’Blagor vsem, ki zaupajo v Jehova‘

PRIPOVEDOVAL DOMENICK PICCONE

Moji starši so se v zgodnjih 1920-ih letih izselili iz Italije v Združene države Amerike in se na koncu nastanili v Južni Filadelfiji, takrat znani kot Mala Italija. Leta 1927 so se pričeli družiti z Raziskovalci Biblije, kasneje znanimi kot Jehovove priče.

RODIL sem se leta 1929, torej sem že od rojstva rasel v biblijski resnici. Spominjam se, da so se oznanjevalci zbirali v naši hiši pred odhodom na oznanjevanje v versko trda rimskokatoliška mesta v rudarskem rajonu Pensilvanije, kjer so brate večkrat aretirali. Krstil sem se leta 1941 na kongresu Jehovovih prič v St. Louisu, Missouri. Potem pa so vse stvari šle narobe.

Pričel sem se družiti z zelo slabo mladino iz soseščine, kaditi in kockati na uličnih vogalih. K sreči so moji starši opazili, da izgubljajo nadzor nad menoj ter se odločili za preselitev na drug konec mesta. Ker sem s tem izgubil svoje poulične prijatelje, mi to ni bilo nič pogódu. Seveda, ko se danes ozrem nazaj, sem očetu neizmerno hvaležen. Resnično se je finančno žrtvoval za to, da me je potegnil iz takšne okolice. Medtem, ko je prej lahko šel peš na delo, se je sedaj moral precej dolgo voziti s podzemno železnico. Toda ta poteza me je vrnila nazaj v družbo kristjanov.

Posejano je bilo misijonarsko seme

Skoraj vsako leto smo odšli v South Lansing, New York, na podelitev diplom Stražnostolpne šole Gilead. Ko sem gledal misijonarje, ki so bili poslani po vsem svetu, je bila v moje srce zasajena želja po misijonarski službi. Zatem sem, po maturi na gimnaziji, maja 1947 pričel delovati kot splošni pionir.

Drug mlad pionir v naši skupščini je bila Elza Schwarz, zelo vneta oznanjevalka. Njeni starši so jo vedno spodbujali k temu, da postane misijonar, verjetno lahko uganete, kako se je vse končalo. Poročila sva se leta 1951. Medtem, ko sva skupaj kot pionirja delovala v Pensilvaniji, sva zaprosila za sprejem v misijonarsko šolo Gilead. Leta 1953 sva bila sprejeta v njen 23. razred. Po petih mesecih intenzivnega učenja in pripravljanja na Gileadu, sta nama bili na shodu v Torontu, Kanada, podeljeni diplomi, zvedela pa sva tudi kam sva dodeljena — v Španijo.

Težave v Španiji

Med pripravami na odhod na najino misijonarsko nalogo, leta 1955, sva z Elzo imela polno vprašanj. Španija! Kako neki bo vse izgledalo? Ljudstvo se je nahajalo pod režimom katoliškega diktatorja, vrhovnega generala Francisca Franca, delovanje Jehovovih prič pa je bilo prepovedano. Kako bova delala pod takšnimi pogoji?

Na sedežu Družbe v Brooklynu so nama povedali, da sta bila brat Frederick Franz, takratni podpredsednik Družbe Stražnega stolpa in Alvaro Berecochea, misijonar iz Argentine, aretirana skupaj z velikim številom bratov. V gozdu blizu Barcelone je bil skrivaj organiziran sestanek. Kljub vsemu je policija nekako odkrila to skrivno sestajanje in aretirala večino prisotnih.a

Dejali so nama, da naju verjetno nihče ne bo mogel pričakati ob najinem prihodu v Barcelono. Najina navodila so bila: ”Najprej se nastanita v kakšnem hotelu, nato pa sporočita njegov naslov Družbi v New York.“ Zapomnila sva si té Izaijeve besede: ”Blagor vsem, ki zaupajo vanj [v Jehova]. Tvoja ušesa bodo slišala za teboj klic: ’To je pot po njej hodite!‘ “ (Izaija 30:18, 21) Potrebno je bilo torej samo, zaupati Jehovu in delati po navodilih njegove organizacije.

