‚Ljubljeni obdržite se v Božji ljubezni‘
»Vi pa, ljubljeni, sezidavajte se na presveti veri svoji in molite v svetem Duhu, ohranite se v ljubezni Božji.« (Juda 20, 21)
1., 2. Kaj še najdemo v Judovem pismu — razen opominov?
JEHOVINA nezaslužena dobrota se vidi v njegovem postopanju s tistimi, ki ga ljubijo. Po svoji napisani Besedi jim razodeva, kaj zahteva od njih. In kako hvaležni smo lahko, da so v tem delu Božje besede, v Judovem pismu, opomini, ki nam lahko pomagajo, da ostanemo z Bogom v pravilnem odnosu!
2 Razen tega, da nam je Juda ‚priskrbel‘ potrebne opomine, nam je tudi pokazal, kaj moramo delati, da bi se duhovno izgrajevali in se »obdržali« v Božji ljubezni. Torej nam bo pregledovanje zaključnega dela Judovega pisma v veliko pomoč.
Zasmehovalci so bili napovedani
3., 4. Na katere »besede« Jezusovih apostolov se je skliceval Juda?
3 Juda je napisal važen opomin:
»Vi pa, preljubi, se spomnite besed, napovedanih po apostolih Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki so vam rekli: ‚V poslednjem času nastopijo zasmehovalci, ki bodo živeli po svojem hudobnem poželenju.‘ To so tisti, ki napravljajo razkole, ki so čutni (živalski, NS), ki nimajo Duha.« (Juda 17—19, EI)
Juda je veliko storil, da bi razgalil »brezbožnike«, ki so se skrivaj vrinili v skupščino. Svoje brate po veri, ki jim je bil zelo naklonjen, je Juda rotil, naj ne pozabijo besed, ki so jih prej izrekli Jezusovi apostoli. Če se bodo spominjali teh besed, bodo lahko vsi iskreni kristjani spodbujeni, da se ‚vrlo borijo za vero‘.
4 Apostol Pavel je svaril nadzornike, da se bodo izmed njih ‚nekateri dvignili in govorili popačene stvari, da bi potegnili učence za seboj‘. (Dejanja apostolov 20:29, 30) Timoteju je rekel, da ‚bodo v poslednjem času nekateri odpadli od vere‘. (1. Timoteju 4:1, 2) Apostol Peter pa je še posebej opozoril, da bodo ‚prišli v zadnjih dneh zasmehovalci, ki bodo govorili‘: »Kaj je sedaj z njegovo obljubo navzočnosti.« (2. Petrov 3:1—4, NS)
5. Kako so se ‚brezbožniki‘, ki so se vtihotapili v skupščino, obnašali do zvestih kristjanov? Kako so na to morali reagirati Bogu predani ljudje?
5 Prejemniki Judovega pisma so torej ‚lahko‘ pričakovali, oziroma so lahko vedeli, da bodo »zasmehovalci« prišli v razdobju neposredno pred koncem hebrejske ureditve. Ni neverjetno, da so »brezbožniki«, oziroma »hudobneži«, ki so se vtihotapili v skupščino, zasmehovali zveste kristjane, ki so se držali Jehovinih pravičnih meril in se niso pridružili »lažnim bratom« v razuzdanem obnašanju. Zato je bilo nujno, da se Bogu predani ljudje ‚vrlo borijo za vero‘ celo tedaj, ko bi se jim rogali lažni učitelji, ki delajo po svojih ‚poželenjih za brezbožnimi stvarmi‘. (Primerjaj 2. Korinčanom 11:26; Galatom 2:4, 5.)
6. Kaj so poskušali brezbožni zasmehovalci, kljub temu, da je Bog jamčil za enotnost tistih, ki ga ljubijo?
6 Bog je sicer s svojim duhom zagotovil enotnost tistih, ki ga ljubijo, toda brezbožni zasmehovalci so poskušali »delati razkole« ali ‚razlike‘; šli so za tem, da Jehovino ljudstvo nekako razbijejo. (Juda 19; Psalm 133:1—3; 1. Korinčanom 1:10) Čeprav so zasmehovalci govorili proti zvestim odgovornim možem v skupščini, so ti ‚brezbožniki‘ vseeno ‚občudovali‘ posameznike, od česar so pričakovali koristi. (Juda 8, 16) Na ponižne in bogaboječe člane skupščine so gledali zviška, podobno kot farizeji. Namesto da bi jih zedinili v Gospodu, so jih poskušali razkropiti. Celo danes nekateri poskušajo nesigurne (neredne) pritegniti v zasebne skupine, domnevno zaradi »preučevanja Biblije«. To nikakor ne pospešuje ljubezni do Boga, Kristusa in krščanske skupščine. (Lukež 11:23)
7. Zakaj je bilo povsem na mestu za »brezbožne« reči, da so »živalski« (NS)?
7 Za te ljudi se je povsem ustrezno reklo, da so ‚kakor živali‘ ali da so »čutni« (EI), ker so bili čutna stvarjenja, predana telesnim vznemirjenjem, poželenjem in nagnjenjem. Čeprav so se imeli za duhovno prosvetljene, jih je Juda opisal kot takšne, »ki nimajo duha«. Dejansko ti »živalski« (NS) ljudje niso imeli Jehovinega duha in niso mogli dajati duhovnih stvari, zato so bili komaj bolj razumni kot živali. Če imamo Jehovinega duha in razumemo ‚globino Božjih stvari‘, bi morali biti globoko hvaležni našemu nebeškemu Očetu. (1. Korinčanom 2:6—16)
Kako ostati v Božji ljubezni?
