Kako bi »preložil na Jehovo svojo skrb«?
DAVID, splošno znan kralj starega 12-rodovnega izraelskega kraljestva, nas takole hrabri: »Preloži na Jehovo svojo skrb, on te bo podpiral; nikdar ne bo pripustil, da bi pravičnik omahnil.« (Psalm 55:22, EI)
Ja takšen nasvet še posebej primeren, ker prihaja od kralja Davida? Kako ga lahko ti ‚ubogaš‘?
David je v službi Bogu doživel veliko stvari. Ko je bil še mladenič je ubil leva, medveda in velikana Goliata. David je bil odličen vojak, razširil je področje starega Izraela do meja, ki jih je določil Bog. Razen tega mu ni bilo enakega v skladanju glasbe in pisanju psalmov. David pa ni okusil le veselje, uspeh in blaginjo ampak tudi grenkobo očitajoče vesti in težav. (1. Samuelova 16:18; 17:34—36; 18:7)
Čemu je David preložil svoje breme na Jehovo?
Ko je David rekel, »preloži na Jehovo svojo skrb«, je v prvi vrsti govoril o sebi. Zakaj se to lahko reče? Zato, ker je iz miselnih zvez razvidno, da je David spisal ta psalm, ko je bila njegova vladarska moč precej oslabljena. To je bilo tedaj, ko mu je njegov častihlepen sin Absalom skoraj prevzel prestol.
Davidovo obupno stanje se vidi že v uvodnih besedah 55. psalma: »O Bog, poslušaj mojo molitev, ne odteguj se moji prošnji, pazi name in me usliši! V svojem ,strahu sem vznemirjen, zbegan.« (EI) To svoje stanje opisuje še v nadaljnjih šestih vrstah.
Zakaj se je David znašel v takšnem stanju? Zaradi svojih nasprotnikov. V nadaljevanju prosi Boga, da kaj ukrene proti njegovim sovražnikom, še posebej glede tistega, ki je postal izdajalec. Brez dvoma je bil to Ahitofel, o kateremu se lahko reče: »Ni me sramotil sovražnik (NS) ... temuč ti ... prijatelj moj in zaupnik moj, ki sva skupaj sladko se družila, v hišo Božjo hodila z veselo množico.« (vrste 12:14)
Zatem, ko je opisal svojo smolo in razlog zanjo, je David rekel v znak svojega zaupanja v Jehovo: »Jaz pa bom klical Boga in Jehova me bo rešil!« (vrsta 16) Ko je David sam sebi svetoval »preloži na Jehovo svojo skrb«, je psalm zaključil z enakim zaupanjem v Najvišjega, rekel je: »Ti, o Bog, jih pahneš v jamo pogube... Jaz pa bom v tebe upal.« Kako resnične so se izkazale Davidove besede! Njegov častihlepen sin Absalom in lažniv svetovalec Ahitofel sta morala predčasno umreti, David pa je še naprej vladal kot Božji maziljeni kralj. (vrsta 22, 23)
Bremena ali odgovornosti
Prej, predno bomo pregledali, kako lahko ‚ubogamo‘ Davidov od Boga navdihnjen nasvet, da preložimo svoje breme na Jehovo, bi bilo primerno, da tudi izvemo kakšna je pri tem naša odgovornost. Krščanski apostol Pavel je pisal: »Vsak namreč bo nosil svoje breme.« (Galatom 6:5) Ta ‚bremena‘ so odgovornosti, ki so samo naše, ker smo soprogi, soproge, starši, otroci, delavci, Jehovine priče ali pa na primer imenovani starešine v krščanskih skupščinah. Takšnih bremen ne moremo povsem preložiti na Jehovo, to bi bilo neodgovorno, to bi morali voljno nositi sami. Podobno je, kadar moramo o čem odločiti. Božja beseda nam nudi zakone in načela, mi pa jih moramo uporabiti, ko se srečamo s problemi. Seveda lahko in tudi moramo prositi Boga za modrost, moč in njegovega svetega duha, da nam pomaga, nositi ta bremena, toda ne smemo se jih enostavno poskušati znebiti.
