Ali je zlato pravilo še vedno veljavno
ČISTO zlato nikoli ne potemni, zato je nakit oblikovan iz njega, cenjen in dragocen. Zlatarji poškodovanih zlatih predmetov ne zavržejo, ampak plemenito kovino predelajo v nov umetniški izdelek, ker zlato ohrani svojo vrednost.
Podobno je z zlatim pravilom. Čeprav ga je Jezus izrekel pred približno dvatisoč leti,se zato njegova vrednost ni zmanjšala. Če bomo to pravilo preskusili oziroma ugotovili, zakaj je še vedno veljavno, bomo prav gotovo tudi bolj cenili njegovo današnjo vrednost.
Ko nam je Jezus dal zlato pravilo »vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim«, je dodal: »To je namreč postava in preroki.« (Mat. 7:12, EI) Kako so Jezusovi učenci in ostali poslušalci to razumeli?
»To je namreč postava in preroki«
Z besedo »postava« ali »zakon« so mišljeni začetni spisi, ki sestavljajo prvih pet knjig Biblije, od 1. do 5. Mojzesove knjige. Odkrivajo nam Jehovin namen, da proizvede seme, ki bo odstranilo hudobijo. (1. Mojz. 3:15) V te prve svetopisemske knjige je bila vključena postava ali zbirka zapovedi, ki jih je leta 1513 pred našim štetjem na gori Sinaj izraelskemu narodu po posredniku Mojzesu dal sam Jehova.
Božji zakon je Izraelce ločeval od sosednjih poganskih narodov in Izraelci naj ne bi delali ničesar, kar bi lahko ogrozilo njihov ugoden položaj pred Jehovo. Bili so njegova posebna lastnina in to naj bi tudi ostali, da bi prejemali njegove blagoslove. (2. Mojz. 19:5; 5. Mojz. 10:12, 13) Toda razen njihovih obveznosti do Boga, je Mojzesov zakon od Izraelcev zahteval, da delajo dobro tujcem, ki so se naselili v Izraelu. Postava na primer določa: »Kakor vaš rojak vam bodi tujec, ki biva med vami, in ljubi ga kakor samega sebe; saj ste tudi bili tujci v deželi egiptovski. Jaz sem Jehova, Bog vaš.« (3. Mojz. 19:34) Ko so v Izraelu vladali kralji, so tujci uživali mnoge prednosti, lahko so na primer sodelovali pri gradnji Božjega templja v Jeruzalemu. (1. Let. 22:2)
Zakon, dan Izraelu, je prepovedoval prešuštvo, umor, krajo in pohlep. Te zakonske zapovedi, obenem »pa tudi vse druge zapovedi«, lahko povzamemo v tole navodilo: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« Apostol Pavel je dodal: »Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej spolnitev postave.« (Rim. 13:9, 10, EI)
Kaj pa je potem s »preroki«, če je postava začrtala temelje zlatega pravila?
Preroške knjige Hebrejskih spisov prav tako potrjujejo vrednost zlatega pravila. Opisujejo Jehovo kot Boga, ki zvesto spolnjuje svoj namen. Blagoslavljal je svoje zveste služabnike, ki so kljub nepopolnosti skušali spolnjevati njegovo voljo in so dokazali, da se resnično kesajo zaradi svojega trdoglavega ravnanja. »Umijte se, očistite se, odpravite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte s hudobijami! Učite se dobro delati, skrbite za pravico, pomagajte zatiranemu, pravico prisojajte siroti, branite pravdo vdove!« (Iz. 1:16, 17, EI)
Jehova je svojemu ljudstvu zagotavljal podporo, če se je do njega in drugih ljudi pravilno obnašalo. »Tako pravi Jehova: ‚Pazite na pravico in strezite pravičnosti! ... Blagor človeku, ki dela to, in sinu človekovemu, ki se trdno drži tega.‘« (Iz. 56:1, 2)
Jezus vodi svojo skupščino
Kristus je prišel izpolnit zakon in preroke in od takrat dalje je Jehovin nespremenljivi namen še bolj napredoval. (Mat. 5:17; Ef. 3:10, 11, 17–19) Stari Mojzesov zakon je bil nadomeščen z novo zavezo, ki je vključevala maziljene kristjane judovskega in poganskega porekla. (Jer. 31:31–34) Vendar pa danes krščanska skupščina še vedno sledi zlatemu pravilu. In tu je še dodaten razlog za veljavnost pravila: Kristus je dejaven poglavar sodobne krščanske skupščine. On svojih navodil ni spremenil. Njegov navdihnjeni nasvet ima še vedno dober vpliv.
