Še preden sem se rodil, je v mestu živela neka priletna žena, s katero someščani niso lepo ravnali zaradi njene vere. Mama je ob sobotah, ko je hodila v mesto nakupovat, obiskala še njo. Počistila ji je po hiši in ji pomagala pri drugih opravilih, dokler ta žena ni umrla. Menim, da je Jehova blagoslovil mamo, ker je bila tako prijazna do te žene, ki je bila Preučevalka Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče.

Nekoliko za tem je moji teti nenadoma umrla hčerka. Cerkev je ni kaj prida potolažila, zato pa je to naredila soseda, ki je bila Preučevalka Biblije. Ta ji je pojasnila, kaj se zgodi s človekom, ko umre. (Job 14:13–15; Propovednik 9:5, 10) Teto je to zelo potolažilo in o vstajenjskem upanju je nato povedala še mami. Ker sta materi v mladosti umrla starša in si je zelo želela vedeti, kaj se zgodi s človekom ob smrti, ji je to zbudilo zanimanje. Njena izkušnja me je naučila, kako pomembno je vedno izkoristiti priložnost za neformalno pričevanje.

V tridesetih letih tega stoletja je mama začela ob nedeljah dopoldan poslušati radijski prenos Josepha F. Rutherforda, takratnega predsednika Watch Tower Bible and Tract Society. V tistih letih so se Priče lotili pohišnega dela tudi v našem naselju. Na dvorišču so pod senčnatim drevesom postavili prenosni gramofon in predvajali posnete govore brata Rutherforda. Ti posnetki ter reviji Stražni stolp in Zlati vek (zdaj Prebudite se!) so ohranjali mamino zanimanje.

Nekaj let za tem, leta 1938, so naročnikom revije Stražni stolp poslali vabilo na posebni shod v neko zasebno hišo, ki je bila oddaljena kakih 25 kilometrov. Mati se ga je hotela udeležiti in tako sva jo s Fern in še dvema mojima bratoma pospremili. John Booth in Charles Hessler, potujoča nadzornika Jehovovih prič, sta govorila kakemu ducatu nas. Za tem sta organizirala skupino, ki bi naslednje jutro sodelovala v strežbi. Nobeden se ni javil, da bi šel z njima, tako je brat Hessler kar sam izbral mene in me vprašal: ,Zakaj ne bi šel z nami?‘ Nisem še prav vedel, kaj nameravajo, a nisem se mogel domisliti nobenega razloga, zakaj jim ne bi pomagal.

Do okrog poldneva sva hodila od hiše do hiše, nato pa je brat Hessler potegnil na dan dva sendviča. Usedla sva se na cerkvene stopnice in jedla. Potem pa, ko sem izvlekel tisto cigareto, je brat Hessler izvedel, da sem bil samo na enem shodu. Še za isti večer se je povabil na večerjo in me poprosil, naj povabimo na biblijski pogovor še naše sosede. Po večerji je z nami preučeval Biblijo in o njej govoril skupini kakih desetih poslušalcev. Rekel je, da bi jo morali preučevati vsak teden. Sosedje niso bili za to, s Fern pa sva kljub temu poskrbela za vsakotedenski biblijski pouk na domu.

Napredek v resnici

Nedolgo za tem sem se s Fern odpravil v terensko službo. V avtomobilu sva sedela zadaj in komaj sva prižgala cigareto, se je moj brat obrnil k nama ter rekel: »Izvedel sem, da Priče ne kadijo.« Fern je takoj pognala cigareto skozi okno – jaz pa sem svojo pokadil do konca. Čeprav sva rada kadila, nisva nikoli več nobene pokadila.

S Fern sva bila po najinem krstu 1940. leta na shodu, na katerem smo preučevali članek, ki je spodbujal k pioniranju, kot se imenuje polnočasno oznanjevanje. Na poti domov naju je neki brat povabil: »Zakaj s Fern ne bi šla pionirat? Nič vaju ne zadržuje.« Nisva mogla zanikati in tako sva se dala na razpolago. Na delovnem mestu sem vložil 30-dnevno odpoved in pripravila sva se na pioniranje.

