Od skrajne revščine do največjega bogastva

PRIPOVEDUJE MANUEL DE JESUS ALMEIDA

Rodil sem se oktobra 1916 kot najmlajši od 17 otrok. Devet starejših bratov in sester je umrlo zaradi bolezni in nedohranjenosti, zato jih nisem nikoli poznal. Ostalih osem nas je skupaj s staršema živelo v neki vasici blizu Porta na Portugalskem.

NAŠ skromni dom je obsegal majhno dnevno sobo in spalnico. Pitno vodo smo zajemali iz približno pol kilometra oddaljenega vodnjaka, prostor za kuhanje pa je bil primitiven.

Starejši bratje so takoj, ko so bili telesno sposobni za delo, začeli delati na koruznih poljih. Družina je s tem, kar so zaslužili, lahko kupila nekaj hrane. Z njihovo pomočjo sem si edini od otrok pridobil malo izobrazbe. Kljub našemu trdemu življenju smo bili močno predani katoliški cerkvi in upali, da nam bo to kako pomagalo v življenju.

Meseca maja je cerkev imela tako imenovano devetdnevnico. Devet dni zaporedoma smo se zgodaj zjutraj še v temi odpravili v cerkev. Tam smo molili, meneč, da nam bo to prineslo Božji blagoslov. Mislili smo tudi, da je duhovnik sveti mož, Božji predstavnik. Vendar smo čez čas začeli razmišljati drugače.

Iskanje nečesa boljšega

Ko nismo mogli plačati cerkvenega davka, se duhovnik ni oziral na naše izjemno hude denarne težave. Bili smo pobiti. Moje mnenje o cerkvi se je korenito spremenilo, zato sem se z 18 leti odločil zapustiti družino, da bi ugotovil, ali je v življenju še kaj boljšega kot delo na poljih in pričkanje s cerkvijo. Tako sem 1936. leta prišel v portugalsko glavno mesto, Lizbono.

Tam sem spoznal Edminio. Čeprav sem se počutil prevaranega od religije, sva upoštevala običaj in se poročila v katoliški cerkvi. Potem se je 1939. leta začela druga svetovna vojna. Med vojno sem skrbel za 18 skladišč in v enem samem dnevu smo odposlali tudi do 125 kamionov vojnega materiala.

Vojne grozote in velika vpletenost katoliške cerkve vanje so me zelo prizadele. Spraševal sem se: ,Ali je Bogu res kaj mar za človeštvo? Kako bi ga morali častiti?‘ Leta kasneje, leta 1954, je neki starejši gospod, Jehovova priča, z menoj spregovoril o mojih vprašanjih. S tem pogovorom se mi je spremenilo vse življenje.

Navdušen nad biblijskim upanjem

Ta prijazni mož, Joshua, mi je razložil, da bo edino Božje kraljestvo lahko rešilo svetovne težave ter da bosta mir in varnost zavladala le po vladavini tega Kraljestva. (Matevž 6:9, 10; 24:14) Kar je povedal, mi je bilo všeč, vendar zaradi nekdanjih izkušenj z vero nisem takoj sprejel njegovih pojasnil. Ko se je ponudil, da bi z mano preučeval Biblijo, sem privolil pod pogojem, da ne bo spraševal za denar in da ne bo govoril o politiki. Strinjal se je in mi zagotovil, da je to, kar ponuja, brezplačno. (Razodetje 22:⁠17)

Moje zaupanje v Joshua se je naglo večalo. Zato sem ga zaprosil za nekaj, kar sem si želel že od otroštva. »Ali bi bilo mogoče, da bi imel svoj osebni izvod Biblije?« Ko sem jo dobil, sem z izrednim veseljem prvič v življenju iz Besede samega Stvarnika bral obljube, kakršna je ta: »Bog sam bode med njimi [človeštvom], njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.« (Razodetje 21:3, 4)

Še zlasti so me tolažile biblijske obljube glede odstranitve revščine in bolezni. Zvesti Elihu je o Bogu rekel: »Daje jedi v izobilju.«​ (Job 36:31) In pod pravično vladavino Božjega kraljestva, pravi Biblija, »noben prebivalec ne poreče: Bolan sem«. (Izaija 33:24) Kako ljubeče se Bog Jehova zanima za človeštvo! Kako zelo sem se začel zanimati za njegove obljube!

