Obéti za obupane
»KER karkoli se je namreč poprej na pisalo, se je napisalo v naše poučenje, da bi imeli upanje po potrpežljivosti in po tolažbi iz pisem.« (Rimljanom 15:4, EI) Gotovo bomo pomislili na te besede apostola Pavla sedaj, ko vemo, da je glavni problem oseb, ki napravijo samomor, obup in nezaupanje. Ali »tolažba iz pisem« ne odpravlja obupa? V neštetih primerih je tako. Poglejmo si nekaj primerov:
Mlada ženska je že odprla plin, ker je hotela umreti, ko je Jehovina priča potrkala na njena vrata in ji dala novo upanje iz Biblije.
Neko drugo dekle, ki ni nič več pričakovala od prihodnosti, ker je bila paralizirana zaradi prometne nesreče, se je velikokrat poskušala umoriti. Nato pa so ji Jehovine priče pomagale, da je našla »tolažbo iz pisem« in tako je zopet lahko zaupala.
In zopet, nekemu starčku je umrla žena prav pred njuno petdeseto obletnico poroke. Mož je bil tako prizadet, da je nameraval popiti strup, potem pa so Jehovine priče prišle na njegova vrata in mu pokazale, kako vest iz Biblije lahko dá življenju nov smisel.
Ti ljudje so se naučili »upati v Jehovo in biti pogumni«. (Psalm 27:14, EI) Naučili so se opreti na njega in njegovo pomoč: ‚preložiti na Jehovo svojo skrb, da bi jih on podpiral‘. (Psalm 55:22) Zvedeli so tudi za Jehovine namene v zvezi s prihodnostjo in dokler imajo ta čudovit pogled pred seboj, se jim zdi sedanje stanje manj pomembno, manj porazno. Da, njim je »tolažba iz pisem« resnično rešila življenje.
Toda kaj tedaj, če nekoga strahotno muči krivda, če ni nikoli vesel in zato sklepa, da ga je »Bog, ki daje upanje« zapustil? (Rimljanom 15:13) Ali je za takšne ljudi kakšna »tolažba iz pisem«? Da, »blizu je Jehova njim, ki so potrtega srca in v duhu skrušenim pomaga«. (Psalm 34:18, EI) Zares jih ni pozabil.
Občutek krivde
Razumljivo je, da lahko nekdo, ki je storil težak greh, nekaj časa misli, da mu Bog tega ne bo nikoli odpustil. Ko spozna, kaj je storil, morda občuti, da je najslabši in najmanj vreden človek na svetu. Toda Jehova je, čeprav sovraži greh tudi usmiljen do vseh, ki jim je zares žal in ne greše več. Takšnim osebam ‚obilo‘ odpušča. (Izaija 55:7)
To je vedel tudi kralj David. Pisal je: »Zakaj ti, Jehova, si dober in pripravljen odpuščati, poln usmiljenja do vseh, ki te kličejo.« (Psalm 86:5, NS) David je bil zvest, vseeno je v svojem življenju nekajkrat težko zagrešil. Toda vsakokrat, ko se je osvestil in spoznal, kaj je naredil, se je tudi iskreno pokesal in molil k Bogu prepričan, da mu bo Bog odpustil. (Psalm 51:9—12)
Mi seveda ne želimo posnemati grehov kralja Davida, a če že grešimo, se lahko tako kot on globoko in iskreno skesamo in jasno priznamo, da je to, kar smo storili, napak in verujemo v Jehovino pripravljenost, da nam odpusti. (1. Janezov 2:1, 2)
Je to, če je kristjan zaradi nekega razloga nesrečen oziroma nima duševnega miru, dokaz, da je Bog odvzel svojega duha? Ni nujno. Čeprav so kristjani vesel narod, lahko kljub temu občutijo tesnobo. Celo Jezus je občutil tesnobo, ko je bil, preden je umrl, v Getsemanskem vrtu. Biblijsko poročilo pravi: »In ko se bori z grozo smrti, moli še gorečneje; in njegov pot postane kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo.« (Lukež 22:44) Ali se kdaj čutiš krivega, ker včasih občutiš nemirnega duha zaradi različnih preizkušenj, s katerimi se moraš boriti? Če da, potem poišči tolažbo pri Jehovi, tako kot Jezus.
