Je lahko glasba nevarna?
‚KAKO bi mogla biti glasba nevarna?‘ — se morda sprašuješ. ‚Saj je končno samo glas.‘ Že res, ampak tudi zvoki lahko na nas globoko vplivajo. Kdo se ne vznemiri, če sliši krik sredi nočne tišine? In kako je z nalezljivim smehom? Če se kdo izmed poslušalcev glasno zasmeji, se bodo pogosto vsi neprisiljeno smejali.
Glasba ima moč
Sedaj pa pretvorimo te zvoke v glasbo. Odvisno od vrste pesmi ali glasbe, noge kmalu udarjajo ob tla, telesa se pozibavajo, prsti tleskajo po taktu in glas brunda melodijo. To lahko preide na vse poslušalce. Kako? Z zvokom glasbe.
Na primer: David, ki smo ga prej omenili, je nekoč služil na dvoru kralja Savla kot glasbenik. Mladenič je lepo igral na harfo. Njegovo igranje je pomagalo pomiriti vznemirjenega Savla. (1. Samuelova 16:18—23)
Glasba razvnema občutke. Množica je morda vsa na nogah, če neka jazz skupina zaigra znano melodijo. Ljubiteljem klasične glasbe lahko vzdrami občutke, če poslušajo 1812 uverturo Čajkovskega. Zvoki besneče vojne, topovskih strelov in zmagoslavnega zvonenja zvonov jih lahko v mislih prestavi v tako okolje. Da, glasba ima svojo moč.
Stoletja so politiki in vladarji z močjo glasbe vplivali na srca ljudi. Kako? S pomočjo državne himne in rodoljubnih pesmi. Tako so Hitler in nacistična stranka uporabili himno Deutschland, Deutschland über alles (Nemčija, Nemčija nad vse), da bi množice vodili na poti v smrt in uničenje! Zanimivo je, da je bila osnova za to himno klasična glasba, ki jo je komponiral Haydn. V odgovor na to so Britanci prepevali »God Save the King« (Bog varuj kralja). Hitler je bil, na primer, zaljubljen v Wagnerjevo glasbo.
Ta prepričljiva moč glasbe je bila očitna tudi v biblijskih časih. Poročilo v 2. Mojzesovi nam pove, da so Izraelci postali nestrpni in zahtevali od Mojzesovega brata Arona, da jim naredi drugega boga — vlije kip teleta, medtem ko je bil Mojzes na gori Horeb, kjer mu je Jehova dal kamniti plošči zakona. Zatem so žrtvovali temu maliku, imeli so verski praznik. Kaj so še naredili? ‚Sedli so, jedli in pili in vstali, da bi se zabavali.‘ (2. Mojzesova 32:1—6, EI)
Ko sta Mojzes in Jozua prišla z gore, sta slišala iz izraelskega tabora vpitje. Jozua je pomislil, da je to glas boja, toda Mojzes je pravilno ‚prevedel‘ glas. To je bilo petje, toda ne klic zmagovalcev v bitki ali vpitje poraženih. To je bil ‚glas prepevajočih‘. Mojzes je lahko po nenavadnem zvoku glasbe spoznal, da je glasba v zvezi z nečim zloveščim. Kaj je to bilo? Ljudstvo je pelo in plesalo okrog zlatega teleta. Sodelovali so v nebrzdanem malikovanju s pesmijo in plesom. Glasba je imela v njihovem lažnem, nemoralnem čaščenju pomembno vlogo. (2. Mojzesova 32:7—25)
Ta dogodek nudi današnjim kristjanom določen nauk. Prvič, da lahko glasba nate vpliva. Sodoben svet posveča veliko pozornost glasbi. Mar bi naj Jehovine priče poslušale na svojih družabnih srečanjih bučno, hripavo in drugačno popularno glasbo, ki ima prizvok dvomljive morale? Tako ne bi smelo biti! Toda v zadnjih letih so nekateri, starešine in starši to opravičevali in tako se je občutila v tem pogledu slabost. S poslušanjem takšne vrste glasbe so poveličevali nemoralo, upornost, mamila in celo spiritizem.
Ali to pomeni, da glasba vedno slabo ali negativno vpliva? Sploh ne. Kot smo že omenili, so glasbo uporabljali pri čaščenju Jehove. Tudi Jezus je v svoji priliki o izgubljenem sinu rekel, da je njegovo vrnitev oče proslavil z ‚glasbo in plesom‘. (Lukež 15:25)
Ali glasba prenaša filozofsko misel?
Danes ima glasba precejšnjo vlogo v vsakdanjem življenju. V zadnjih desetletjih se je naglo razvila ogromna svetovna industrija, ki proizvede letno stotine milijonov plošč in kaset. Še pred sto leti na primer, je bilo edino srečanje z glasbo poslušanje živih predstav ali sodelovanje v njih in zato glasba ni bila tako pogostna; danes pa je poslušanje glasbe čisto vsakdanja stvar. Pomembno je torej vprašanje: ali se lahko z glasbo prenese neko filozofsko misel? Lahko glasba vpliva na mišljenje ali na način življenja nekega človeka?
