Pohlep je lahko smrtonosen

»MOTIV je bil pohlep,« se je glasila obtožba pomočnika javnega tožilca. Storjen zločin je bil umor. Devetindvajsetletni moški je bil pred sodiščem obtožen, da je s streli iz pištole ubil tasta, taščo in 16-letnega brata svoje žene. Zakaj? Da bi podedoval premoženje, vredno 200 000 ameriških dolarjev!

Čeprav velika večina ljudi ne bo dovolila, da bi jih pohlep spodbujal k umoru, je vseeno pohlep pogost vzrok poslabšanja odnosov. Kadar prične pohlep prodirati v krščansko skupščino, je lahko posledica duhovna škoda ali celo smrt, če se zaradi tega dvigne brat proti bratu in se v nekom pričenja razvijati mržnja do te mere, da postane duhovni ‚morilec‘. (1. Janezov 3:15; Marko 7:21, 22)

Kdo je dovzeten

Pohlep je pritajen v zavesti vseh nas. Zaradi podedovane nepopolnosti je pohlep tako rekoč divji izrastek normalne želje za materialno posestjo in finančno varnostjo. (Rimljanom 5:12) Vzklije iz pretirane ali neutešene želje za materialno posestjo, slavo ali močjo. Uvidevno osebo lahko spremeni v brezobzirnega človeka. V zadnjem času obstaja skupina ljudi, ki je bolj dovzetna za zvite načrte pohlepnežev od večine drugih.

Ljudje, ki se nagibajo k verovanju, so glavna tarča goljufov. Zakaj? Očitno imajo verni ljudje več zaupanja v druge in so prej pripravljeni pomagati kot drugi. V očeh pohlepnežev je to znak slabosti — lahkovernosti. Ameriški javni tožilec Brent Ward je zatem, ko je raziskal primer v zvezni državi Utah, kjer so bili verniki neke religiozne organizacije opeharjeni za 200 milijonov ameriških dolarjev v približno dveh letih, rekel: »Izgleda, da čim stopi religija v reklamne posle, je ustanovitelj (družbe) sposoben premostiti prepad med neverjetnostjo in verjetnostjo.« Te žrtve so bile zapeljane v mišljenje, da lahko pridejo zlahka in hitro do sreče, ne da bi kaj delali, razen da vlagajo svoj denar. Ali ni bil tu motiv pohlep, ki je nekatere izmed njih pritegnil, da so se na takšen način ločili od svojih težko zasluženih prihrankov?

Navidezna varnost

Kako raste pohlep s svojimi zahtevami za materialno posestjo in bogastvom? Kako lahko pohlep navede opreznega investitorja, da se spremeni v lahkoverneža? En odgovor na to najdemo v Propovedniku 4:4: »Prav tako sem spoznal, zakaj ljudje tako trdo delajo, da bi uspeli; zato ker zavidajo stvarem, ki jih imajo sosedje. To je podobno lovljenju vetra.« (Today’s English Version)

Brezvestni poslovneži često povezujejo svoje načrte z vonjem po bogastvu — razkošnim avtomobilom, dragocenim nakitom — in uporabljajo to kot vabo, za katero je skrit trnek pohlepa, ki bo ujel neoprezno žrtev. Želijo, da jim pričneš zavidati njihovo udobje, da bi tudi ti pričel verjeti, da lahko z vlaganjem svojih sredstev v njihove posle prideš do obilja materialnih dobrin in postaneš bogat, ne da bi veliko delal. Dejansko pa boš, če že ne boš takoj izgubil svojega denarja, končal tako, da boš dlje in teže delal kakor kdajkoli prej.

Pohlep ustvarja slepilo, da je denar vse, kar človek potrebuje. Denar je sicer res lahko zaščita, toda z njim ni mogoče kupiti sreče ali večnega življenja. Denar ima svoje meje. V Propovedniku 7:12 (NS) piše:« Kajti modrost je za zaščito in denar je prav tako za zaščito; toda prednost znanja je ta, da modrost sama ohrani pri življenju tega, kdor jo ima.« Če živimo na osnovi točnega spoznanja Boga Jehove in njegovega Sina Jezusa Kristusa, to prinaša resnično srečo in vodi do večnega življenja. Mar zato ni razumno, če investiramo v to, da postanemo duhovno bogati pri Bogu, namesto da stremimo za materialnim bogastvom? (Matevž 5:3; Lukež 12:20, 21; Janez 17:3)

Toda problem ni v denarju. Dejanski problem je v tem: Kako pridemo do denarja in kaj delamo z njim. (Matevž 6:24)

Krščanski stiki

Številne organizacije, ki se ukvarjajo s prodajo, spodbujajo svoje predstavnike, naj v vsakem znancu vidijo bodočo stranko — celo v tistih iz cerkve. Soverniki postanejo naravno tržišče za vse, kar je naprodaj. To je eden od trikov, ki se jih poslužujejo trgovska podjetja, da bi širila krog svojih odjemalcev. Toda ali bo pravi kristjan želel iskati trgovske koristi v stikih s svojimi krščanskimi brati in sestrami v veri? (1. Korinčanom 10:23, 24, 31—33)

Zatem ko je tri leta preživel s skupščino v Efezu, je lahko apostol Pavel s čisto vestjo rekel: »Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel.« (Dejanja apostolov 20:33) Ne samo, da Pavel ni težil za tujimi materialnim dobrinami, temveč tudi resnice ni uporabljal za svoj (osebni) finančni dobiček.

