Religija in politika – Se bosta sprli?

NAČELO politične in religiozne oblasti v rokah enega vladarja pa ni prvi »odkril« Henrik VIII. To je bil v njegovih dneh že dodobra preskušen politični ukrep za pospeševanje narodne enotnosti.

Na primer, v starodavnem imperiju Egiptu so imeli mnogo bogov. »Faraon je bil eden teh bogov in osrednja oseba v življenju njegovih podložnikov«, piše v The New Bible Dictionary. Rimsko cesarstvo je pravtako imelo panteon bogov, sem so šteli tudi cesarji. Neki zgodovinar je dejal, da je bilo oboževanje cesarja »najpomembnejša moč v religiji rimskega sveta«.

Kljub dokazom, da so zveze med cerkvijo in državo stare stoletja, pa je krščanstvo v novejšem času s svojim vmešavanjem v politiko prišlo v spore s tistimi, katerih naklonjenost si želi pridobiti. Zakaj? Da bi odgovorili na to vprašanje poglejmo najprej kako se je krščanstvo vmešavalo v politiko.

Pravo krščanstvo — povsem drugačno

Jezus Kristus, ustanovitelj krščanstva, je odklonil politično moč. Najmanj enkrat so ga ljudje poskušali s silo postaviti za kralja, ker so jih navdušili njegovi čudeži, ampak on »se umakne na goro, on sam«. (Janez 6:15) Ko ga je rimski namestnik vprašal, če je kralj, mu je Jezus odgovoril: »Moje kraljestvo ni del tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo del tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali, da ne bi bil Judom izročen.« (Janez 18:36)

Kristus je svojim učencem razen tega rekel še: »Ker pa niste del sveta, temveč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži.« (Janez 15:19) Zato prvih kristjanov niso odvrnili od njihove stvari družbeni ali politični problemi. Suženjstvo, na primer, je tedaj bilo osnovni problem, ampak kristjani se niso potegovali za njegovo odpravo. Namesto tega je bilo krščanskim sužnjem zapovedano, da poslušajo svoje gospodarje. (Kološanom 3:22)

Namesto, da bi se ukvarjali s politiko, so prvi kristjani oznanjevali »Božje Kraljestvo«. (Apostolska dela 28:23) Samo v nekaj desetletjih je ta vest dosegla meje takrat znanega sveta. (Kološanom 1:23) In kakšni so bili rezultati? Tisoči so sprejeli nauk in postali duhovni »bratje in sestre«. (Matej 23:8, 9) Židje in pogani, ki so postali kristjani, se niso več sovražili. Celo tehtne razlike med Židi in Samarijani so izginile, ker je med kristjani vladala »iskrena ljubezen«. (1. Petrov 4:8)

Ljubezen kristjanov je zajela celo njihove sovražnike. (Matej 5:44) Iz tega razloga so odklanjali služenje v cesarjevi vojski. Nekateri bodo morda rekli: »Že, toda, ali ni Jezus rekel, ‚dajte cesarju, kar je cesarjevega‘«? To je res. Toda, ali je Jezus takrat govoril o vojaški službi? Ne, šlo je samo za vprašanje, če se ‚sme plačati cesarju davek ali ne‘. (Matej 22:15—21) Zato so kristjani plačevali svoje davke. Toda predali so se Bogu in niso hoteli škodovati svojim bližnjim.

Postali so prijatelj svetu

‚Toda poglejte si današnje krščanstvo‘, boste morda rekli. ‚Le-to je brezupno razdeljeno, njegovi pripadniki često pobijajo drug drugega, duhovništvo pa se vmešava v politiko. Kaj se je zgodilo s krščanstvom?‘ No, Jezus je napovedal, da bodo med prve kristjane ‚posejani‘ lažni kristjani. (Matej 13:24—30) Enako je prerokoval Pavel: »Jaz vem, da pridejo ... med vas grabljivi volkovi, ... in ... vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj.« (Apostolska dela 20:29, 30)

To se je začelo že v prvem stoletju. Učencu Jakobu se je zdelo potrebno, da napiše naslednje jasne besede: »Prešeštnice, ali ne veste, da je prijateljstvo sveta sovraštvo do Boga?« (Jakob 4:4, masten tisk naš.) Mnogi pa niso marali za to Božje opozorilo. Prezirali so ga tako zelo, da je volku v ovčjem oblačilu, cesarju Konstantinu, v 4. stoletju uspel kompromis s popačenim »krščanstvom«, postalo je državna religija Rimskega cesarstva. Toda s tem, da je krščanstvo postalo ‚prijatelj svetu‘, je postalo sovražnik Bogu. Končen, silovit, obračun je postal neizbežen.