Odgovor najdemo v oglaševalnem programu radija in televizije. Mnoge komercialno-reklamne programe spremlja glasba. S pomočjo glasbe se torej bolje vtisne v spomin naziv proizvoda — celo majhnim otrokom.
Na podoben način se je glasba uporabljala tudi v starem Izraelu, toda z bolj plemenitim namenom. Psalme so peli ob glasbeni spremljavi, kar je nedvomno pomagalo, da si je ljudstvo besedilo bolje zapomnilo. V biblijskem poročilu, na primer, beremo, da so se pri svečani otvoritvi Salomonovega templja zbrali leviti-pevci in tudi drugi ‚s cimbali in psalmovimi strunami in harfami in ... stodvajset duhovnikov, ki so trobili na trobente — zgodi se torej, ko so trobentači in pevci bili kakor eden, da bi se slišal le eden glas v proslavo in zahvalo Jehovi‘. Takšna glasba je bila spodbudna in izgrajujoča. Slavila je Jehovo. (2. Letopisi 5:12, 13)
Ob takšni priložnosti so verjetno peli in igrali 136. Psalm in glasba je gotovo pomagala, da so se laže spomnili besedila. To kaže bistvo stvari — glasba lahko prenaša sporočilo. Služi lahko tudi kot sredstvo za zastopanje nekega proizvoda ali filozofske misli, ali pa priporoča določen življenjski stil, bodisi da glasbo spremlja besedilo ali ne. Tako je tudi danes, pa naj gre za klasično ali moderno glasbo.
V Encyclopaediji Britannici, na primer, lahko beremo v biografiji Ludwiga van Beethovna, »največjega priznanega skladatelja, ki je kdajkoli živel«, tudi tole: »Bolj kot njegovi predhodniki je poznal moč glasbe, in vedel, da prenaša življenjsko filozofijo brez pomoči besedila. Primer za to je njegova splošno znana Pastoralna simfonija. Jasno prenaša Beethovnovo ljubezen do narave. Da, glasba nas lahko spodbuja in vpliva na naše občutke.
Kot drugi primer poglejmo dela avstrijskega skladatelja Gustava Mahlerja, ki je sedaj v modi med ljubitelji klasične glasbe. Nek poznavalec glasbe govori, da je bil ta skladatelj »obseden s smrtjo« in opisuje, »da je Mahlerjevo življenje in njegovo glasbo prežemalo neprestano iskanje nekega smisla v življenju«. Ko pisec opisuje njegovo Simfonijo št. 1, pravi: »Radost življenja zamrači obsedenost s smrtjo.« In nadaljuje: »Simfonija št. 2 se začne z obsedenostjo smrti ... in njen višek je priznanje krščanskega verovanja v nesmrtnost. ... V teh delih je zelo izražena verska osnova.« Zato se pojavlja vprašanje: bi lahko Mahlerjeva verska zmeda, obsedenosti in nevroze vplivali na poslušalca?
Drugi primer za to je balet Strawinskega »Pomladni obred«. Ta glasba za balet predstavlja poganski obred, v katerem mlada devica pleše do smrti, da bi spravila v dobro voljo boga pomladi. Ta obred je, kot je rekel neki komentator, »izražen v glasbi, katere najočitnejša značilnost je njena ritmična moč — hipnotična, vsiljiva moč ritmične zasnove.« Učinek zbuja pozornost in vznemirja.« Dejansko »so računali, da bo ta spremenila evropsko prepričanje o glasbeni tradiciji«.
Torej, tudi pri klasični glasbi bi moral pomisliti in se vprašati: Ali ne bom zaradi poslušanja določene vrste glasbe nagnjen k potrtosti ali preveč vznemirjen? Me bo skladateljeva filozofska misel dosegla in nemara negativno vplivala na moje misli? Seveda, če njegova glasba ne izpodkopava vero v Stvarnika in njegova čudovita dela, je lahko skladateljev vpliv nevtralen in celo zelo pozitiven. Zopet morda poslušamo glasbo, ne da bi vedeli, kaj je skladatelj sploh hotel povedati. V tem primeru je pomen, če sploh obstaja, povsem odvisen od naše domišljije.
Lahko tako gledamo tudi na moderno glasbo? Ali moderna glasba izgrajuje ali stvari razvrednoti? Ali je lahko nevarna za krščansko moralo in duhovnost? V naslednjem članku bomo pregledali ta in še druga vprašanja.
[Slika na strani 6]
Glasbo se lahko uporabi za pogubne cilje.
[Slike na strani 5]
So vsi pisali izgrajujočo glasbo?
MAHLER
WAGNER
STRAVINSKY