Kakšna bremena tedaj smemo preložiti na Jehovo? To so skrbi, strah, razočaranje in bojazen glede prihodnosti, vse to je tudi David občutil. Sem spadajo tudi bremena naših slabosti in neuspehov. To so bremena, ki jih lahko preložimo na Jehovo, kajti apostol Peter pravi: »Vso skrb svojo zvrnite nanj!« Zakaj »Ker on skrbi za vas.« (1. Petrov 5:6, 7)
Jezus Kristus je podobno svetoval v svoji pridigi na gori. ‚Kako lahko to storimo?‘ se morda vprašuješ. No, Kristus nam ni samo rekel, da naj ne skrbimo za to, kaj bomo jedli, pili in oblekli, ampak nam je tudi povedal razlog, zakaj naj nas za te stvari ne skrbi. Jezus nam je povedal tole zagotovilo: »Če pa travo na polju ... Bog tako oblači, mar ne bo mnogo bolj vas, maloverni? Saj oče vaš nebeški ve, da vsega tega potrebujete.« (Matevž 6:25—32)
V molitvi
Kako pa lahko ‚preložimo svoje breme na Jehovo‘? En način je, da se mu redno bližamo v molitvi. Ali ni res, da je eno izmed bremen, ki jih dnevno nosimo, zavest, da ne izpolnjujemo povsem Božjih pravičnih zahtev? To že, ampak ko se v molitvi bližamo Bogu, se lahko osvobodimo tega bremena. Jezus je to prikazal s primerom davkarja: ta je s ponižno in iskreno molitvijo k Bogu, naj mu bo milostljiv, pokazal, da je pravičnejši od hinavskega farizeja. Z drugimi besedami, davkar je bil na ta način osvobojen bremena krivde. Potrebna pa je še opreznost: od našega duhovnega stanja in težine greha je odvisno ali nam je potrebna pomoč drugih, na primer starešin v skupščini, da bi se tako osvobodili našega bremena. (Lukež 18:9—14; Galatom 6:2; Jakob 5:14—16)
Če želimo, da bi nam naše molitve pomagale preložiti bremena na Jehovo, moramo biti zares iskreni in resni glede teh stvari. Zato se nam zapoveduje: »Nič ne skrbite, temuč v vsem naj se Bogu naznanjajo želje vaše v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem.« To nam bo pomagalo, da se razbremenimo, kajti »mir Božji, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil srca vaša in misli vaše.« (Filipljanom 4:6, 7)
Upoštevaj, da Pavel omenja prošnje, kakor tudi molitve. Kaj so prošnje? To so goreče molitve. In kaj pomeni biti goreč? Ta beseda prihaja iz korena besede »biti vroč, vreti«. Biti goreč torej pomeni, biti vnet, navdušen, močno občutiti. Takšne bi morale biti naše molitve, če želimo, da bi z njimi ‚preložili naša bremena na Jehovo‘. Če res iskreno molimo, bomo tudi vztrajno molili. Zatem, ko je Jezus Kristus prikazal, da je treba vztrajno moliti, nas je še spodbudil: »In jaz vam povem: prosite (neprestano, NS) in dalo se vam bo, iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo se vam bo. Kajti vsak, kdor prosi, sprejme, in kdor išče, najde, in kdor trka se mu odpre.« (Lukež 11:2—10) Zato še naprej prosimo, iščimo in trkajmo in naš Nebeški Oče bo prevzel bremena, ki bodo na pravilen način preložena nanj.
