Zakaj toliko samomorov

BRUCOV oče je bil vseskozi uspešen poslovnež. Od Brucove matere se je kmalu ločil in se poročil z mlajšo žensko. Toda še vedno se je zanimal za svoje otroke in jih je celo poskušal uvesti v svoje poslovanje. Ko pa je prišel v petdeseta leta, se je njegovo življenje dramatično spremenilo. Eden izmed njegovih poslov je propadel in naenkrat se je znašel v velikih dolgovih. Za nekaj dni je odšel v bolnico na preglede, vendar ni nikoli nobenemu povedal zakaj. Zatem ga je zapustila njegova mlada žena, on pa je naredil samomor.

Bruce pojasnjuje: »Zares sem mu želel pomagati. Da bi se pobral in začel na novo, je bilo zanj, krajem srednjih let, očitno preveč. Misel, da se stara, da je sam in da je bolan, mu pač ni mogla dati poleta.«

Žal takšne tragedije danes niso redke. Statistika pokazuje, da se samo v Združenih državah Amerike v enem letu namerno ubije 27 294 moških, žensk in otrok. Poleg tega nekateri trde, da na vsak samomor pride še najmanj deset poskusov samomora, vendar ne uspejo.

Kljub temu pa so po svetu ljudje, ki živijo izredno bedno, toda borijo se proti smrti. Težki bolniki, zaporniki, obsojeni na dolge zaporne kazni in tisti, ki živijo v veliki bedi — ti se zvečina borijo, da bi ostali živi. Zakaj se potem takšni, ki niso v tako težkih situacijah, poskušajo končati?

Na to vprašanje je še težje odgovoriti v deželah, ki trde, da so krščanske. Biblija namreč uči, da je življenje sveto in da je dragocen Božji dar. (Psalm 36:9) Smrt je naš sovražnik in Bog Jehova se je potrudil in z žrtvijo odprl možnost, da bi vsi dobili večno življenje. (Janez 3:16) In vendar je v tako imenovanih krščanskih deželah vedno več ljudi, ki se ubijajo ali pa poskušajo ubiti. Zakaj je tako? Kaj lahko povzroči, da človeku njegova najdragocenejša posest — njegovo življenje postane breme, ki se ga želi otresti?

Pogubna čustva

»Obup ... nemoč ... bolečina ... Vse to me je ‚pokopalo‘.« Tako je rekla ženska, ki je pojedla preveliko dozo tablet, ker je hotela umreti. Zdravnik, ki je zdravil paciente, ki so poskušali napraviti samomor, dodaja: »Ti ljudje se često čutijo ničvredne, nemočne in nimajo upanja. Morda se celo čutijo krive.«

Tako v mnogih primerih potisnejo človeka v samomor usodna čustva in negativnost. Velikokrat je bistvo problema prav obupanost. Samomorilec pred seboj ne vidi nič več. Ne vidijo ničesar, za kar bi lahko še živeli.

Zakaj takšen obup? Brez dvoma mnoge ljudi pokopljejo problemi, kot so Brucovega očeta. Starejši ljudje še posebej nagibajo k temu. Dr. Nathan S. Kline, strokovnjak na področju depresij, izjavlja: »Starost predstavlja posebno vrsto osamljenosti in vzporedno s starostjo raste nagnjenost k samomorom.« (From Sad to Glad, napisal dr. Nathan S. Kline) Vendar so še drugačni razlogi.

Obupanost, krivda in potrtost

Zelo težko je, na primer, živeti z občutkom krivde. Kadar nekdo naredi resen prestopek, ga lahko peče vest, še posebno takrat, če je s tem koga prizadel. David, kralj starodavnega Izraela, je opisal, kako je občutek krivde vplival nanj: »Miru ni v kosteh mojih zavoljo greha mojega. Zakaj moja krivda mi je zrasla čez glavo, kakor težko breme, ki je pretežko zame.« (Psalm 38:3, 4, NS)

Občutek krivde zaradi slabe vesti bo lahko nekoga navedel, da se mu bo zdelo, da pred njim ni prihodnosti in se zato odloči za smrt. Tako je nek mladenič nečistoval in se zatem ustrelil. V svojem poslovilnem pismu je pojasnil, da ni želel drugim še naprej povzročati sramote.

Nekateri so obupani zaradi čustvene raztresenosti. Morda so neprestano pod vplivom grdih doživljajev, ki jih ne morejo nikoli povsem pozabiti. Ena takšnih je bila mlada ženska, ki jo je oče krvoskrunsko zlorabljal, ko je bila še deklica. Čeprav je sedaj odrasla, je občutek krivde in ničvrednosti zaradi tega žalostnega doživljaja, bil tako močan, da se je poskušala ubiti.

Drugi so morda obupani, ker trpijo za močno depresijo in ne morejo verjeti, da bodo kdaj ozdraveli. Tisti, ki niso nikoli občutili kaj je močna potrtost, zelo težko razumejo, kako pogubno je to. To ni samo obdobje, ko smo ‚na tleh‘. Vsi smo kdaj na tem. Ne, to je globoka duševna bolezen, tak bolnik trpi stalno, ne glede na to, kaj dela ali kje hodi. Videti je, da iz tega ni rešitve.