Nekatera podjetja uporabljajo Božje ime v reklamah in usmerjajo svoje prodajne akcije na Jehovine priče in preko kraljevskih dvoran. Se lahko reče, da je tako ravnanje v skladu z načelom iz Dejanj apostolov 20:33? Gotovo ne! Kraljevske dvorane ali skupine za preučevanje Biblije ali kongresi Jehovinih prič, niso mesta za sklepanje osebnih trgovskih poslov ali za iskanje delavcev, temveč služijo kot središča za duhovne pogovore in druženje — pred, med in po sestanku. (Hebrejcem 10:23—25) Omadeževanje duhovne lepote krščanskega druženja s trgovskimi posli bi pokazalo, da duhovnih stvari sploh ne cenimo.

Zatem gre tukaj še za izkoriščanje stikov zunaj kraljevske dvorane. Ali to pomeni, da kristjani med seboj ne morejo sklepati poslov ali skupaj opravljati nekega dela? Ne, to je osebna odločitev vsakega posameznika. Vendar se nekateri kristjani spuščajo v negotove posle, ki pospešujejo pohlep, in poskušajo premamiti še druge brate, da postanejo njihovi družabniki ali trgovski zastopniki. Mnogi od teh poslov propadejo in prevarane vlagatelje stanejo mnogo denarja.

Res je, da je v nekaterih primerih k temu spodbudila vlagatelje denarja močna želja, da bi čimprej prišli do denarja. Toda mar se ne bi moral vsak organizator čutiti odgovornega glede finančnega izida za druge v teh poslovnih tveganjih? Mar ne bi moral vnaprej dobro premisliti, kakšne bodo posledice za druge v duhovnem pogledu, če njegovo poslovno tveganje propade? Če da, ali z večjo obveznostjo rastejo tudi odgovornosti?

Nekateri krščanski nadzorniki so pospeševali sumljive posle, ki so škodljivo vplivali na brate v veri. Takšni naj bi se zavedali, da lahko to vpliva na njihove prednosti v skupščini. Nikomur se ne more reči, kako naj ravna v posvetnih poslih. Vendar nihče ne bi smel izkoriščati svojih krščanskih stikov v poslovne namene. (2. Korinčanom 6:3, 4; 7:2; Titu 1:7)

Ne načrtuj naglega bogatenja

Kristjan, ki hitro vidi nevarnost spuščanja v posvetne načrte za naglo bogatenje, bo morda manj oprezen, če gre za načrte njegovih bratov v veri in se zato preslepi, misleč: ‚Seveda, ta posel je drugačen; to so krščanski bratje; in v njega bi lahko vložil posebno količino denarja. Prepričan sem, da se bratje ne bodo spuščali v kakšen tvegan posel in ogrozili vložena sredstva svojih bratov v veri. Poleg tega mi bo to omogočilo, da posvetim več časa duhovnim stvarem. Morda bom lahko postal celo pionir.‘ Bodi oprezen! Biblija opozarja: »Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno«. Sem spada tudi tvoje srce. Pohlep nas lahko zaslepi, tako da krenemo po tvegani poti in izkoristimo brate za dosego svojih sebičnih ciljev. Prav bi bilo, da iskreno preiščemo svoje nagibe v luči Božje Besede. (Jeremija 17:9, 10)

Ni razumno, da se slepo lotiš nekega posla s komerkoli, četudi gre za brate v veri. Pametno je najprej ‚izračunati stroške‘. (Lukež 14:28, 29) Upoštevaj dejstva — svoje možnosti in omejitve posla.

