Si pripravljen priznati napako?

»SAMO neumnež in mrtev nikoli ne spremenita svoje mnenje«, je rekel pisatelj J. R. Lowell. Res je splošna slabost ljudi, da se trdno držijo nekega mnenja, čeprav je nerazumno, ali nočejo priznati, kadar se motijo.

Izrazit primer za to je tisto, kar se je zgodilo leta 33 n. št. Jezus je do takrat že nekaj časa učil v Palestini in pridobival učence. Židovski voditelji so mu neprestano nasprotovali in niso priznavali dokazov Pisma za to, da je bil on Mesija, kakor tudi nadnaravnih znamenj, ki jih je delal. Tisto leto je Jezus blizu Jeruzalema naredil mogočno delo, ki bi moralo prepričati celo najbolj zakrknjene nasprotnike. V prisotnosti mnogih ljudi je obudil moža, ki je bil že štiri dni mrtev. (Jan. 11:30—45)

Če ne bi nič drugega pokazalo, da je Jehova podpiral Jezusa, tedaj bi to gotovo pokazal ta čudež. Le kako bi mogli drugače tolmačiti obujanje mrtvih? Mnogi Židje so pričeli verovati v njega prav zaradi tega. Kaj pa so storili voditelji? Poročilo pravi, da ‚so se posvetovali, kako bi ga umorili‘. Toda ne samo to, temveč »višji duhovniki se posvetujejo, da bi tudi Lazarja umorili«, moža, ki ga je Jezus obudil. (Jan. 11:53; 12:10, 11)

NEPOPUSTLJIVOST

Da, namesto, da bi priznali, da se motijo, so hoteli Židje odstraniti vse sledi dokaza. Sigurno se čutimo spodbujeni, da obsodimo njihovo nepopustljivost. Morda bo kdo mislil, da jih bo po tako trdovratnem postopanju njihova vest navedla k razmišljanju. Toda vztrajali so pri svojem stališču in pozneje izsilili Jezusovo usmrtitev — to je bila največja napaka in največje graje vreden zločin, ki je kdajkoli bil storjen. (1. Kor. 2:6—8)

Nato so kljub vsem dokazom, da je Jezus obujen, hoteli odstraniti apostole, ki so bili priče tega Božjega mogočnega dela. Toda eden njihovih spoštovanih mož, jim je, čeprav ni priznaval Jezusa kot Mesijo, dal nasvet, ki bi bil moral njihovo mišljenje temeljito spremeniti. To je bil znani učitelj Gamaliel. Ko je omenil dva moža, ki sta se proglašala za Mesijo, in propad njunega gibanja, je pojasnil: »In zato vam sedaj pravim: odstopite od teh ljudi in jih pustite! Zakaj, če je od ljudi ta naklep ali to delo, se razdere; če pa je od Boga, ga ne morete razdreti; da se morda ne pokažete Bogu nasprotnih.« (Dej. ap. 5:34—39)

Toda židovski voditelji so Gamalielovemu nasvetu posvečali kaj malo pozornosti. Nekoliko pozneje, ko jim je kristjan Štefan očital, kaj so naredili in jim pojasnil, da so svojeglavi ljudje, »jih je zbodlo v srce (toda ne tako, da bi se pokesali ali omehčali), in škripali so z zobmi zoper njega«. Nato so »zakričali z močnim glasom in si zamašili ušesa« in nazadnje Štefana kamenjali do smrti. (Dej. ap. 7:51—60)

Kljub takšnim primerom je nepopustljivost v svetu često občudovana. Biblija jo povezuje z uporništvom in slabim srcem, s stvarmi, ki naj bi se jih kristjani izogibali. (Ps. 78:8) Opisuje tudi primere ljudi, ki so trpeli zaradi svoje nepopustljivosti, kakor faraon Egipta in Židje v času Sodnikov. (2. Moj. 14:8, 26—28; Sodn. 2:19—23)

Če se torej kdo preišče in ugotovi, da je po naravi trmast ali da pokazuje osebnost, ki se ne sprijazni rada s pogledi drugih ljudi, je dobro, da to upošteva kot problem. Končno bo Bog »krotkim dal milost« in ne nepopustljivim. Nadalje bodo »zemljo podedovali« ponižni in ne trmasti ali nepopustljivi. (Preg. 3:34; Ps. 37:11)

PONOS

Včasih pa ni problem samo v nepopustljivosti. To je lahko povezano še z drugo lastnostjo — ponosom. Kako? Poglejmo. Si že kdaj doživel, da je vodilni na delu naredil napako, vendar je ni priznal, ko je bil na to opozorjen, ali pa je krivdo prevalil na drugega? Ali pa si kdaj slišal, da je neki starešina pomotoma rekel nekaj netočnega, nato pa ni bil pripravljen tega priznati. To se lahko zgodi, ker je ponosen in misli, da se na njegovem položaju ne sme odkriti nobene napake. Starši in učitelji se včasih obnašajo tako, ker se bojijo, da bi izgubili spoštovanje in vpliv, če bi priznali napako, zaradi katere bi lahko oslabela njihova avtoriteta.

