Religija in politika — trajno družabništvo?

RUSKI veliki knez Vladimir I je nekega dne odločil, da naj bi poganski podložniki postali »kristjani«. Sam se je »spreobrnil« leta 987 n. št., po poroki z grško-ortodoksno princeso, nato pa je odredil množično krščevanje svojih podložnikov — po potrebi tudi s pomočjo meča. Sčasoma je postala ruska cerkev neodvisna od svoje »matere«, grško-ortodoksne cerkve; končno pa je celo postala državna. In čeprav danes vlada v Sovjetski zvezi uradno zanika obstoj Boga, obstaja v tej deželi še vedno neprijetno družabništvo med cerkvijo in državo.

Stoletja pozneje je angleškemu kralju Henriku VIII pravtako uspelo vzpostaviti tesno zvezo med cerkvijo in državo, čeprav na čisto drugačen način. Leta 1532 je bil v skrbeh zaradi svoje žene Katarine Aragonske, ker mu ni rodila moškega prestolonaslednika. Da bi rešil problem se je Henrik skrivaj poročil s svojo ljubico Ano Boleyn. To se je zgodilo s privoljenjem nadškofa Canterburyja, ki je razveljavil Henrikov prvi zakon. Leta 1934 pa se je ta prešuštnik in despot proglasil za poglavarja cerkve Anglije in ta položaj imajo angleški monarhi vse do danes. Odločitve cerkvene sinode so podrejene parlamentarnim in škofje imajo kot člani angleškega zgornjega doma delež v vladi Velike Britanije. Na ta način sta v Angliji cerkev in država poročeni že več kot 450 let.

Poroke med cerkvijo in državo v novejšem času

Leta 1936 se je upor proti republikanski vladi v Španiji spreobrnil v državljansko vojno in oblast je prevzel general Franco. Levičarji so bili obupani, ko je Franco duhovništvu za njegovo izdatno podporo dal precejšno oblast.

V letu 1983 je zasedal WCC (Svetovni svet cerkva) v Vancouverju (Kanada). Generalni sekretar Philip Potter je spodbudil cerkvene zastopnike naj »ostanejo politični«. Denarni prispevki WCC vojaškim skupinam v številnih deželah so za mnoge obiskovalce cerkva povod za resno zaskrbljenost.

Zato sploh ne gre dvomiti, da se religija vmešava v politiko. Odločilno vprašanje se vsekakor glasi: Sme to delati? Služi to v dobro ali v slabo? Ali se z vmešavanjem religije v politiko dvigajo moralna merila politike, ali pa to kvari religijo? In kaj naj rečemo o bodočnosti? Bosta religija in politika še naprej uživali v svojih ‚ljubezenskih dogodivščinah‘, ali pa se bo to obrnilo v navzkrižja?

[Slika na strani 3]

Prvi poglavar cerkve v Angliji