Zakaj priznati svoje napake
»SAMO mrtvi ne greše.« To je bilo rečeno za nepopolne ljudi. In ko že o tem razmišljaš: Je kje kdo, ki ne greši? Kdo ne naredi kdaj kaj narobe?
Božja beseda, Biblija, jasno pove, da mi vsi grešimo, ker v njej piše: »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki dela dobro in ne greši.« Hebrejska in grška beseda, ki se uporabljata v Bibliji za »greh«, pomenita dobesedno »zgrešiti cilj« — motiti se glede Božjih zahtev, oziroma misliti drugače kot to Bog svetuje. (Prop. 7:20)
Čeprav je delati napake čisto vsakdanja stvar, je vseeno zelo težko priznati — da človek nima prav — da je pogrešil. Ali se ti kot mož in oče ne poskušaš včasih izvleči, ko bi moral ženi ali otroku priznati, da nimaš prav? Če si na vodilnem mestu, ali svojim podrejenim nerad priznaš, da si se zmotil? V tem primeru je z vsemi enako, z ženami, otroki, delojemalci in ljudmi v vsakršnih situacijah.
Zakaj morda ne priznamo napake
Izgleda, da je opravičevanje samega sebe čisto človeško, da je to ‚v nas‘. Kako težko je bilo staršem, ko smo bili še otroci iz nas ‚izvleči‘ priznanje, da nismo imeli prav in nato še opravičilo! Tudi ko smo odrasli še morda pokazujemo isto stališče. Zato nekdo poskuša dokazati, da pravzaprav ni pogrešil, temveč, da je pravi krivec nekdo drug ali da so za to krive nenavadne okoliščine.
Zgleda, da je še posebej težko priznati, da nimajo prav tistim, ki so na odgovornih položajih. Zakaj? V mnogih primerih je nedvomno vzrok ponos. Skrbi jih, kaj si bodo o njih mislili drugi; želijo ohraniti »svoj dober glas«, kakor se temu reče. Spet drugi ne priznajo, da nimajo prav — zaradi občutka negotovosti. Nekdo lahko misli, da bo s tem, če bo priznal svojo napako, ogrozil svoj položaj.
Nobenega dvoma ni, da nekateri ljudje zelo težko priznajo da so pogrešili zaradi ‚cene‘, ki jo morda morajo zato potem plačati. Tako lahko železničar izzove resno nesrečo — zaradi svoje malomarnosti. Toda, če bo priznal, da je zgrešil, bo lahko zato izgubil delo ali šel celo v zapor. Če gre za zdravnika, lahko pride do dragega pravdanja — če je nekoga napačno zdravil — in če bo priznal napako, lahko to njega in zavarovalni zavod veliko stane.
Morda ima nekdo težave s tem, da vidi stvari v pravi luči. V Bibliji piše: »A zmote — kdo jih zaznava?« Razen tega je lahko vmešano srce z občutki, kar bo zopet ovira pri priznavanju napake. Da, »varljivo je srce nadvse ... kdo ga more doumeti?« (Psalm 19:12; Jeremija 17:9)
Neugodne posledice
Kratkovidno samoljubje nas lahko navede, da se opravičujemo, namesto, da bi priznali napako. Ne glede na našo presojo, ima naše nepriznavanje napake tudi neugodne posledice. Vzemimo primer: povzroči lahko napetost med člani naše družine ali med sodelavci ali med brati, s katerimi skupaj častimo Jehovo. Ko nočemo priznati svoje napake, s tem preskušamo potrpežljivost drugih ali pa izgubimo njihovo spoštovanje. Najverjetneje pa bomo ustvarili oviro, ki bo motila sproščenost.
Še resnejše je dejstvo, da si s tem, ko nočemo priznati napake, obtežimo vest, še posebej tedaj, če je nekdo drug kriv za tisto, kar smo mi naredili. Če se branimo priznati napako, nam to lahko postane navada. Če ne želimo priznati malih napak, morda kmalu ne bomo več priznali niti večjih, vse do propada. Naša vest bo zaradi tega postala popolnoma neobčutljiva, tudi kadar bomo hudo zagrešili. (1. Timoteju 4:1, 2) Najhuje pa je, da bomo s takšnim ravnanjem ranili naš odnos s Stvarnikom, Bogom Jehovo.