Shod Jehovovih prič sem prvič obiskal 17. aprila 1954. To je bil poseben shod – slovesnost v spomin na Kristusovo smrt. Odtlej sem bil zelo reden na shodih. Kmalu sem o dobrih stvareh, ki sem se jih učil, začel govoriti še drugim. V tistih dneh smo na Portugalskem imeli vsak mesec blizu obale piknik in takrat smo imeli krst. Sedem mesecev po prvem pogovoru z Joshuom sem se posvetil Bogu Jehovu in to simboliziral s krstom v vodi, v oceanu.

Na začetku 1954. leta nas je bilo na vsem Portugalskem le kakih sto Prič. Zatorej se je zelo potrebovalo moške, ki bi vodili v delu oznanjevanja. Duhovno sem hitro napredoval in v občini kmalu prejel odgovornosti. Leta 1956 so me v drugi občini Jehovovih prič v Lizboni postavili za občinskega slugo, kakor se je takrat reklo predsedujočemu nadzorniku. Danes je v tem mestu ter okolici več kot sto občin.

Blagoslovi zaradi izkazovanja gostoljubja

Čeprav z Edminio finančno nisva imela veliko, so bila najina vrata vedno odprta krščanskim bratom in sestram. Leta 1955 se je na Portugalskem ustavil neki pionir, kakor se imenujejo polnočasni oznanjevalci Jehovovih prič, ki je potoval iz domače Brazilije na mednarodno zborovanje »Zmagoslavno Kraljestvo« v Nemčijo. Zaradi težav s prevozom je pri nama ostal mesec dni. Njegov obisk nama je duhovno izredno koristil!

Med tistimi, ki so nas takrat obiskali, so bili tudi člani družine s sedeža Jehovovih prič v Brooklynu (New York), denimo Hugo Riemer in njegov sostanovalec Charles Eicher. Z nama sta večerjala ter predavala portugalskim bratom in sestram. Na sočne duhovne poslastice, ki so nam jih ti posamezniki priskrbeli, smo čakali kakor nanovo zvaljeni piščančki z odprtimi kljunčki.

Pri naju so med svojimi obiski stanovali tudi potujoči nadzorniki Jehovovih prič. Obiskovalec, ki se ga iz 1957. leta še zlasti spominjava, je bil Álvaro Berecochea, podružnični nadzornik v Maroku, ki mu je bilo dodeljeno obiskati Portugalsko, da bi spodbudil brate in sestre. Udeležil se je preučevanja knjige na najinem domu in vztrajala sva, naj preostali čas svojega bivanja na Portugalskem ostane z nama. Med njegovim enomesečnim obiskom sva bila izredno blagoslovljena in se duhovno zredila, medtem ko se je Álvaru zaradi dobre kuhinje moje drage Edminie poznalo na telesni teži.

Skrajna revščina, ki sem jo doživljal v otroštvu, lahko na človeku pusti velike posledice. Kljub temu sem začel doumevati, da več ko dajemo Jehovu in njegovim zvestim služabnikom, bolj nas blagoslavlja. Znova in znova se je to vtisnjevalo vame, ko sva izkazovala gostoljubje, komur koli sva mogla.

Leta 1955 so na našem zborovanju v Portu prebrali obvestilo glede mednarodnega zborovanja Jehovovih prič, ki naj bi potekalo 1958. leta na Jenkijskem stadionu v New Yorku. V vsaki kraljestveni dvorani po državi, ki jih je bilo takrat zelo malo, so postavili prispevčno skrinjico za finančno pomoč portugalskim delegatom, ki bi jih poslali na zborovanje. Ali si lahko zamislite veselje moje soproge in mene, ko so naju izbrali, da bova med temi delegati? In ko smo bili na tem zborovanju v Združenih državah je bila res izredna radost obiskati svetovni sedež Jehovovih prič v Brooklynu!

Vztrajati v preganjanju

Na Portugalskem so 1962. leta Jehovovim pričam prepovedali oznanjevati in misijonarji – tudi Eric Britten, Domenick Piccone, Eric Beveridge in njihove žene – so morali iz države. Zatem so nam prepovedali shajati se v kraljestvenih dvoranah, zato smo se shajali na skrivnem, po zasebnih domovih; tudi večjih zborovanj ni bilo več mogoče imeti na Portugalskem. Tako sem dobil odgovornost, da našim krščanskim bratom in sestram preskrbim prevoz, da so se lahko takih zborovanj udeležili v drugih državah.

Organizirati prevoz za veliko Prič v druge države ni bila lahka stvar. Toda glede na čudovite duhovne dobrote, ki so jih portugalski bratje in sestre prejeli, je bilo vredno truda. Kako jih je okrepilo to, da so lahko obiskali zborovanja v Švici, Angliji, Italiji in Franciji! Taka zborovanja so bila tudi priložnost, da so pripeljali literaturo v domačo državo. V tistih letih smo mnogokrat zaprosili za to, da bi bili na Portugalskem registrirani kot verska organizacija, vendar so nam zavrnili vse te prošnje.