Upoštevaj naslednji primer. Siguren voznik pozna meje svojega vozila in pot. On ve, da je druga vozila lažje upravljati na ovinkih in pri umikanju oviram na poti pri večji hitrosti, s kakršno vozi on. Prav tako ve, da je ob hitrejši vožnji tem manjša možnost za popravljanje storjene napake in tem večja nevarnost trčenja. Zato se ne poskuša meriti z drugimi vozniki in njihovimi avtomobili — pozna svoje meje. Tako tudi danes ni čas za ugotavljanje, kako daleč in s kakšno hitrostjo lahko gremo v ta sestav stvari. Dejstvo, da neki kristjan uspešno posluje, še ne pomeni, da bo tudi drugi tako posloval. Kot alkohol v vozniku lahko tudi pohlep navede kristjana, da precenjuje svoje meje, kar ga lahko vodi do duhovnega zloma in poškodbe ali, še huje, do duhovne smrti. (Galatom 5:26)

Preden se vključiš v kakšen posel, se vprašaj: Je to zares neobhodno potrebno? Ali reklame ugajajo pohlepu ali zadovoljevanju dejanskih potreb? Ali si lahko privoščim, da izgubim ves vloženi denar? Ali bom sebe in svojo družino spravil ob osnovno finančno varnost, če posel propade? Kako tvegano je moje investiranje? Koliko poslovnih izkušenj ali sposobnosti imam, če bom lastnik ali družabnik v poslu? Ali sem seznanjen z zakonom o davkih? Ali sem preiskal potrdila o poslovanju in načela lastnika ter podjetja? Ali se za posel tržišče vse bolj odpira? Ali se bom zaradi tega posla toliko zadolžil, da ga bo težko prekiniti? Kako bo vplivalo na posel, če resno zbolim?

Še važnejše pa je, da se vprašaš: Ali bom zares imel več časa za duhovne stvari — ali pa še manj? Koliki, ki se že ukvarjajo s to poslovno zadevo, porabijo sedaj več časa za duhovne stvari?

Odgovori na ta vprašanja so neposredno povezani s tvojim duhovnim stanjem. Slaba poslovna praksa, zamisli in načrti se ne spreminjajo samo zato, ker so tu vključeni kristjani, kakor tudi hiša, čeprav dobro grajena, ni varna v času nevihte, če so njeni temelji zgrajeni na pesku. Nevarnost za kristjane ni samo finančna izguba, temveč tudi v duhovnem razsulu. (Matevž 7:24—27)

Daniel, oče šestih otrok, je spoznal, da njegova zaposlitev, v kateri je letno zaslužil 200 000 ameriških dolarjev, zahteva preveč časa daleč stran od njegove družine in spodkopava njegovo duhovnost. Kaj je zato naredil? Rekel je: »Odločil sem se, da zapustim to delo.« Danes, dvanajst let po tej odločitvi dodaja: »Tega nisem nikoli obžaloval. Jehova me je zelo blagoslovil in vsa naša družina enotno služi našemu velikemu Stvarniku Jehovi.«

Zahrbtna težnja

Zahrbtna težnja po materializmu vznemirja mnoge upravičeno zaskrbljene kristjane, da pravijo:

»Svet je poln načrtov, kako bi se na hitro zaslužilo dosti denarja — s tem, da se dela polni ali delni delovni čas, posebno v neposredni prodaji vsakovrstnega blaga. V to so zvabljeni mnogi kristjani, ki jih poznam, — samo, da izgubljajo dragocen čas in denar. Tudi sam sem trikratno izgubil. Zelo mi je žal, da sem v to vpletel brate. Izgubili so denar, ki jim je bil nujno potreben!«

»Tukaj pospešujejo nekateri ugledni kristjani razne investicije in poslovne načrte med brati. Samo pretekli teden so me trikrat ogovorili v zvezi s tem: če hočem kupiti nek izdelek od brata, če hočem vložiti sredstva v investicijsko združenje, osnovano od bratov in za brate, ali če hočem stopiti v poslovni stik z nekim bratom.«

»Izgleda, da je kristjane tako vznemirila možnost (načrti ogromnega zavarovanja), da se na vsakega, bodisi novozainteresiranega ali nekega vernika, ki ima duhovne težave, da, na vsakega, gleda kot na možno pojačanje njihove poslovne skupnosti.«

»Tisti, ki pospešujejo zamisli o naglem bogatenju, se včasih posmehujejo duhovnim vrednotam — kadar pospešujejo svoje načrte, dajejo neposredno vedeti ali preprosto rečejo, da je njihovo novopridobljeno bogastvo ali uspeh neposredni rezultat Božjega blagoslova njihovih poslovnih prizadevanj.«

Božje gledišče o bogastvu bo opozorilo kristjana na zanke pohlepa in mu pomagalo, da ne bo podlegel posvetni težnji za materialnimi dobrinami. Kako naj bi zato gledali na bogastvo, da ne bi postali pohlepni?

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Brezvestni poslovneži želijo, da jim zavidaš njihovo udobje

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Pohlep ustvarja slepilo, da je denar vse, kar človek potrebuje

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Kraljevska dvorana ni prostor za iskanje delavcev ali pospeševanje trgovskih interesov

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

»Zelo mi je žal, da sem v to vpletel brate! Izgubili so denar, ki jim je bil potreben!«

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Božje gledišče o bogastvu opozarja kristjane na zanko pohlepa