Z Watch Tower Society sva se posvetovala, kje naj služiva, in se potem preselila v Baltimore v Maryland. Tam so vzdrževali pionirski dom, soba in hrana pa sta stala deset dolarjev mesečno. Prihranila sva si nekoliko denarja in mislila, da bo to zlahka zadostovalo do harmagedona. (Razodetje 16:14, 16) Saj sva navsezadnje mislila, da je harmagedon tik pred vrati. Ko sva torej začela pionirati, sva zapustila dom in vse drugo.

V Baltimoru sva pionirala od 1942. do 1947. leta. Tista leta so delu Jehovovih prič zelo nasprotovali. Na dom biblijskih učencev se tako nisva peljala s svojim avtomobilom, ampak naju je tja tu in tam zapeljal kdo drug. Tako nama nihče ni porezal gum na avtomobilu. Čeprav takega nasprotovanja nihče ne mara, lahko rečem, da sva vedno uživala v terenski službi. Pravzaprav sva majčkeno kar z veseljem pričakovala razburljivosti pri opravljanju Gospodovega dela.

Kmalu sva porabila vse svoje prihranke. Gume na avtu so se obrabile, pa tudi najine obleke in čevlji. Dva- ali trikrat sva zbolela za dalj časa. Shajati ni bilo lahko, a nikoli nisva pomislila na to, da bi vse skupaj opustila. O tem se niti nisva pogovarjala. Da sva lahko ostala v pionirskem delu, sva omejila druge stvari v življenju.

Nove dodelitve

Leta 1947 sva se odpravila na zborovanje v Los Angeles v Kalifornijo. Z mojim bratom Williamom sva tam dobila pismo, ki nama je dodeljevalo potujoče delo obiskovanja in pomoči občinam. Takrat se nas za to službo ni nič posebej usposabljalo. Kar šli smo. Naslednjih sedem let sva s Fern služila v Ohiu, Michiganu, Indiani, Illinoisu in New Yorku. Leta 1954 sva bila povabljena, da se udeleživa 24. razreda na Gileadu, šoli za usposabljanje misijonarjev. Tam je Fern zbolela za otroško paralizo. A na najino veselje je dobro okrevala in dodeljeno nama je bilo potujoče delo v New Yorku in Connecticutu.

Med služenjem v Stamfordu v Connecticutu pa naju je Nathan H. Knorr, takratni predsednik Watch Tower Society, povabil, da bi z njim in njegovo ženo Audrey preživela konec tedna. Za večerjo sta nama postregla slastni zrezek in raznorazne priloge. Z njima sva se seznanila že prej in brata Knorra sem dovolj dobro poznal, da sem vedel, da ima v mislih poleg druženja in večerje še nekaj drugega. Kasneje še tisti večer me je vprašal: »Kaj praviš o tem, da bi vidva prišla v Betel?«

»Ne bi vedel še zagotovo; o betelskem življenju ne vem kaj veliko,« sem odvrnil.

Po nekajtedenskem premisleku sva bratu Knorru rekla, da, če tako želi, bova prišla. Naslednji teden sva prejela pismo, naj se 27. aprila 1957 zglasiva v Betelu, na najino 21. obletnico poroke.

Prvi dan v Betelu nama je brat Knorr dal jasno napotilo o tem, kaj se od naju pričakuje. Rekel mi je: »Nisi več okrajni nadzornik; tukaj sta, da bi delala v Betelu. To je najpomembnejše delo, ki ga morata opravljati, in želeli bi, da svoj čas in moč vlagata v udejanjanje usposabljanja, ki ga dobivata tu v Betelu. Naša želja je, da ostaneta.«

Smiselno življenje v Betelu

Najprej so me dodelili v revijalni in poštni oddelek. Pozneje, čez kake tri leta, mi je brat Knorr poslal sporočilo, naj se oglasim v njegovi pisarni. Tedaj mi je povedal, da so me v Betel v resnici povabili za to, da bi delal v betelskem domu. Napotke je izrazil brez slepomišenja: »Tu si, da bi vodil betelski dom.«

Upravljanje betelskega doma mi je v spomin priklicalo vse, kar sta me starša učila med odraščanjem na kmetiji. Betelski dom je zelo podoben običajnemu družinskemu gospodinjstvu. Treba je prati obleko, pripravljati hrano, pomivati posodo, pospravljati posteljo in tako naprej. Organizacija doma skuša Betel narediti za udobno bivališče, takšno, da mu stanovalec lahko reče dom.