Po izgonu misijonarjev na začetku 1962. leta si je tajna policija vse bolj prizadevala ustaviti naše oznanjevalstvo. Veliko bratov in sester so prijeli ter privedli pred sodišče. Dokumentirana poročila o številnih takih dogodkih so bila objavljena v tej in spremni reviji Prebudite se!.a

Zaradi oznanjevanja so med drugimi zaprli tudi pionirja, ki sem ga osebno seznanil z dobro novico o Božjem kraljestvu. Ker je policija pri njem našla moj naslov, so poslali pome in me zaslišali.

Pozneje sta me na domu obiskala dva policista. Zaplenila sta mi biblijske preučevalne pripomočke in 13 biblij. Z nadlegovanjem pa kar nista odnehala; vrnila sta se vsega skupaj sedemkrat in nama preiskala stanovanje. Vsakič sta naju zasula z vprašanji.

Kar nekajkrat so me poklicali k pravdam na sodišče, da pričam v prid Soprič. Čeprav nisem imel veliko svetne izobrazbe, mi je Jehova dal ,modrost, kateri se vsi nasprotniki niso mogli upirati, ne ugovarjati‘. (Lukež 21:15) Ob neki priložnosti je sodnika moje pričevanje tako začudilo, da me je vprašal po moji izobrazbi. Ko sem povedal, da sem naredil samo štiri razrede osnovne šole, se je zasmejala vsa sodna dvorana.

Z naraščanjem preganjanja je naraščalo tudi število tistih, ki so se odzvali na kraljestveno sporočilo. Tako se je število Prič na Portugalskem z manj kot 1300 leta 1962 povzpelo na več kot 13.000 leta 1974! Medtem sem bil maja 1967 povabljen, da začnem služiti kot potujoči nadzornik. Pri tem delu sem obiskoval občine Jehovovih prič, da bi jih duhovno spodbujal.

Uživati največje bogastvo

Decembra 1974 sem imel prednost sodelovati pri registraciji, s katero je delo Jehovovih prič na Portugalskem postalo pravno priznano. Naslednje leto sva s soprogo postala člana betelske družine Jehovovih prič v Estorilu. Postavljen sem bil tudi za člana portugalskega podružničnega odbora.

S kolikšnim veseljem gledam, kako uspeva oznanjevalsko delo na Portugalskem in na področjih pod nadzorstvom naše podružnice! Med temi so Angola, Azori, Kapverdsko otočje, Madeira ter São Tomé in Príncipe. Navdušujoče je tudi videti, kako so v vseh teh letih misijonarje iz Portugalske pošiljali v te dežele, v katerih se ljudje izjemno zanimajo za kraljestveno sporočilo. Predstavljajte si našo radost, ko je tam sedaj več kot 88.000 kraljestvenih oznanjevalcev – poleg tega jih je na Portugalskem več kot 47.000! V teh državah se je število navzočih na spominski slovesnosti z manj kot 200 leta 1954, ko sem postal Priča, dvignilo na 245.000 leta 1998.

Edminia in jaz se z vsem srcem pridružujeva biblijskemu psalmistu, ki je rekel, da je ,boljši en dan v [Jehovovih] vežah nego tisoč drugje‘. (Psalm 84:10) Ko pomislim na svoje skromne začetke in jih primerjam z duhovnim bogastvom, ki ga odtlej uživam, se počutim kakor prerok Izaija: »O GOSPOD, ti si moj Bog; poviševal te bom, poveličeval ime tvoje; kajti storil si čuda [. . .]. Kajti bil si grad siromaku, grad potrebnemu.« (Izaija 25:1, 4)

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 24]

Zgoraj: Brat Almeida v Lizboni obvešča navzoče o odpošiljatvi delegatov na zborovanje v New Yorku 1958. leta

Na sredini: Vodenje vzorčnega sestanka slug na mednarodnem zborovanju »Mir na zemlji« v Parizu

Spodaj: Najete avtobuse se pripravlja za pot na območno zborovanje v Franciji

[Slika na strani 25]

Vodenje jutranjega čaščenja v portugalski podružnici

[Slika na strani 25]

Portugalska podružnica, posvečena 1988. leta

[Slika na strani 26]

Brat Hugo Riemer, iz brooklynskega Betela, nas je med obiskom spodbudil s svojimi govori

[Slika na strani 26]

Skupaj s soprogo