V 13. stoletju je cerkev, ki ji je vladal njen »papež« ali »oče«, dosegla višek svoje moči in je tako njen zakon oziroma zveza z državo postala še tesnejša. Papež Inocenc III je bil prepričan, da »Gospod Petru ni dal le oblasti nad vesoljno cerkvijo, temveč nad vsem svetom.« (Naš debelejši tisk) Profesor zgodovine T. F. Tout pojasnjuje to v svojem delu The Empire and the Papacy: »Inocencovo delo je bilo delo cerkvenega državnika, .... ki je postavljal in odstavljal kralje in vladarje po svojem mnenju.« Zapisal pa je še: »Čim bolj politična je postajala papeška moč, tem težje je bilo braniti papeža kot izvor ljubezni, moralnosti in religije.«

Religija in vojna

Vojna je politika na bolj nasilnem nivoju. Kljub temu je papež Inocenc III osebno organiziral vojaški pohod proti Albižanom v južni Franciji. Leta 1209 je prišlo v Beziersu do pošastnega pokola tisočev ljudi in množičnega sežiganja žrtev Svete inkvizicije. Križarski pohod, ki je prvotno osnovan za Palestino, je bil zaradi političnih spletk preusmerjen v Carigrad. Tam so bili ‚krščanski‘ križarji ‚zaposleni‘ v tridnevnem ropanju, pohoti in svetoskrunstvu. Kdo so bile žrtve? To so bili »sokristjani«! Neki zgodovinar je zapisal: »Ravno cerkve so bile neusmiljeno oplenjene«.

Nekrščanske cerkvene metode so končno pripeljale do tega, da je Martin Luther leta 1517 na vrata grajske cerkve v Wittenbergu izobesil izzivalne teze — in začela se je Reformacija. H. A. L. Fisher je pojasnil v svojem delu Die Geschnichte Europas: »Nova konfesija je ... tesno odvisna od milosti knezov in vlad.« Nemčijo so delile politično-religiozne meje. V Franciji so se kalvinci podobno družili s političnimi voditelji. Verske vojne se torej niso bíle zaradi religiozne svobode, temveč »zaradi tekmovanja med protestantskimi in katoliškimi plemiči za nadzor nad krono«. Religiozna zgodovina Evrope se je zares pisala s krvjo!

Dvajseto stoletje se je pričelo z bitko Britancev proti Burom v Južni Afriki. Na obeh straneh so duhovniki podpihovali ogenj s »spodbudami s prižnice«. Tako pravi zgodovinar R. Kruger: »Količina molitev, ki so se dvigovale v nebo z obeh vojskujočih strani, je bila enaka njihovi različnosti verskega prepričanja.« Beli »kristjani« so morili drug druge, medtem pa prosili Boga naj jim pri tem pomaga!

To se je ponovilo v velikanskem obsegu 1914 leta, ko so nemške čete vkorakale v Belgijo, na pasovih pa so imeli napisano »Gott mit uns« (Bog z nami). Na obeh straneh so cerkve prosile za zmago in jedko zmerjale sovražnika.