Poslovila sva se od staršev in prijateljev, ki so nama prišli v New York izreči slovo, kmalu nato pa je naša ladja Saturnija že plula po reki Hudson proti Atlantiku. Takrat sem zadnjič videl svojega očeta. Dve leti kasneje, ko sem bil v tujini, je po daljši bolezni umrl.

Končno smo pripluli v pristaniško mesto v katero sva bila dodeljena, v Barcelono. Bil je pust, deževen dan, toda ko sva prišla skozi carino, sva zagledala z veseljem obsijane obraze. Alvaro Berecochea naju je skupaj s še nekaterimi španskimi brati pričakal. Bila sva zares vesela, ko sva videla, da so naši bratje spet svobodni.

Sedaj je bil čas, da se naučiva španščino. V tistih časih smo se morali misijonarji učiti jezik na težji način — brez priročnikov in učiteljev. Takrat ni bilo jezikovnih tečajev. Morali smo doseči predvideno število ur oznanjevanja in se, tako rekoč istočasno, učiti jezik.

Oznanjevanje pod katoliško diktaturo

Jehovova organizacija v Španiji je bila takrat še v povojih. Leta 1955 je bilo v tej državi, ki je štela 28 milijonov prebivalcev, doseženo najvišje število 366 oznanjevalcev. V vsej državi je bilo samo deset skupščin. Ali je dolgo časa ostalo tako? Ko sva z ženo pričela z oznanjevanjem dobre vesti od hiše do hiše, sva takoj ugotovila, da je Španija pravi raj za tiste, ki širijo dobro vest. Ljudje so bili zares lačni resnice.

Kako pa se je oznanjevalsko delo opravljalo pod prepovedjo? Običajno nismo obiskali vsake hiše v ulici, niti vsakega stanovanja v stanovanjskem bloku. Barcelona je polna pet ali šest nadstropnih stanovanjskih blokov in poučili so naju, da naj začneva v najvišjem nadstropju in delava od vrha navzdol. Včasih sva se morda oglasila v vsakem nadstropju, včasih pa sva izpustila celo več nadstropij. Na ta način smo zmanjšali možnost, da nas policija ujame, če nas je kakšen fanatičen stanovalec prijavil.

Skupščinske sestanke smo imeli po domovih, skupščine pa so bile sestavljene iz treh do štirih skupinic knjige. To je omogočilo skupščinskim slugam enkrat na mesec obiskovati skupinice za študij knjige. Vodja študija knjige je bil obenem odgovoren tudi za vodenje vseh ostalih sestankov, ki so bili organizirani dvakrat na teden, ponoči, vedno ob drugem dnevu, za majhne skupine od 10 do 20 oseb.

Morala sva se naučiti živeti na povsem nov način. V Španiji takrat ni bilo misijonarskih domov. Kadarkoli je bilo možno sva živela pri bratovščini. Učenje kuhanja na štedilniku na oglje je bilo za Elzo zares nekaj novega! Sčasoma sva si lahko kupila majhen štedilnik na petrolej z eno kuhalno ploščo, ki nama je pomenil pravo izboljšanje.

Preganjanje in izgon

Po določenem času smo izvedeli, da se je pričel val preganjanj v Andaluziji, kjer so aretirali posebnega pionirja. Ta je, na žalost, imel pri sebi notes z imeni in naslovi bratov iz cele države. Iz mesta za mestom smo neprenehoma prejemali poročila o aretacijah naših bratov. Policijske racije so bile vse bližje Barceloni. Nazadnje je preganjanje doseglo tudi Barcelono.

Nekaj mesecev poprej so me policaji odpeljali na postajo, na zaslišanje. Po nekaj urah so me izpustili in mislil sem, da je s tem zadeva opravljena. Nato pa so me poklicali iz ameriške ambasade in mi svetovali naj prostovoljno zapustim državo in se tako izognem sramotnemu izgonu. Kmalu zatem naju je policija obvestila, da imava na voljo deset dni za odhod iz države. Kaj naj storiva, ker ni bilo dovolj časa, da obvestiva Družbo Stražnega stolpa? Okoliščine so terjale, da greva na najbližje misijonarsko polje zunaj Španije — na zahod, na Portugalsko.