Prepričan sem, da se lahko družine od delovanja Betela veliko naučijo. Vstajamo zgodaj zjutraj in začnemo dan z duhovnimi mislimi, tako da pregledamo biblijski dnevni stavek. Od nas se pričakuje, da smo pri delu marljivi, živimo uravnovešeno, vendar aktivno. V Betelu ni kakor v samostanu, kot bi kdo morda mislil. Zaradi našega načrtnega življenja veliko dosežemo. Mnogi priznavajo, da jim je tukajšnje usposabljanje kasneje pomagalo sprejeti odgovornosti v družini in v krščanski občini.

Mladeničem in mladenkam, ki pridejo v Betel, se morda dodeli čiščenje, pranje ali delo v tovarni. Svet nas morda prepričuje, da je tako fizično delo ponižujoče in pod častjo. Mladi v Betelu pa se zavedajo, da so te delovne naloge nujno potrebne za pravilno in zadovoljno delovanje družine.

Svet tudi morda širi zamisel, da za resnično srečo potrebujete položaj in prestiž. Narobe. Ko delamo, kar nam je dodeljeno, ,storimo, kar smo dolžni storiti‘, in Jehova nas blagoslavlja. (Lukež 17:10) Zares zadovoljni in srečni smo lahko le, če si zapomnimo, čemu delamo: da bi spolnjevali Jehovovo voljo in pospeševali kraljestvene interese. S tem na umu lahko v vsaki nalogi najdemo veselje in zadovoljstvo.

Prednost sodelovanja pri širjenju

Na zborovanju leta 1942 v Clevelandu v Ohiu, torej dobro desetletje pred najinim prihodom v Betel, je brat Knorr imel govor »Mir – ali lahko traja?«. Pojasnil je, da se bo takrat stopnjujoča se druga svetovna vojna končala in bo nastopil mir, ki bo omogočil večje oznanjevalske akcije. Leta 1943 sta bili ustanovljeni šola Gilead za usposabljanje misijonarjev in Teokratična strežbena šola, v kateri bi si bratje in sestre razvijali spretnosti v javnem govorništvu. Organizirana so bila tudi velika zborovanja. Pozornost je zlasti zbujalo tisto na Jenkijskem stadionu v New Yorku 1950. leta. V povezavi s tamkajšnjima zborovanjema 1950. in 1953. leta sem imel priložnost pomagati pri organiziranju velikega šotorskega naselja, na katerem se je za osem dni namestilo več deset tisoč ljudi.

Po teh zborovanjih, tudi največjem od vseh 1958. leta, se je močno povečalo število kraljestvenih oznanjevalcev. To je neposredno vplivalo na delo v Betelu. V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih tega stoletja smo bili že kar v škripcih glede prostora in sob za bivanje delavcev. Da bi našo naraščajočo družino mogli nastaniti, smo potrebovali več spalnic, kuhinj in jedilnic.

Brat Knorr je zaprosil brata Maxa Larsona, nadzornika tovarne, in mene, da bi poiskala primerno zemljišče za širitev. Ko sem prišel v Betel leta 1957, je naša kakih 500-članska družina stanovala v eni veliki stanovanjski zgradbi. Z leti pa je Skupnost odkupila in obnovila tri velike bližnje hotele – Towers, Standish in Bossertov – ter precej manjših stanovanjskih zgradb. Leta 1986 je Skupnost kupila posest, kjer je nekdaj stal hotel Margaret, in tam novo postavljeno krasno zgradbo spremenila v dom za okrog 250 ljudi. V zgodnjih devetdesetih letih je bila nato zgrajena 30-nadstropna stanovanjska stavba, ki je sprejela še dodatnih 1000 delavcev. V brooklynskem Betelu se sedaj lahko nastani in nahrani več kot 3300 članov naše družine.

