Naša srca nas spodbujajo, da naredimo čim več
JEZUS Kristus je 12. nizana 33. leta n.št. bil na kosilu pri Simonu Gobavcu v Betaniji, nedaleč od Jeruzalema. Tam je bila tudi zvesta učenka Marija, ki je zlila Jezusu na glavo dragoceno dišeče mazilo iz alabastrne posodice.
»Čemú ta potrata«, so nekateri prigovarjali. »Saj bi se bilo moglo to drago prodati in dati ubogim.« (EI) Toda Jezus jim je rekel: »Kaj nadlegujete to ženo, uboge imate namreč vselej pri sebi, mene pa nimate vselej ... s tem, da je izlila to mazilo na moje telo, me je pripravila za pokop.« (Matevž 26:6—13; Marko 14:3—9; Janez 12:1—8)
Marija iz Betanije ni mogla storiti nič, kar bi olajšalo Jezusovo trpljenje, ko je dva dni pozneje, 14. nizana leta 33 n. št., visel pribit na mučilni kol. Edino, kar je lahko storila, je bilo, da ga je mazilila z dragocenim oljem. Zato je Jezus rekel: »Kar je mogla, je storila.« (Marko 14:8) Gotovo je Marijo k temu, da je storila, kar je bilo v njeni moči, spodbudilo srce.
Spodbujeni, da storimo vse, kar moremo
Morda želimo kot Jehovine priče ali kot posamezniki, ki smo začeli preučevati Božjo resnico, oznanjati dobro vest o Kraljestvu v tem ‚poslednjem času‘. (Matevž 24:14; 2. Timoteju 3:1—5) Morda pa to že dolgo delamo in smo že nekaj naredili.
Družinske dolžnosti, težave z zdravjem in drugi dejavniki nam morda ne dajo, da bi služili kot misionarji v kakšni daljnji deželi. Morda ne moremo biti člani osebja glavnega sedeža Skupnosti Stražnega stolpa ali neke podružnice. Morda ne moremo služiti kot potujoči nadzorniki ali kaj podobnega. Vendar nas to ne bi smelo zadržati, da ne bi uporabljali svoja sredstva za vse, kar bi služilo v napredek interesov Kraljestva. (Matevž 6:33) Zares namreč imamo prednost, da »častimo Jehovo s svojim premoženjem«. To pa se bo zopet obrnilo v blagoslov, ker se bodo naše »žitnice polnile z obilnostjo«. (Pregovori 3:9, 10, EI)
Naredili so, kar so mogli
Da, naš duh je lahko podoben duhu Marije iz Betanije in še drugih Bogu predanih oseb preteklosti. Izraelci, na primer, so imeli v Mojzesovem času prednost, da tako časte Jehovo, ko se je gradil shodni šotor za čaščenje Jehove. Niso mogli vsi enako veliko storiti, toda srca so jih spodbujala, da so naredili, kolikor so mogli. Tako so nekatere ženske predle kozjo dlako, to predivo so namreč potrebovali. Zopet drugi so, ker so bili raznih poklicev, opravili tam mnogo del. In ljudstvo nasploh? Častili so Jehovo tako, da so darovali zlato, srebro, baker, volno, laneno platno in še mnoge druge stvari. Tako so mogli zgraditi shodni šotor. Ker jih je ‚srce k temu nagibalo, so prinesli prispevek za Jehovo‘, in sicer kot »radevoljen dar« (EI). (2. Mojzesova 35:4—35) Koliko so prinesli? »Dovolj za vse delo, da se dogotovi in še preveč ga je bilo.« (2. Mojzesova 36:4—7) Zares so storili, kolikor so mogli.
Veliko let pozneje si je kralj David zelo prizadeval, da bi njegov sin Salomon gradil tempelj. David je dal v ta namen celo zlato in srebro, ki je bilo njegova osebna last. Zatem je vprašal izraelsko ljudstvo: »Kdo je torej pripravljen darovati danes z radodarno roko za Jehovo?« Knezi in rodovni starešine in »kdor je imel drage kamne, jih je dal v zaklad hiše Jehovine«. To niso poklanjali z nejevoljo ali žalostni, ker beremo: »Tedaj se je ljudstvo veselilo, da so radovoljno darovali, ker so z nerazdeljenim srcem poklonili Jehovi prostovoljno, tudi kralj David se je radoval z velikim veseljem.« (1. Letopisi 29:3—9) Vsi so naredili, kar so mogli.
Mnogi prvi kristjani so, kot posamezniki, zelo veliko prispevali za pospeševanje oznanjevanja Kraljestva. Ostareli apostol Janez je, na primer, poudaril, da so člani krščanske skupščine dolžni pomagati imenovanim potujočim predstavnikom, ki so poslani k njim, ‚da bi mogli postati sodelavci za resnico‘. Janez je Gaja pohvalil ravno zato, ker je bil gostoljuben s »tujci«. Teh ljudi Gaj sploh ni poznal, ampak z njimi je bil prijazen, zaradi dela, ki so ga opravljali za skupščino. (3. Janezov 5—8) Večina Jehovinih prič ni mogla potovati v druge kraje, kjer bi oznanjevali »dobro vest«, toda naredili so, kar je bilo v njihovih močeh.