Preden je zapustil zemljo, je Jezus svojim sledilcem zapovedal, da naj pridobivajo učence izmed ljudi vseh narodov in jih učijo, naj ‚spolnjujejo vse, karkoli jim je zapovedal. To navodilo vključuje tudi zlato pravilo. Jezus je svojim sledilcem zagotovil: »Vedite pa: jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta.« (Mat. 28:19, 20, EI)
Kot je zapisano v Lukovem evangeliju 6:31, je Jezus zapovedal: »In kakor hočete, da bi ljudje vam storili, prav tako storite tudi vi njim.« Kako dober zgled nam je dal Jezus, da bi prevzeli pobudo in bi drugim delali dobro!
Med svojo zemeljsko službo je Jezus skrbno opazoval, kako ljudje trpijo in je z njimi sočustvoval. Na enem svojih oznanjevalskih potovanj je videl množico, ki se mu je zasmilila. To pa ni bilo vse: potrudil se je, da bi tem ljudem pomagal. Kako? Organiziral je temeljito oznanjevanje, ki je njegove sledilce pripeljalo na domove ljudi. Napotil jih je: »V katerokoli mesto ali vas pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in tam ostanite, dokler ne odpotujete.« Iz Jezusovih nadaljnjih besed se jasno vidi, da bo to delo imelo njegovo podporo in blagoslov njegovega očeta: »Kdor vas sprejme, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal ... Kdor da piti samo kozarec hladne vode enemu teh malih zato, ker je moj učenec, resnično vam povem, da ne bo ob svoje plačilo.« (Mat. 9:36–10:42, EI)
Zlato pravilo vsebuje pozitivno dejanje v korist drugih, in to je opaziti iz Jezusovega razpravljanja ob neki drugi priložnosti: »In če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšna hvala vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo. In če dobro delate tistim, ki dobro delajo vam, kakšna hvala vam gre? Tudi grešniki delajo ravno tako. Ampak ljubite sovražnike svoje, dobro delajte, . . . in veliko vam bode plačilo.« (Luk. 6:32, 33, 35) Če bomo upoštevali še vedno veljavno zlato pravilo, nas bo to navedlo, da bomo prevzeli pobudo in bomo delali dobro celo ljudem, ki jih osebno ne poznamo.
Še veljavno, še deluje
Nemara najbolj prepričljiv dokaz, da je zlato pravilo še vedno veljavno, izhaja iz izkušenj tistih, ki danes po njem živijo. Kristjani, ki dnevno ravnajo v soglasju z Božjimi zakoni, so v zameno deležni velikega veselja in često tudi nepričakovanih blagoslovov. Neka kristjanka je ugotovila, da je njena vljudnost in prijaznost do osebja bolnišnice, kjer se je zdravila, prispevala k temu, da so medicinske sestre in zdravniki zelo skrbeli zanjo.
Jehovine priče, ki sodelujejo pri hitrih gradnjah kraljevskih dvoran, lahko prav tako potrdijo vrednost zlatega pravila. Prijazni obiski pri ljudeh, ki živijo v bližini novogradnje, da se jih obvesti o tem, kaj se načrtuje, pogosto naletijo na pozitiven odmev. Ljudje, ki so nasprotovali Jehovinim pričam, lahko tako opazijo, da le-ti delajo dobro svojim sosedom in tako tudi neposredno vidijo, kako Božje ljudstvo pri svojem delu sodeluje. Posledica tega je bila, da so se nekateri ponudili, da pomagajo pri gradnji, bodisi neposredno ali pa s koristno oskrbo. (Primerjaj Zah. 8:23.)
Ko je neka Jehovina priča iz Irana, ki živi v Londonu, nakupoval živila v trgovini, ga je lastnik trgovine žalil, ker je bil tujec. Toda ta je pogumno, toda prijazno in obzirno pojasnil, da kot Jehovina priča nima predsodkov do pripadnikov drugih narodnosti. V soseščini z biblijsko vestjo obiskuje vse ljudi. Posledica? Lastnik trgovine k hrani, ki jo naročijo Jehovine priče, doda še slaščice.
Seveda pa zlato pravilo ni omejeno na tako drobne pozornosti. Nesporno daleč največji izraz tega je korist, ki jo Jehovine priče naredijo s splošno znanim rednim obiskovanjem domov svojih sosedov, ko jim sporočajo dobro vest o Božjem kraljestvu.
Živeti po zlatem pravilu
Uporabljati zlato pravilo pomeni usmeriti svojo pozornost drugim. To je pozitivna smernica. Moral boš iskati priložnosti, da bi delal dobro svojim bližnjim. Bodi ustrežljiv, zavzet, pokaži, da se osebno zanimaš za druge! (Fil. 2:4) Če boš tako delal, boš žel bogate blagoslove. Sledil boš Jezusovemu nasvetu: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slave Očeta vašega, ki je v nebesih.« (Mat. 5:16) In obratno, Jehova te bo nagradil, če ga boš iskreno iskal in dnevno živel po zlatem pravilu. (Hebr. 11:6)