Primeri iz preteklosti
Če ne priznamo svojih napak in jih poskušamo pripisati drugim, se uvrščamo v precej bedno druščino. Prvi človek, Adam, je za svojo neposlušnost obdolžil ‚ženo, ki mu jo je dal Bog‘. Eva je zopet obtožila kačo. Toda njunih odgovorov ni sprejel, temveč je menil, da sta za to bila odgovorna prav onadva. Zatem poznamo kralja Savla, ki ni povsem izvršil Božje obsodbe nad hudobnimi Amalekovci. Ko so ga vprašali, zakaj tega ni storil, je krivdo zvalil na ljudstvo. Vendar Bog njegovega izgovora ni upošteval. (1. Mojzesova 3:12—19; 1. Samuelova 15:15—23)
Po drugi strani pa so v Bibliji tudi primeri, ki pokažejo, da bi morali priznati svoje napake. Eden izmed teh je Juda. S svojo ovdovelo snaho Tamaro ni pravilno ravnal. Ko je videl, da je kriv za njeno nosečnost, je Juda priznal: »Pravičnejša je od mene.« (1. Mojzesova 38:26) Toda vsaj priznal je, da ni imel prav.
Tu je tudi kralj David. Marsikaj je storil, da bi prikril svoj greh z Batsebo. Ko pa ga je prerok Natan soočil z njegovo krivdo, je priznal: »Grešil sem zoper Jehovo.« (2. Samuelova 12:13) Da, David je priznal, da je kriv.
Dobri rezultati
Dobro je, da se spomnimo teh primerov iz preteklosti in priznamo napake, ki smo jih naredili. Med drugim bomo tako izboljšali svoje odnose z družino. Bolje bomo shajali s svojimi nadrejenimi, če ne bomo preskušali njihove potrpežljivosti. Pomembno je, da piše v Bibliji: »Ako se vzdigne vladarjeva jeza zoper tebe, ne zapusti mesta svojega, kajti krotkost zabrani velike pregrehe.« (Propovednik 10:4)
Kaj pa, če smo na odgovornem položaju? Če bomo priznali svoje napake, si bomo pridobili spoštovanje podrejenih oseb. Nadalje pa nam bo takšno stališče pomagalo, da bomo bolj in bolj gospodarji svojih slabosti.
Še posebej pa je nujno, da ohranimo čisto vest in dober odnos z našim Bogom. Zatorej, če smo pogrešili, najprej priznajmo to. V iskreni molitvi moramo zatem prositi nebeškega Očeta, da nam to milostljivo odpusti po Jezusu Kristusu. (Psalm 103:10—14; 1. Janezov 2:1, 2) In tudi duhovno pomoč, ki nam je na voljo, moramo izkoristiti. (Jakob 5:13—16) Takšno ravnanje je pametno, ker nam Božja beseda govori: »Kdor prikriva pregrehe svoje, ne bo imel sreče, kdor pa se jih obtoži in jih zapusti, doseže usmiljenje.« (Pregovori 28:13)
Kaj nam bo pomagalo premagati takšno nagnjenje
Jasno je, da brez-pomoči ne bomo mogli premagati tega nagnjenja in ne bomo mogli priznati svojih napak. Često nam pri tem lahko pomaga smisel za humor, še posebej, če naš pregrešek ali napaka ni preveč resna ali težka. Tako je neka dobra gospodinja nesla veliko krožnikov, se spodbila in vse razbila. Toda tedaj se je nasmejala, prej je namreč mislila, da se njej kaj takšnega ne more zgoditi. Pa vendar se ji je! Da, pogosto nam bo smisel za humor pomagal, da sebe ne bomo jemali preveč resno, kar je sicer često osnovni razlog, da ne želimo priznati svoje napake.
To vključuje tudi poštenost in zmožnost vživljanja v čustva drugih. Če imajo določene osebe pravico izvedeti, da smo grešili, bi morali biti voljni priznati svoj pregrešek. Še posebej bi nas morala zmožnost vživljanja v čustva drugih navesti, da priznamo svoj pregrešek, ker bi sicer koga drugega krivili za to in bi trpel zaradi naše napake. Pri tem veljajo Jezusove besede: »Kakor hočete, da bi ljudje vam storili, prav tako storite tudi vi njim.« (Lukež 6:31)
Tudi ponižnost nam bo pomagala priznati naše prestope. Če dobro premislimo, tedaj pridemo do zaključka, da tajenje krivde meji na hinavščino, ali ne? Jehovi pa ne ugajajo niti ponosni niti hinavski ljudje. (Pregovori 21:4; Jakob 3:17)
Najbolj pa nam bo pomagal naš prisrčen odnos z Jehovo, da bomo voljni priznati, če smo že zagrešili. Zakaj? Zato, ker mu bomo v molitvi ponižno izpovedali vse naše skrbi in napake. Tedaj bomo prepričani, da nam bo pomagal, ker je usmiljen in imeli bomo neprimerljiv ‚Božji mir‘. (Filipljanom 4:6, 7)
Ker torej mi vsi grešimo, tudi priznajmo svoje napake. Če smo krivi, to ponižno priznajmo. Zatem pa delajmo na tem, da ‚popravimo‘ svoje napake, kar bo koristilo tako nam kot našim bližnjim.