Nič nenavadnega ni, da depresivni bolniki mislijo na samomor. Neka ženska, ki je doživljala te strašne depresije, je rekla, da je v tem obdobju morala biti zelo oprezna. Medtem, ko se je kopala, je pomislila: »Hitro se bom potopila v vodo in vsega bom rešena.« Ali pa je, ko se je sprehajala po cesti in videla, da se ji bliža avto, pomislila: »Oh, bilo bi čisto enostavno!«

Depresivni bolniki pa lahko trpe tudi zaradi občutka krivde. Zakaj? Neka krščanska ženska, ki je trpela zaradi težkih depresij, se je počutila krivo, ker ni mogla več skrbeti za svojo družino tako, kot je nekoč. Mislila je, da zato tudi oni ne morejo delati tistega, kar bi želeli. Imela je občutek, da ji je Bog odvzel duha, zato ker ni imela duševnega miru in ne radosti. (Filipljanom 4:7; Galatom 5:22) Zelo veliko truda jo je stalo, da je zmogla drugim govoriti o Bogu Jehovi. Mnogo ljudi se tako počuti, mislijo celo, da so storili neodpustljiv greh.

Ni težko razumeti, zakaj se nekateri s takšnimi negativnimi občutki sprašujejo, ali je sploh vredno še živeti. Toda to niso edini razlogi, ki navajajo ljudi na samomor.

Drugi razlogi za samomor

Nekateri psihologi menijo, da nekateri poskušajo napraviti samomor za to, da bi pritegnili pozornost. Neuspeli samomor je tako rekoč klic na pomoč. Morda je to poskus, da se kaznuje nekoga drugega — tako menijo tudi otroci, ki pravijo: »Še žal ti bo, ko bom umrl.«

Včasih je videti, da človek, ki poskuša samomor, želi s tem prizadeti druge okoli sebe. Kakšno dekle, ki jo je zapustil fant, morda želi napraviti samomor, ker upa, da ga bo tako pridobila nazaj. Tudi ostarela mati poskuša napraviti samomor, da bi s tem svoje odrasle otroke ‚privezala‘ nase, da bi z njo preživeli več časa.

Ti primeri pokazujejo na vrsto pritiskov, ki so lahko pri tem vključeni. Stanje pa velikokrat postane še težje, če trpeča oseba drži vse probleme zase. Morda je na zunaj miren, v notranjosti pa kipi od napetosti. Pod takim pritiskom je dovolj samo nepomemben dogodek in že se bo nekdo odločil za samomor.

Tako lahko nekdo napravi samomor, ker je izgubil službo. Najstniki bodo morda to storili zaradi razočaranja, ker niso opravili izpitov, ker jim je kdo umrl, ker so izgubili prijatelja ali prijateljico ali pa ker jih je zapustila učiteljica, ki so jo imeli posebej radi. Te stvari pa pravzaprav niso razlogi za samomor, temveč samo stvar v nizu pritiskov, ki preseže mero.

Ko je najstnica poskušala napraviti samomor, je bila njena mati čisto iz sebe. Pozneje pa je spoznala skrivnostne pritiske, ki lahko morijo najstnike. Sedaj pravi: »Sedaj vem, kaj vse lahko vznemirja mlado dekle. Za njo je bilo vse to preveč, jaz pa sem bila prezaposlena, da bi ji pomagala. Sedaj jo poskušam bolje spoznati, z njo več govoriti, ji biti bliže. To pomaga! Moja hči se sedaj smeje, se z menoj šali, vse je tako, kot je bilo prej, preden se je vse to zgodilo.«

Izhod

Za samomor ni nikoli opravičila. Tistim, ki čustveno trpijo, izgleda to hitro rešitev vsega. Toda Jehova, čigar beseda nam govori, da je življenje sveto, nudi pomoč vsem, ki so pod takimi pritiski. Biblija obljublja: »Bog pa je zvest in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči.« V tem stavku govori, da »škodljive stvari«, kot so nemoralnosti in malikovanje zapeljujejo. (1. Korinčanom 10:6, 13, EI) Tako torej ni nič bolj nevarnega kot samomor. Zatorej je izhod za tiste, ki jih doletijo ti pritiski, Jehova je namreč priskrbel pomoč po svoji Besedi, Bibliji in po krščanski skupščini.

[Okvir na strani 4]

Če nekdo poskuša narediti samomor?

Preživeli tedaj potrebujejo veliko pomoči. Morda bodo zmedeni, mislili, da so oni krivi in se morda spraševali, kaj bi bili morali storiti, da bi preprečili tragedijo. Potrebna jim je pomoč, da bi spoznali, da niso mogli ničesar storiti, če se je žrtev zares odločila umreti.

Enako je brezplodno tuhtati o tem, kakšno prihodnost ima pred seboj nekdo, ki je napravil samomor. Samo Jehova in njegov sodnik Jezus Kristus lahko rečeta, kaj je bilo v srcu osebe, ki je sama končala svoje življenje. Zato je treba mrtvega prepustiti Jehovi, »Očetu usmiljenja in Bogu vse tolažbe.« (2. Korinčanom 1:3)