Tudi cele skupščine so s svojimi materialnimi sredstvi pospeševale delo Kraljestva. Apostol Pavel je, na primer, lahko rekel vernikom v Filipih: »Saj tudi v Solun ste mi poslali enkrat in dvakrat za potrebo. Ne da bi iskal daru, marveč sadu iščem, ki naj se množi vam na račun. (Filipljanom 4:15—17) Z apostolom ni mogla potovati cela skupščina, toda naredili so, kar so mogli.
Kako so se počutili
Jezus Kristus je rekel: »Bolje je dajati kakor prejemati.« Zato ni čudno, da se je Božje ljudstvo v času kralja Davida zelo veselilo ‚radevoljnih darov Jehovi‘. (1. Letopisi 29:9; Dejanja apostolov 20:35, EI) Tudi danes vlada podoben duh.
Tako je ena Jehovinih prič pisala Skupnosti Stražnega stolpa: »81 let imam in ne morem več veliko v službo (oznanjevanja) zaradi artritisa, ki me je ohromil, toda rada bi pomagala pospeševati to delo. Dokler bom mogla, vam bom vsak mesec pošiljala prispevek in še posebej bi želela pomagati absolventom (Stražno-stolpne biblijske šole Gilead), ki gredo v tuje dežele.« Ker ta ostarela žena ni mogla sama služiti kot misionarka, jo je srce spodbudilo, da pomaga drugim pri tem, kolikor le more.
Cele družine pa pomagajo tako, da prispevajo za potrebe tiska in širjenja dela Skupnosti. Neka družina je pisala: »Bili smo spodbujeni, da v tem sodelujemo kot družina. ... Zelo srečni smo bili, ko sta tudi dva naša sinova, najstnika, želela sodelovati v našem družinskem prispevku Skupnosti. Prispevala sta denar, ki sta si ga prislužila z občasnim delom. Navdušeni smo nad čudovitimi izdajami in bogato duhovno hrano, ki jo stalno dobivamo z Jehovine mize.«
Kako se lahko pomaga
Med Jehovinimi pričami je malo materialno bogatih in mnogi se morajo danes boriti z gospodarskimi težavami. Vendar ne bi smeli, ko dajejo od tega skromno vsoto za pospeševanje interesov Kraljestva, nikoli misliti, da je njihov prispevek nepomemben. Ko je Jezus videl siromašno vdovo, da je dala dva denarja v zakladnico templja, je ni preziral, temveč je rekel: »Resnično vam pravim, da je ta uboga vdova vrgla več nego vsi: zakaj vsi ti so vrgli od obilosti svoje v dar Bogu, a ta je od uboštva svojega vrgla ves živež svoj, ki ga je imela.« (Lukež 21:1—4) Čeprav je bil njen dar majhne vrednosti, je storila, kar je mogla.
Običajno je potrebno, da se tudi tukaj načrtuje, bodisi posameznik, družina ali skupščina, da bi se lahko kaj odrinilo za prispevek. Ko so kristjani v Judeji bili v stiski, je krščanskim vernikom v Korintu, ki so jim želeli pomagati, apostol Pavel svetoval: »Kar pa se tiče zbiranja darov za svete, storite tudi vi tako, kakor sem naročil cerkvam (skupščinam, NS) v Galaciji. Vsak prvi dan v tednu naj vsak izmed vas doma deva na stran in nabira, kolikor mu je mogoče, da se zbiranje ne bo opravljalo šele tedaj, ko pridem.« (1. Korinčanom 16:1, 2, EI)
Tako kot nekdo hrani od svojega denarja za primer potrebe, lahko tudi Jehovine priče — posamezniki, družine ali skupščine, redno dajejo določen znesek kot prispevek za pospeševanje pravega čaščenja. Dejansko često cele skupščine pošljejo višek denarja za pospeševanje dela Kraljestva. To narede zato, ker so to pripravljeni in odločeni storiti. Pa tudi posamezniki, ki so radodarnega srca, najdejo možnosti za sodelovanje v podpiranju krščanskih oznanjevalskih dejavnosti po svetu; v ta namen dajejo darila. Takšno pravilno dajanje veča njihovo srečo in zadovoljni so, ker vedo, da so naredili, kar morejo.
Zelo se cenijo vsa darila, ki jih Skupnost sprejme; vse se uporabi za širjenje dobre vesti o Božjem Kraljestvu. S takšnimi sredstvi se, na primer, vzdržujejo misionarski domovi in delo v raznih deželah. Vzdržujejo se tudi tiskarne za tiskanje biblijske literature in tam, kjer je potrebno, se jih tudi širi. Zahvaljujoč takšnim prispevkom, lahko potujoči pokrajinski in okrožni nadzorniki obiskujejo krščanske skupščine po vsem svetu in duhovno pomagajo bratom v veri. (Rimljanom 1:11, 12) S temi prispevki se pomaga tudi vsem drugim, ki so v polnočasni službi.
Prvi zagovorniki pravega čaščenja so prejeli nebeški blagoslov, ker so dali čast Jehovi s svojim premoženjem. In kako srečni so bili! Tako smo tudi mi, ko danes podpiramo interese Kraljestva, bogato blagoslovljeni. Zato ‚poslušajmo‘ svoja srca, ko nas spodbujajo, in naredimo vse, kar je v naši moči.