Britanska zgodovina verske neenotnosti

Od dopisništva »Prebudi se!« iz Velike Britanije

Mnogo let so verska telesa v Veliki Britaniji razpravljala o enotnosti. Niso predlagali, da bi katera skupnost med njimi bila izbrisana, temveč so želeli biti »enotni, ne da bi se zlili v eno«. Vsaka bi morala priznati drugačne metode čaščenja in službe drugih. Nedavno so dvakrat poskušali s takšnim ekumenizmom: enkrat med anglikansko in rimsko katoliško cerkvijo; drugič pa med anglikansko cerkvijo in določenimi svobodnimi ali nonkonformističnimi (odpadniškimi) cerkvami. Naslednja dva članka nam bosta pomagala razčleniti kakšna je verjetnost, da pride v Veliki Britaniji do verske enotnosti.

VERSKE neenotnosti so v Veliki Britaniji očitne še iz najzgodnejših dni. Nihče ne ve, kako je v drugem stoletju krščanstvo prispelo v Britanijo. Kasneje sta se razvili dve različni cerkvi — keltska, ki je bila neodvisna, in rimska, ki je pod papeževim nadzorom.

Nekaj stoletij ni bilo kakšnih resnih nesoglasij, v glavnem zato, ker sta ti dve cerkvi delovali vsaka na svojem koncu države. V sedmem stoletju pa ju je v navzkrižje potegnila misijonarska dejavnost. Razlike so se opazile pri obrednih posameznostih, vsaka je imela drug datum velike noči in podobno. V tem je bila večja razlika kot v naukih.

Leta 663 n. št. je kraj Northumbrije (anglosaškega kraljestva) povabil obe strani na koncil v Whitby, kateremu je predsedoval. Čeprav je bil sam keltskega prepričanja, se je postavil na stran Rima in koncil se je s tem strinjal. Posledica je bila, da se je keltski vpliv na religijo v večini Britanije kmalu zmanjšal. Rim je zmagal. Ta cerkev je več kot 900 let ostala vladajoča cerkev in stalno je krepila svoj verski nadzor, kakor tudi politični vpliv. Rastoča predrznost te cerkve se je zamerila vladarjem, ljudske množice pa so bile nezadovoljne.

Prekinitev z Rimom

Sovražnost med cerkvijo in državo je dosegla vrhunec v 16. stoletju med vladavino Henrika VIII. Katarina Aragonska mu ni rodila živega moškega potomca, zato se je na vsak način hotel ločiti od nje in poročiti Anno Boleyn. Papež ni hotel razpustiti zakon s posebno odvezo, čeprav je to v takratnem času bil dokaj pogost običaj. Očitno so v tem primeru politični dejavniki narekovali papeževo odklonitev. Henrik je nato preko parlamenta uzakonil serijo zakonskih proglasov, s katerimi je pretrgal vse stike z Rimom in postavil sebe za poglavarja cerkve v Angliji. Na ta način je 1534. leta cerkev v Angliji postala neodvisna.

Po Henrikovi smrti je postal kralj njegov devetletni sin Edward. Regentski svet je bil osnovan, da vlada do njegove polnoletnosti. To je bilo reformatorsko telo, ki se je odločilo odstraniti malikovalstvo in praznoverje iz verskega čaščenja. Toda Edward je umrl šest let kasneje, nasledila pa ga je Mary, Henrikova hčerka z njegovo prvo ženo. Kot predana katoličanka se je Mary odločila vrniti anglikansko cerkev v naročje Rima. Leta 1554 so bili ukinjeni zakoni proti Rimu. Popolna združitev z Rimom pa je bila obnovljena leto dni kasneje. Zatem je sledilo divjaško preganjanje nepokornih protestantov, kakšnih 300 so jih sežgali na kolih.

Vendar je Mary vladala samo pet let. Na prestolu jo je zamenjala njena polsestra Elizabeta, ki se je odločila slediti stopinjam svojega očeta Henrika VIII. V letu dni sta dva dekreta parlamenta obnovila zakonodajo, ki je bila ukinjena med vladavino kraljice Mary. Papež je na to odgovoril z izobčenjem kraljice Elizabete. Zatem je ob podpori španske armade poskušal pokoriti Britanijo, vendar mu je to spodletelo. To pa je zopet privedlo do brutalnega preganjanja rekuzantov, kakor so imenovali katolike, ki niso hoteli prisostvovati obredom v anglikanski cerkvi. Umorili so jih kakšnih 250.

Notranja razdelitev

Anglikanska cerkev se je naposled rešila Rima, ne pa tudi težav. Pojavili so se notranji razkoli. Na eni strani so se anglikanci ali visoki duhovniki želeli oprijeti rimskih obredov, ki so jih pustili nedotaknjene kljub prekinitvi z Rimom. Na drugi strani so puritanci ali nižja duhovščina gledali na te obrede kot praznoverne, nebiblijske in malikovalske. Med puritanci so bili takšni, ki so močno nasprotovali, da so zapustili svoje domove in odpluli v »Novi svet« (Ameriko). Prvi so odšli z ladjo Mayflower 16. septembra 1620.

Leta 1642 je izbruhnila triletna državljanska vojna. Charles L, ki je trdil, da vlada po božanski pravici, je razpustil parlament in vladal avtokratsko. Podpirali so ga anglikanci. Na drugi strani pa so bili parlament in puritanci, ki jih je uspešno vodil Oliver Cromwell. Leta 1649 so obglavili Charlesa in država je postala »commonwealth« (zveza držav), ki jo je vodil pokrovitelj. V naslednjih desetih letih je parlament odstranil s položaja anglikansko cerkev in anglikansko obliko čaščenja nadomestil s strogim kalvinistično prezbiterijanskim stilom. Cerkve in samostane, ki so v vojni ostali neporušeni, so sedaj zaprli ali pa porušili.

Crommwell je predpisal anglikanske in rimske obrede, drugače pa je dovoljeval svobodo veroizpovedi. Na ta način so se pojavile mnoge sekte, ki so večinoma prinesle vznemirjenje nato pa izginile. Nekoliko pa jih je vseeno zraslo v sodobne religiozne skupnosti, med njimi so baptisti, kvekerji in kongregacionalisti. Zatem je leta 1738 John Wesley osnoval metodizem.

Puritanci in njihovo prezbiterijanstvo je kmalu izgubilo naklonjenost ljudi, ki jih je utrujala stroga oblika čaščenja. Zato so leta 1660, ne dolgo po Crommwellovi smrti, poklicali iz izgnanstva Charlesa II., da sede na prestol. On in anglikanci so ravnali oprezno, toda pozitivno in v dveh letih so pregovorili parlament, da je obnovil in ponovno uzakonil anglikansko cerkev. Končno so leta 1829 zopet bile dane vse civilne pravice rimokatoličanom.

Tako so bila domala tri stoletja od 1534 do 1829 razdobje burnih verskih sporov in neenotnosti v Britaniji. To je bil čas drobitve, ko so se oblikovala različna verska telesa. Naslednji dve stoletji, vse do danes, je bilo sorazmerno mirno, medtem ko je vsaka cerkev hodila svojo pot. V 20. stoletju pa so se pojavile resne govorice o ponovni združitvi. Kaj se je dogajalo?

[Slike na strani 23]

Protestanti

Henrik VIII. 1509. — 1547.a

Elizabeta I. 1558 — 1603.

Oliver Cromwell 1653. — 1653,

Katoliki

Marija l. 1553. — 1558.

Karl. I.1625. — 1649.

Karl II.1660. — 1685.

[Podčrtne opombe]