Ali je molitev vredna truda

NA PETEK, 31. maja 1985, je več zapovrstnih tornadov pustošilo po južnih predelih Ontaria v Kanadi. Neki duhovnik iz manjše vasi v Veliki dolini je brez moči opazoval, kako vihar odkriva streho njegove hiše. V časopisu je pisalo, da je »v besnenju narave videl, kako so se hkrati dogajali čudeži in tragedije«.

Prijatelji in najbližji tistih dveh oseb, ki sta v tornadu izgubili življenje, so v tem gotovo videli strašno tragedijo. Tako se je zdelo tudi tisočim, ki so v uničujočem vrtincu ostali brez strehe nad glavo. Po drugi strani pa je veliko tistih, ki so za las ušli smrti ali težkim poškodbam, svojemu preživetju reklo »čudež«. To se je zgodilo na primer Ronu in njegovemu sodelavcu. V najvarnejši del upravne zgradbe sta se umaknila ravno zadnji trenutek. Ron je opisoval to čudežno rešitev in med drugim rekel: »V Boga sem verjel že prej, zdaj pa verjamem vanj še toliko bolj.«

Izkazalo se je, da je v trenutku nenadne in nepričakovane katastrofe ‚komajda kdo, če sploh kdo, ateist‘. In če je ob takih priložnostih še kaj časa, ljudje goreče molijo za zaščito in da bi preživeli.

Na nedeljo, 21. julija 1985, se je več kot sto moških, žensk in otrok zbralo k bogočastju v svoji kraljevski dvorani v Sydneyu v Avstraliji. Bogu v slavo so zapeli pesem in potem izrekli še molitev za skupščino. Ko je predavatelj potem že kakih petnajst minut govoril o Svetem pismu, je mir nedeljskega jutra nenadoma preparala eksplozija nastavljene bombe; predavatelj je bil v tej eksploziji huje ranjen, življenje je izgubil moški, ki je v tistem trenutku sedel pred dvorano, nekaj več kot 40 ljudi pa so morali prepeljati v bolnišnico.

Ali molitev kaj zaleže?

Če oba dogodka povežemo — pri prvem gre za »besnenje narave«, pri drugem pa za zločinsko dejanje — se lahko vprašamo o vrednosti molitve. Kakšna je pravzaprav njena vrednost? Ali se molitev sploh uresniči? Ali se sploh splača moliti?