Nova naloga, nov jezik

Ko sva julija, 1957 prispela v Lizbono, sva bila kot misijonarja dodeljena v Porto, mesto precej severno od Lizbone. To naj bi bilo drugo največje mesto v državi, v okrožju znanem po svojem vinu, portovcu. Rastoča skupščina se je sestajala v kleti neke zgradbe v središču mesta. Tudi na portugalskem je bilo delo prepovedano, saj je bila država pod Salazarjevo diktaturo. Kljub temu pa so bile okoliščine bistveno drugačne od tistih v Španiji. Sestanki so bili v domovih bratov, prisotnih pa je bilo od 40 do 60 oseb. Nikakršnih znamenj ni bilo, da se v hiši sestajajo Jehovove priče. Kljub temu, da nisem znal portugalsko, sem bil imenovan za skupščinskega slugo. Še enkrat sva se učila jezika na že omenjeni, težji način.

Čez približno leto dni sva bila poslana v Lizbono. Tukaj sva prvič imela svoje lastno stanovanje, iz katerega sva imela pogled na mesto. Najina pokrajina, za katero sva morala skrbeti je bila celotna Republika Portugalska. Ko sva prišla na Portugalsko je bilo tam samo 305 oznanjevalcev in pet skupščin.

Začne se obdobje težav

Na nekaterih zemljevidih Portugalske in njenih kolonij je bil zapisan rék: ”Na ozemlju Portugalske sonce nikoli ne zaide.“ To je bilo res, saj je imela Portugalska kolonije v mnogih delih sveta, dve največji sta bili Mozambik in Angola, v Afriki. Zdi se, da je leta 1961 v teh kolonijah začelo prihajati do problemov, zato se je Portugalcem zdelo potrebno povečati svoje vojaške sile.

Kaj so ob vpoklicu v vojsko storili mladi bratje? Nekaterim je uspelo doseči oprostitev zaradi slabega zdravja, toda večina je trdno zagovarjala krščansko nevtralnost. Kmalu je prišlo do močnega vala preganjanj. Podružnica je dobila več poročil o aretacijah posebnih pionirjev, ter o tem, da je nekatere med njimi pretepla policija, razvpita P.I.D.E. (Policia Internacional e Defesa do Estado.) Nekateri misijonarji med nami so bili klicani na policijske postaje na zaslišanje. Trije zakonski pari so zatem dobili 30 dni časa za odhod iz države. Vsi smo se obrnili na oblast s prošnjo, da spremeni svojo odločitev.

Misijonarski zakonski pari so bili, eden za drugim, klicani na policijske postaje, na razgovore z direktorjem P.I.D.E. Prva sta na tak razgovor odšla podružnični sluga Eric Britten in njegova žena Christina. Sledila sta jima Eric in Hazel Beveridge, na koncu sva bila zaslišana tudi midva z Elzo. Šef policije nas je lažno obtožil sodelovanja s komunisti in spodkopavanja Zahoda z zastopanjem nevtralnosti. Naši prizivi so bili zaman.

Kako žalostno je bilo zapustiti 1 200 bratov in sester, ki so preživljali težke čase zaradi krutega vladanja nerazumnega diktatorja! Kaj je bila najina naslednja naloga, medtem ko sta zakonca Beveridge odšla v Španijo, Brittnova pa nazaj v Anglijo? Muslimanska država — Maroko.

Oznanjevanje v muslimanskem Maroku

Še enkrat sva vse svoje upe dala na Jehova. Nova naloga, novi običaji, novi jeziki! Arabski, francoski in španski jezik so bili uradni jeziki Kraljevine Maroko, v kateri je bilo 234 Prič v osmih skupščinah. Državna vera je bila islam in pridobivanje učencev med muslimani je bilo prepovedano. Tako smo lahko pričevali v glavnem samo prebivalcem evropskega, nemuslimanskega porekla.

Ko so ob koncu 1950-ih začeli prihajati misijonarji, je prišlo do vidnega napredka. Toda maroška vlada je pričela pritiskati na prebivalce evropskega porekla, tako da je prišlo do njihovega masovnega izseljevanja, tudi mnogi bratje so bili med njimi.