Kupljeno je bilo tudi posestvo v Walkillu v New Yorku, od brooklynskega Betela oddaljeno skoraj 160 kilometrov. Tam so bila od poznih šestdesetih let tega stoletja v več letih zgrajena stanovanjska poslopja in velika tiskarna. Zdaj tam živi in dela približno 1200 članov naše betelske družine. Leta 1980 smo pričeli iskati zemljišče, ki bi merilo kakih 250 hektarjev in bilo čim bliže mestu New York ter imelo ugodno povezavo z avtocesto. Posrednik za prodajo nepremičnin se je zasmejal in rekel: »Kje pa nameravate najti takšno zemljišče? To preprosto ni mogoče.« Naslednje jutro pa nas je poklical in dejal: »Našel sem vam zemljišče.« Danes je znano kot Watchtowerjevo izobraževalno središče v Pattersonu v New Yorku. Tam delujejo šole in tam je družina, ki jo sestavlja več kot 1300 strežnikov.

Kaj vse sem se naučil

Naučil sem se, da dober nadzornik zna od drugih izvedeti koristne informacije. Večina zamisli, ki sem jih kot betelski nadzornik imel prednost dati uresničiti, izvira od drugih.

Ko sem prišel v Betel, je bilo tu veliko starejših, kakor sem sam danes. Večine zdaj ni več med nami. Kdo nadomesti nje, ki tu ostarijo in umrejo? Ne vedno najbolj sposobni posamezniki, temveč oni, ki so tu, se dajejo na razpolago in zvesto opravljajo svoje delo.

Druga pomembna stvar, ki si jo je zapomniti, je vrednost dobre žene. Podpora moje drage soproge Fern mi je že veliko pomagala in mi še pomaga pri spolnjevanju mojih teokratičnih nalog. Možje so odgovorni zagotoviti, da se bo žena veselila dodelitve. Prizadevam si, da načrtujem kaj, kar s Fern rada počneva. Ni treba, da je drago, le da je kaka sprememba. Na možu je, da dela reči, ki osrečujejo ženo. Čas, ki ga preživi z njo, je dragocen in hitro mine, zato naj bi ga kar najbolje izkoristil.

Vesel sem, da živim v zadnjih dneh, o katerih je Jezus govoril. To je čas najbolj neverjetnih reči v vsej človeški zgodovini. Z lastnimi očmi vere lahko gledamo in vidimo, kako naš Gospod pri pripravah na nastop obljubljenega novega sveta pospešuje rast svoje organizacije. Kadar se ozrem na svoje življenje v Jehovovi službi, lahko vidim, da to organizacijo resnično vodi Jehova – ne ljudje. Mi smo le njegovi služabniki. Kot taki moramo vedno iskati vodstvo pri njem. Ko nam enkrat odkrije, kaj bi morali narediti, brez oklevanja ubogajmo in skupaj naredimo.

Razdajajte se za organizacijo in zagotovo boste živeli polno in srečno. Kar koli že delate – bodisi pionirate, ste v okrajnem delu, služite v občini kot oznanjevalec, ste v betelski službi ali opravljate misijonarsko delo – hodite v začrtano smer in cenite svojo nalogo. Naredite vse, kar morete, da bi uživali v vsaki nalogi in v vsakem dnevu v Jehovovi službi. Tu in tam boste utrujeni, zdelani ali pobiti. Takrat se morate spomniti, čemu ste posvetili življenje Jehovu: namreč da bi delali njegovo voljo, ne svoje.

Ni bilo dneva, da bi šel delat, a ob delu ne bi užival. Zakaj? Če se namreč z vso dušo razdajamo za Jehova, smo zadovoljni, ker vemo, da ,smo storili, kar smo bili dolžni storiti‘.

[Slika na strani 19]

Pioniranje v Baltimoru, 1946. leta

[Slika na strani 19]

S Fern v šotorskem naselju, 1950. leta

[Slika na strani 19]

Oddelek za revije

[Slika na strani 19]

Šotorsko naselje, 1950. leta

[Slika na strani 22]

Z Audrey in Nathanom Knorr

[Slika na strani 23]

Watchtowerjevo izobraževalno središče blizu Pattersona v New Yorku

[Slika na strani 24]

S Fern danes