Veliko ljudi je vloga cerkve v Prvi svetovni vojni razočarala. Število ateistov in komunistov, ki so menili, da je religija »opij za ljudstvo«, je naraščalo. Duhovništvo pa se je kljub temu še naprej vmešavalo v politiko, in podpiralo fašistične diktatorje kot sta bila Mussolini in Franco. Katoliška cerkev je leta 1933 celo sklenila konkordat z nacisti. Kardinal Faulhaber je pisal Hitlerju: »Ta stisk roke s papeštvom ... (pomeni) junaško dejanje neizmerljivih blagoslovov. ... Naj Bog varuje kanclerja Reicha (Hitlerja).«

Celo možnost naslednje svetovne vojne ni vplivala na odnos duhovništva do politike. V nekaterih cerkvah se v zadnjem času opaža nagibanje k levi politični strani. Tako neki pisec pravi: »Najmlajša generacija teologov v Latinski Ameriki ... trdi, da je marksizem neizogiben politični izraz krščanstva.« Toda Biblija svari: »Veter sejejo, in želi bodo vihar.« (Ozej 8:7)

Žanjejo vihar

Da, Biblija resno opozarja: prišlo bo do strašnega nasprotja med religijo in politiko. V 17. poglavju Razodetje opisuje svetovno kraljestvo lažne religije kot s krvjo poškropljeno »veliko nečistnico ... sedečo na mnogih vodah.« Te »vode« predstavljajo ‚ljudstva in narode‘. (1. in 15. vrsta.) Nečistnica nosi ime »Babilon veliki, mati nečistnic in gnusob zemlje«, in je pijana »krvi svetih«. (5. in 6. vrsta.) »Babilon« je primerno ime za organizirano lažno religijo, ker mnogi njeni nauki izvirajo prav iz starega Babilona.a Pridobila si je glas morilca, ker je skozi stoletja preganjala prave kristjane.

Razen tega je »velika nečistnica«, svetovno kraljestvo lažne religije opisana, kako sedi na divji zveri, ki ‚ima sedem glav in deset rogov, to je deset kraljev‘. (3. in 12. vrsta.) V prejšnjih člankih tega časopisa je bila ta »divja zver« identificirana kot organizacija, ki ji je zaupano vzdrževanje svetovnega miru — Združeni narodi. Kot dokazuje zgodovina, so cerkve vedno podpirale to organizacijo. Oktobra 1965. leta je papež Pavel VI dejal, da so Združeni narodi »zadnje upanje za enotnost in mir«. Papež Janez Pavel II je govoril leta 1979 na skupščini OZN in je to institucijo označil kot »najvišji forum za mir in pravičnost«, Kristusa in njegovega Kraljestva pa ni niti omenil.

Toda zakaj je ta zveza med religijo in Združenimi narodi tako nevarna? Ker »deseteri rogovi ... ter divja zver, ti bodo vlačugo sovražili: oplenili jo bodo in slekli ... ter sežgali v ognju.« (16. vrsta, JP) Lažna religija je torej tik pred katastrofalnim sporom s politiko. Religija bo razgaljena, razkrita bo njena odurna nečistost in dokončno bo uničena.

To bo podnetilo »veliko stisko«, o kateri je govoril Jezus, višek le-te pa bo Harmagedon. Jezus Kristus bo — podprt z nepremagljivimi nebeškimi četami — satanov svetovni sestav ‚zdrobil in uničil‘ ostali bodo samo ‚krotki, ki bodo podedovali zemljo‘. To bodo pravi kristjani, ki se med ostalim niso vmešavali v razdeljevalno politiko. (Matej 24:21; Psalm 37:10, 11; Matej 5:5; Razodetje 6:2; 16:14—16)

Kaj bi torej morali vi storiti, če ste zaskrbljeni in nesrečni zaradi trpljenja in sramote, ki jo je lažna religija povzročila Božjemu imenu? Biblija zapoveduje: »Izidite iz nje (lažne religije), ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih.« (Razodetje 18:4) Samo Jehovine priče spodbujajo ljudi naj poslušajo ta poziv. One se tako kot prvi kristjani ne mešajo v vojne in politiko, zato tudi ne bodo uničeni, ko si bo religija prišla v navzkriž s politiko. Zato se pridružite Jehovinim pričam. Rade vam bodo pokazale pot skozi »tesna vrata«, ki ne vodijo v uničenje, temveč v večno življenje. (Matej 7:13, 14; Janez 17:3)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 6]

Leta 1914 je ob oltarju iz bobnov na stopnicah katedrale sv. Pavla škof iz Londona spodbujal britanske čete k domoljubnosti