Ko se je število nemuslimanskih prebivalcev skrčilo smo videli, da je nujno razmisliti kako na taktičen način govoriti z muslimani, kar pa je pripeljalo do pritožb policiji. Ker so bile pritožbe v Tangeru in ostalih mestih čedalje bolj pogoste, smo na koncu dobili samo tridesetdnevni rok za odhod iz države. Maja, 1969 sva bila z Elzo prisiljena zaključiti še eno nalogo.

Samo kratkoročna naloga?

Dobila sva navodila naj se vrneva v Brooklyn, tam sem bil povabljen na sestanek za podružnične sluge, ki so ga organizirali tisto poletje. Tu pa sem dobil obvestilo, da sva dodeljena v centralnoameriško državo El Salvador, kjer naj bi delal kot podružnični sluga. Zavedal sem se, da bova tam najverjetneje okoli pet let, toliko je namreč oblast največ dovoljevala ostajati misijonarjem v deželi, saj delo tam ni bilo dovoljeno.

El Salvador — kakšna naloga! Tam je bilo 1 290 oznanjevalcev, vključno s povprečno 114 pionirji vsak mesec. Ljudje so bogaboječi, spoštujejo Biblijo, so gostoljubni. Na skoraj vsakih vratih so nas povabili na razgovor. V zelo kratkem času sva imela toliko biblijskih študijev, kolikor sva jih lahko vodila.

Ko smo opazovali porast in velike potrebe, nam je bilo žal, da bomo morali po samo petih letih oditi in zaključiti z delom. Zato smo se odločili, da poskusimo doseči legalizacijo delovanja Jehovovih prič. Decembra, 1971 smo vladi predložili prošnjo in 26. aprila, 1972 z navdušenjem prebrali novico, objavljeno v vladnem časopisu Diario Oficial, da je bila naša prošnja odobrena. Misijonarjem tako ne bo več potrebno odhajati po petih letih, ampak bodo lahko v državi ostali.

Preiskušnje in blagoslovi

V vseh teh letih, preživetih ob različnih nalogah, sva dobila veliko dobrih prijateljev in videla plodove najine službe. Elza je v El Salvadorju doživela čudovit primer z učiteljico in njenim možem, častnikom. Tudi eno od učiteljičinih prijateljic je pričela zanimati resnica. Mož najprej sploh ni pokazal kakšnega posebnega zanimanja za Biblijo; ne glede na to smo ga obiskali, ko je bil v bolnici in vedel se je zelo prijateljsko. Navsezadnje je začel proučevati Biblijo, pustil vojaški poklic in z nami začel oznanjevati.

Medtem je v Kraljevsko dvorano prišla neka gospa in vprašala Elzo, če je ona proučevala z nekdanjim častnikom. Izkazalo se je, da je bila njegova ljubica! Tudi ona je proučevala Biblijo z Jehovovimi pričami. Na okrožnem kongresu so bili vsi, bivši častnik, njegova žena, njena prijateljica, in bivša ljubica, krščeni!

Rast v El Salvadorju

Zaradi velikega napredka smo zgradili veliko Kraljevskih dvoran in v državi je sedaj več kot 18 000 aktivnih Prič. Seveda pa do tega napredka ni prišlo brez preiskušenj in nadlog. Deset let so se bratje trudili izpolnjevati Jehovovo voljo sredi državljanske vojne. Toda — ostali so nevtralni in se izkazali zvesti Jehovovemu kraljestvu.

Če z Elzo seštejeva najina leta delovanja v polnočasni službi, sva v njej delala 85 let. Ugotovila sva, da če zaupava Jehovu in ’poslušava klic: ”To je pot, po njej hodite!“ ‘ ne bova nikoli razočarana. Resnično uživava zadovoljno in koristno življenje kot Jehovova polnočasna služabnika.

[Podčrtne opombe]

[Slika Domenicka and Else Piccone na strani 23]

[Slika na strani 24]

Sestanek v gozdu v Španiji, leta 1956

[Slika na strani 25]

Oznanjevali smo nemuslimanom v Maroku

[Slika na strani 26]

Podružnica v El Salvadorju, kjer sedaj delava