S ponosom je povezano tudi mnenje o »varovanju ugleda«. Na Orientu bi marsikdo raje umrl, kakor »izgubil svoj ugled«. Toda večina od nas, bodisi na Vzhodu ali na Zahodu, želi zagovarjati svoj »ugled«, prestiž ali to, kar bi radi predstavljali. To je zaradi prevelikega ponosa.

Je ponos lastnost, ki bi jo naj kristjani gojili? Koga se spomnimo, kadar mislimo na ponosne ljudi? Na može, podobne Senaheribu, Faraonu in babilonskemu kralju (ali celo na satana). (1. Tim. 3:6) Da, omenjeni kralji so bili slavljeni in bali so se jih njihovi sodobniki, toda kako je nanje gledal Jehova? Biblija pravi: »Napuh in prevzetnost ... jaz sovražim.« (Preg. 8:13) In kje je danes slava teh mož?

ZADREGA IN STRAH

Nekateri ljudje morda iz drugih razlogov ne priznajo, da nimajo prav, morda jih je strah ali so v zadregi. Če so naredili kaj, česar se sramujejo, in če morajo za to odgovarjati, morda iz sramu zanikajo dejstva ali svoje postopanje zagovarjajo v trudu, da jih opravičuje njihova vest. Takšnim ljudem je potrebno razvijati vero, ponižnost in ljubezen do Boga. Jehova je pripravljen pozabiti celo težke grehe. Če grešnik pokaže zaupanje v Boga in žrtev njegovega Sina, in Bogu odkrito prizna svoje grehe, bo svojo vest očistil. (Hebr. 9:14) Biblija namreč pokaže, da je naš Veliki duhovnik, Jezus Kristus, usmiljen, in nam svetuje: »Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč.« (Hebr. 4:15, 16; 1. Jan. 2:1, 2)

Odkrito rečeno: Kaj v resnici pridobimo z odvračanjem odgovornosti za nekaj, kar smo naredili? Morda tisti trenutek nismo pokarani, toda »karkoli človek seje, to bo tudi žel«. (Gal. 6:7) Drugi ljudje naših grehov morda ne bodo odkrili, toda »Jehova je, ki tehta srca«. (Preg. 21:2) Apostol Pavel nas svari: »Saj se vsi postavimo pred sodni stol Božji. Kajti pisano je: ‚Kakor živim jaz,‘ govori Jehova, ‚meni se bo pripognilo vsako koleno, in vsak jezik bo priznaval Boga.‘ Tako bo torej vsakdo izmed nas zase odgovor dajal Bogu.« (Rimlj. 14:10—12)

RAZUMNOST IN KROTKOST

Pod nepopustljivostjo pa seveda ne razumemo odločnosti, ki jo mora pokazovati kristjan. Pohvalno je, če je Božji služabnik v svojem oboževanju »stanoviten«, »nepremičen«. (1. Kor. 15:58) Takšna odločnost izvira iz dobrih nagibov in pomeni odločnost v korist Jehovinega mnenja in temeljnih načel, ne v svojo lastno korist. Razen tega sta s tem povezani dve važni lastnosti: razumnost in krotkost.

Nekateri morda menijo, da krotkost in razumnost ne pristojata ljudem na vodilnih položajih. Toda Mojzes, ki je bil nadzornik več kot treh milijonov ljudi, je bil »zelo krotek, bolj ko vsi ljudje, ki so bili na Zemlji«. (4. Moj. 12:3) Izrecno je rečeno, da naj bodo krščanski starešine v Božji skupščini »razumni«. (1. Tim. 3:1—3) Da, človeku, ki je krotek in razumen, ne bo težko, priznati napake. Tudi ne bo preveč v zadregi, preponosen ali preveč negotov, da bi dejstva prikazal, kakršna so, niti bo zanj najvažnejše, ohraniti svoj »ugled«, kot pa govoriti resnico. Raje bo pokazoval modrost od zgoraj, ki je »miroljubna, nežnočutna, dovzetna (pripravljena poslušati, NS), polna usmiljenja in dobrega sadu«. (Jak. 3:17)

Seveda se večina od nas ne bo pustila zaradi trmoglavosti zapeljati k umoru. Vendar Jehovi ne ugaja, če smo trmasti, čeprav v majhnih stvareh. (Luk. 16:10) Če grešimo, naj bi svojo krivdo naglo priznali in odstopili od greha ter se takoj s srčnostjo govora obrnili k Bogu, da bi dobili čisto srce. Če nas pri tem našem zbliževanju z Bogom kaj ovira — ponos, sramovanje, strah ali kaj drugega, bi morali poklicati na pomoč še enega kristjana, ki bo skupaj z nami molil. (Jak. 5:16) Nikar se ne bojmo sramote ali priznanja greha, temveč tega, da ne bomo ugajali Bogu, če svoje napake ne bomo priznali. Tudi upoštevajmo, da izkazuje mnogo usmiljenja tistim, ki pridejo k njemu s skesanim srcem, ker pravi: »Ali na tega se ozrem: na ubožca in potrtega v duhu in na njega, ki trepeče pred besedo mojo.« (Iza. 66:2)