Uslišane molitve

POTREBA po stiku z višjo silo je stara toliko, kot je star človek. Že v starodavnem Egiptu najdemo med vklesanimi napisi tudi molitve. Med temi so nekatere prošnje za zaščito, druge pa izražajo zaupanje ali slavo božanstvom. Za Grke v osmem stoletju pred našim štetjem so bile hvalnice in tudi upesnjene in ceremonialne molitve povsem običajne. Rimljani po so se v molitvah morali paziti, da so se obračali k prav izbranemu bogu, toliko so jih imeli.

Vse do danes je molitev najobičajnejši odraz poglavitnih svetovnih verstev. Po pogostih molitvah so poznani budisti, hindujci, Judje, muslimani in vsi, ki se imajo za kristjane. In čeprav je v verstvih dvajsetega stoletja molitev zelo pogosta, so tisti, ki bi radi, da bi bile njihove molitve uslišane, v zadregi zaradi neskončne raznolikosti načinov in vrst molitve.

Ali je vsaka molitev dobra?

Ali se vsaka molitev obnese, če jih je pa toliko vrst? Nekaterim se zdi, da najbrž ni pomembno, kako človek moli, da je le iskren in da »veruje«. Kaj pa ti praviš? Ker so mnenja o tej stvari zelo različna, bo najbolje ta človeška mnenja pustiti ob strani in pogledati, kaj nam o molitvi razkriva najvišji vir.

Odgovore na naslednjih straneh smo povzeli po takšnem viru, po Svetem pismu. Ta nam odkriva, da ni vsaka molitev dobra, če hočemo, da bo uslišana.

Sveto pismo razlaga:

H komu naj molimo,

zakaj nekatere molitve niso uslišane,

za kaj naj v molitvah prosimo.

Kakšen mora biti človek, ki moli

Prvi pogoj je vera, ne le iskreno prepričanje, da Bog je in da sliši molitve. (Hebrejcem 11:6) Takšna vera se kaže v tem, da se človek trudi živeti po Božjih pravičnih načelih, zapisanih v Svetem pismu. To je v svoji pridigi na gori poudaril tudi Jezus Kristus: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: ‚Gospod, gospod‘, ampak kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Matej 7:21, JP)

O ljudeh, katerih molitve niso uslišane, je hebrejski prerok Izaija zapisal: »Četudi še toliko molite, vas (jaz, Bog Jehova) ne poslušam: vaše roke so polne krvi.« (Izaija 1:15, EI) Človek, ki ne spoštuje svetosti življenja, ne more pričakovati, da bodo njegove molitve uslišane, pa če še tako pogosto in vneto moli.

Zakaj se nekaterim »vernikom« molitve ne uslišijo

Bog samo s tem, da verjamemo v njegov obstoj, še ni zadovoljen in ne odgovarja na naše molitve. Da veruje, lahko trdi celo lahkovernež. Vera mora imeti vsebino, temeljiti mora na spoznanju, kakršno lahko dobimo edinole s preučevanjem Svetega pisma. Poleg tega pa se mora vera izkazati tudi v dejanjih: »Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.« (Jakob 2:26)

Pravi vernik bi moral vsak dan moliti k Bogu, ne pa, da se k molitvi zateka samo v stiskah. Opravljati bi moral tudi dela, ki izvirajo iz vere, torej dobra dela, med katera spada tudi to, da drugim pripoveduje o svojem prepričanju in o svoji veri v Boga.

Kakšna naj bo oblika molitve

Molitev ne bi smela biti le nekakšen obred, ne bere se je iz kakšne knjige; molitev naj tudi ne bo sestavljena iz ponavljajočih se izrazov, kot da bi bila zaradi ponavljanja kar najbolj učinkovita. In molitev ne bi smela biti »predstava«, s katero bi radi naredili na druge vtis. O obliki in vsebini molitve nam je Jezus dal takle nasvet: »Tudi kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. ... Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani, ki mislijo, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili.« (Matej 6:5—7, JP)

Za molitev, ki naj bo uslišana, ni predpisana nobena posebna telesna drža. Vseeno pa naj bo vsak, ki moli, v besedah in drži ponižen in poln spoštovanja.