Vera in dela
Za naše molitve, kakor tudi za vsak drug vidik našega krščanskega življenja in službe velja načelo: ‚Zgodi se vam po veri vaši!‘ (Matevž 9:29, NS) Imeti moramo vero, ki ugaja Bogu. Ne samo, da z vsem srcem verujemo, da On obstaja, ampak moramo biti tudi prepričani, da nagrajuje tiste, ki ga iskreno iščejo. (Hebrejcem 11:6) Verovati moramo, da nas Bog sliši.
Da bi imeli tako močno vero, moramo preučevati Božjo Besedo. Truditi se moramo, da dnevno beremo Biblijo in z njo povezane krščanske izdaje. Lahko je pozabiti Biblijska opozorila in njena velika zagotovila. Zaradi tega pa pričnejo na nas pritiskati mnoge posvetne stvari! Samo, če se redno ‚hranimo‘ z Božjo besedo, lahko resnično spoznamo Jehovo, njegove čudovite lastnosti in način, kako ravna s svojimi zemeljskimi služabniki. Saj vendar Jehovina beseda poudarja kako ljubeče skrbi za svoj narod! Vedno znova beremo, kako je uslišal molitve svojih služabnikov. (1. Moj. 20:17; Dej. ap. 12:5, 17) Predvsem pa nikoli ne pozabi, da je Jehova zanesljiv »poslušalec molitev«. (Psalm 65:2)
Na več načinov nam bo v pomoč, če si zapomnimo biblijske stavke, še posebej tiste, ki nam dokazujejo Božjo ljubeznivo pozornost. Med te stavke spadajo tudi zgoraj navedeni stavki, kakor tudi določeni psalmi, kot na primer 23. in 103. psalm. Ali je kakšen boljši način, da bi zaposlili svoj razum in izbrisali uničujoče misli, kot ta, da si zapomnimo in znamo na pamet stavke iz Božje besede! S tem, da imamo v naših ‚glavah‘ biblijske stavke, se lahko hranimo z njegovo besedo tudi tedaj, ko ne moremo brati Biblije. Tudi kadar ne moremo ponoči spati lahko razmišljamo o določenih stavkih iz Biblije. (Primerjaj Psalm 63:6.) Vse to nam zares pomaga, da lahko ‚preložimo svoja bremena na Jehovo‘.
‚Preložiti naše skrbi na Jehovo‘, pa ne pomeni, da potem mi nismo nič več dolžni storiti. Spomni se, da je »vera brez del mrtva«. (Jakob 2:26) To je pokazal tudi Jezus v svoji pridigi na gori, zatem ko je svetoval, da naj ne bomo v skrbeh za določene stvari, ampak da naj bomo prepričani v Božjo pomoč. Zapovedal je: »Iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti in vse to vam bo pridano.« Če bomo ubogali ta nasvet, bomo res manj v skrbeh. (Matevž 6:33)
V pomoč nam bo tudi, če se naučimo obvladovati naše misli. Morda nam je že prešlo v navado, da negativno mislimo. Če v zvezi s tem iskreno prosimo Jehovo in preložimo nanj svoje skrbi, potem jih ne ‚jemljimo‘ nazaj in ne razmišljajmo več o njih. Prav tako bi se morali disciplinirati v besedah in delih. Napredovati moramo in ne vedno znova zagrešiti enakih napak, kot da smo v ‚začaranem krogu‘. Bodimo raje kot apostol Pavel in ‚obvladujmo svoje telo, naj bo ono naš suženj‘. Ubogati moramo tudi nasvet Jezusa, da ‚bedimo in neprestano molimo‘, ker »duh je sicer voljan, ali meso je slabo«. (1. Kor. 9:27; Matevž 26:41)
Kako torej lahko »preložimo na Jehovo svoje skrbi«? Tako, da iskreno in vztrajno molimo, se redno hranimo iz Božje besede, iščemo najprej kraljestva Božjega in da se naučimo obvladovati. Potem te bo Jehova tako kot je obljubil, zares podpiral in ne bo nikoli dovolil, da omahneš.