Toda ali ni brezbožno, če si kristjan želi umreti? Ali se spomniš, kaj je občutil Job, ko je bil potrt? Mučila ga je grda bolezen, nadlegovali so ga njegovi lažni prijatelji in mislil je, da ga je Jehova zapustil. Zato je glasno stokal: »Duši moji se gnusi življenje.« (Job 10:1; 14:13) Jobu se je smrt zdela kot tih odhod iz njegovih muk, na smrt ni gledal kot na sovražnika, kar v resnici je. (1. Korinčanom 15:26)
Če pa bi si Job zaradi svojih muk poskušal vzeti življenje, bi to bil velik greh. Toda če je nekdo strašno nesrečen ali čustveno moten, ne more vedno kontrolirati svojih misli, ki mu prihajajo na um. Če pa se ulovimo da stalno razmišljamo o smrti in o tem, da bi radi umrli, bi morali na to gledati kot na opozorilo. Tedaj je čas, da nekaj hitro ukrenemo. Kaj?
‚Poišči pomoč‘
Neka mlada ženska je bila v velikih finančnih in zakonskih težavah. Ko je bila v krizi je vzela preveliko dozo tablet, kar pa je na srečo preživela. Pozneje je razmislila, zakaj je to storila in sedaj pravi: »Mislim, da je bilo narobe prav to, da nisem nikomur povedala, kaj sem občutila. Nisem se nameravala ubiti. Ampak vsega se je toliko nakopičilo v meni, da sem nenadoma to storila.« Kaj nam svetuje? »Poiščite pomoč pri drugih, še preden ‚pridete‘ do misli na samomor.«
To je pameten nasvet. Včasih, ko smo pod čustvenimi pritiski, se nam morda zdi, da enostavno ne bomo zdržali. Občutek krivde ali obup, to je za nas pretežko. Ampak nihče ne zahteva, da bomo sami nosili bremena. Zato je Bog Jehova po apostolu Pavlu zapovedal: »Drug drugega bremena nosite!« (Galatom 6:2, EI) Drugi vam želijo pomagati, zopet drugi so vam dolžni pomagati. Toda največkrat niti ne vedo, kako zelo potrebuješ njihovo pomoč, če jim tega ne poveš.
Tri prijateljice nekega mladega dekleta so storile samomor, ona pa je v skrbeh vprašala: »Kako smo mogli vedeti? ... Kako bi lahko bili z njimi, ko so nas potrebovale, če nismo nikoli zvedeli, kaj je z njimi?« Seveda je težko drugim govoriti o svojih problemih. Ampak presenečen boš, kako zlahka gredo besede iz ust, ko je storjen začetek. In bodi prepričan, da ti drugi želijo pomagati. Poglejmo, kdo bi ti želel pomagati:
[Okvir na strani 6]
Misli na druge
Mlado dekle, ki je mislilo na samomor, je pozneje pojasnilo, kaj jo je zadržalo: »Bolečina, žalost in krivda — to je tisto, kar zapustijo za seboj samomorilci — in to je veliko bolj uničujoče in dlje traja kot vsi problemi, ki so prej videti nevzdržni.« (Matevž 7:12)
[Okvir na strani 7]
Stvari se bodo izboljšale
»Nič ni trajnega na tem svetu ... Vemo, da je rešitev blizu.« Ta misel naj bi ljudem pomagala, da ne mislijo na samomor.
[Okvir na strani 7]
Sprememba misli
Dr. Herbert Hendin izjavlja, da je z leti spoznal štiri osebe, ki so skočile z visokih zgradb in preživele. Dve sta izjavili, da sta si v trenutku, ko sta skočili, želeli premisliti. — Suicide in America (Samomorilci v Ameriki) napisal Herbert Hendin, zdravnik.