H komu naj molimo

V Svetem pismu, v pismu Hebrejcem, piše o človeku, ki se »bliža Bogu«. (Hebrejcem 11:6) Kdo je ta Bog? Vsemogočni Bog je samo eden, čeprav je veliko takšnih, ki so si jih ljudje sami izmislili in so zato lažni. (1. Korinčanom 8:5, 6) Vsemogočni Bog je v Svetem pismu imenovan Jehova. (Psalm 83:18) Ta je ustvaril vse in zaradi tega naj bi molili edinole k njemu. Jezus Kristus je svoje učence povsem jasno učil moliti: »Oče naš, ki si v nebesih.« (Matej 6:9) Ne, Jezus jih ni učil, naj molijo k njemu (Jezusu), k njegovi materi Mariji ali h kateremukoli drugemu človeku. Toda Bog želi, da priznamo Jezusov položaj in da k njemu molimo le v Jezusovem imenu. Zato je Kristus svojim učencem tudi rekel: »Nihče ne pride k Očetu razen po meni.« (Janez 14:6)

Bog bo torej sprejel molitev, ki je usmerjena k njemu, Jehovi, prek njegovega sina Jezusa Kristusa. To pomeni, da mora molitev biti izrečena Jehovi v Jezusovem imenu.

Za kaj naj v molitvah prosimo

»Zanesemo se, da nas sliši kadar ga prosimo po njegovi [Božji] volji.« To navidez neverjetno zagotovilo je zapisano v 1. Janezu 5:14, JP. Toda ali si opazil pogoj »po njegovi volji«? Da, največkrat molitve niso uslišane prav zaradi tega, ker tisti, ki moli, ni najprej skušal ugotoviti, kakšna je Božja volja. (Pregovori 3:5—7)

V veliko pomoč nam je lahko vodilo ali model molitve, ki ga je dal Jezus svojim učencem in ki ga poznamo pod imenom »očenaš«. (Matej 6:9—13) Čeprav to molitev ne jemljemo za ceremonialno, ima v sebi gotovo pravila, ki bi jih morali upoštevati. Najprej sta v molitvi omenjena Božje ime in njegov namen. Potem pridejo materialne potrebe, odpuščanje in obramba pred skušnjavami hudobnega. Izraz »oče naš« lahko pomaga človeku, da svoje molitve razširi in vključi vanje ne samo svoje domače in sorodnike, ampak tudi vse druge, ki hočejo ugoditi svojemu Stvarniku. (Apostolska dela 17:26, 27)

Kako dolge naj bodo molitve

V Svetem pismu ne najdemo posebnega predpisa za dolžino molitev. Lahko so kratke, lahko so izrečene tudi po tihem. (Nehemija 2:4; 1. Samuelova 1:12, 13) Lahko pa so tudi dolge. Zgodilo se je na primer, da je Jezus »vztrajal vso noč v molitvi k Bogu«. Takrat je najbrž iskal Božje pomoči pri izbiri dvanajstih apostolov. (Luka 6:12) Dolžina sprejemljive molitve je potemtakem odvisna od potreb, ki jih izražamo.

Molitve so zagotovo uslišane

Sveto pismo je polno poročil o molitvah, na katere je odgovoril Bog Jehova, tisti, ki »posluša molitve«. (Psalm 65:2) Posebej lep primer najdemo v 18. poglavju 1. knjige kraljev, kjer je prerok Elija naredil »preskus molitev«. Tudi Jezusovi učenci v prvem stoletju so bili priče neposrednega odgovora na molitev: »In ko so odmolili, se je potresel prostor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni svetega duha in so oznanjali Božjo besedo brez strahu.« (Apostolska dela 4:23—31, JP)

Med obilico izkušenj, ki jih ljudje opisujejo v pismih temule časopisu, so tudi izkušnje moških in žensk vseh starosti, ki so zašli v stiske. Zaradi izhoda iz njih, so bili ti ljudje prepričani, da so bile njihove molitve uslišane in da so dobili odgovor nanje.

Oglejmo si primer: Neki mladenič, doma iz oddaljene doline med švicarskimi gorami blizu italijanske meje, piše: »Ko sem iskal izhod (iz svojih življenjskih zagat), sem se počutil tako zelo nemočnega, da bi najraje kar umrl. ... Potem sem naredil edino stvar, ki mi je prišla na pamet. Molil sem: ‚O, Bog, ki te ne poznam, vem, da si, in vem, da si Bog ljubezni. Pomagaj mi! Ne zdržim več — pomagaj mi najti resnico!‘« Čez nekaj dni se je pri njem oglasil mlad zakonski par, ki sta bila Jehovini priči. Zmenili so se, da bodo preučevali Sveto pismo, in mladenič je danes tudi sam krščena Jehovina priča.

Neka medicinska sestra, ki je bila zelo nesrečna zaradi moževe nezvestobe in zaradi bližnje razveze zakona, je bila globoko verna. Nekega dne je vsa obupana molila, naj ji Bog pove, kakšen je njegov namen. Še isto popoldne so se pri njej doma oglasili Jehovine priče, ki so bili ravno na svojem rednem oznanjevanju od hiše do hiše. Povabila jih je, naj vstopijo, jih veliko spraševala in na svoja vprašanja dobivala odgovore iz Svetega pisma. Čez čas je ta medicinska sestra tudi sama začela oznanjevati »veselo vest« in kmalu je z nekom začela preučevati Sveto pismo. (Matej 24:14)

Eden od Jehovinih prič je ravno v svojem avtomobilu prebiral Stražni stolp, ko ga je nekdo nenadoma zgrabil za vrat. Brat je goreče molil k Bogu Jehovi. Napadalec je zastal, njegov stisk je popustil. Brat je vžgal avtomobil, rekel napadalcu zbogom in ga pustil kot okamenelega sredi ulice.

Vsi, ki ljubijo Boga in resnico, črpajo v svetu naraščajočega dvoma in nezaupanja pogum in zagotovilo, da so molitve, usmerjene Bogu Jehovi po pravem posredniku, na pravi način in iz pravega nagiba, uslišane. Vsemogočni Bog molitev ne bo samo slišal, ampak bo nanje po svoji božanski volji in ob svojem času zagotovo odgovoril.

[Okvir na strani 4]

Oblike molitev

Gotovo bo poučno, če bomo na kratko pregledali različne oblike molitev, kakršne uporabljajo danes.

Hindujci običajno uporabljajo osnovno obliko molitve, ki izraža spoštovanje izbranemu bogu ali izbrani boginji; teh je kakih 330 milijonov in častijo jih v deset tisoč templjih. Hindujske molitve so pogosto zamotane in v njih odkrijemo dve osnovni obliki — meditacijo (dhyana) ali zahvalo (stotra). Zelo pomembno je, da molitve izgovarjajo glasno.

Na Kitajskem v budističnih in taoističnih samostanih molijo trikrat na dan (zgodaj zjutraj, opoldne in zvečer). Molitve spremlja zvok zvončkov. Budisti si pri molitvah pomagajo z vrvico, na kateri je nanizanih 108 kroglic. Takšno metodo uporabljajo tudi nekateri laiki, da z njo štejejo, kolikokrat izrečejo kakšno molitev.

Najvažnejše versko opravilo pobožnega muslimana je dnevna molitev (salat). Ponovi jo petkrat na dan in vsakič je med molitvijo obrnjen z obrazom proti Meki v Saudovi Arabiji.

Judje imajo med svojimi molitvami tudi takšne, ki jih jemljejo naravnost iz Svetega pisma, na primer psalme. Druge molitve, ki jih uporabljajo, pa so si kasneje izmislili in jih dodali njihovi rabini.

Med kristjani je veliko različnih molitev in tudi veliko načinov molitev. Sem štejemo molitve, ki jih ponavljajo s pomočjo rožnega venca v rokah, natisnjene molitve, pa tudi takšne, ko človek na kratko moli, ne da bi se prej molitve naučil na pamet.