8. Kaj je lahko pomenil izraz »presveta vera«?
8 Zatem je Juda zapisal iskreno prošnjo:
»Vi pa, ljubljeni, sezidavajte se na presveti veri svoji in molite v svetem duhu, ohranite (obdržite, EI) se v ljubezni Božji, pričakujte usmiljenja Gospoda našega Jezusa Kristusa za večno življenje!« (Juda 20, 21)
Juda je prijazno pokazal kako lahko ljubljeni bratje po veri ostanejo v Jehovini ljubezni. Poslušati ta njegov nasvet vsekakor pomeni, imeti vero, ki je sad Božjega svetega duha. (Galatom 5:22, 23) Toda glede na Judovo prejšnje priporočilo borbe za ‚vero, izročeno svetim‘ (3. vrsta), se je lahko izraz »presveta vera« nanašal na vse krščanske nauke, tudi na dobro vest o rešitvi. Osnova te prave vere je Kristus, »presveta« pa je bila imenovana zato, ker je pazila na to, kaj pravi Bog svetosti, in temeljila je izključno na njegovi sveti Besedi. (Dejanja apostolov 20:32; 1. Korinčanom 3:10—15)
9. Kaj moramo delati, da bi se ‚sezidavali (ali utrjevali) na presveti veri‘?
9 Da bi se kristjani ‚sezidavali na svoji presveti veri‘ ali jo utrjevali, morajo zasebno in v skupščini marljivo preučevati Božjo besedo. Če pogosto govorimo o Bibliji z drugimi krščanskimi pričami Jehove in oznanjujemo to dobro vest ostalim ljudem, bo Biblija na naša srca še globlje vplivala. Toda nič od tega se ne more doseči brez iskrenih molitev! Posameznik ‚moli v svetem duhu‘, kadar moli pod njegovim vplivom in v soglasju z Jehovino Besedo. Razen tega nam Sveto pismo, napisano pod navdihnjenjem Božjega duha pokaže, kako je treba moliti in kaj prositi v molitvah. Z zaupanjem lahko na primer molimo, da bi dobili Božjega svetega duha. Če molimo ‚v svetem duhu‘, bodo naše molitve razodele pravilno stališče srca, kakršno je Bogu všeč. Tako bomo zaščiteni pred nepravilnimi vplivi, med katere spadajo tudi gledišča kakršnihkoli »brezbožnikov«, ki se lahko vtihotapijo v skupščino. (Lukež 11:13; Rimljanom 8:9, 26, 27)
10. Kaj se je zahtevalo od Judovih sovernikov, da bi ‚se obdržali v Božji ljubezni‘?
10 Da bi ‚ostali v Božji ljubezni‘, so morali Judovi soverniki poslušati Jehovine zapovedi, kakor tudi zapovedi njegovega Sina. (Janez 15:10; 1. Janezov 5:3) Obdržati se v Božji ljubezni pomeni, govoriti in se obnašati tako kot Jehova zahteva. Tudi zvesti so nepopolni in grešni, zato morajo, da bi ostali v Božji ljubezni, stalno prositi Jehovo za milost, ki jo je izkazal po Jezusu Kristusu in jo omogočil po odkupni žrtvi njihovega Gospoda. (Rimljanom 5:8; 9:14—18; 1. Janezov 4:9, 10) Obstanek v Božji milosti bo Jezusove zveste naslednike končno privedel do večnega življenja. (Janez 3:16)
Nujno je biti milosten tudi do drugih
11. Kaj je rekel Juda o usmiljenju in kaj je treba vedeti, oziroma razlikovati, ko gre za izkazovanje milosti?
11 Glede nujnosti izkazovanja milosti, je Juda rekel:
»Ene prepričujte, ker so v dvomih, rešujte jih, otemajoč jih iz ognja, z drugimi pa imejte usmiljenje s strahom in sovražeč tudi obleko, ki je po mesenosti omadeževana.« (Juda 22, 23, EI)
Če so želeli Judovi soverniki ostati v Božji milosti, tedaj so morali biti usmiljeni tudi do drugih, katerih večno življenje je bilo na kocki. (Jakob 2:13) Toda da bi zvesti ‚še naprej izkazovali milost tistim, ki so v dvomih‘, je bilo seveda potrebno, da so ločili tiste, ki jim je treba izkazati usmiljenje od ‚sanjačev‘.
12. a) V kaj bi nekateri lahko začeli dvomiti zaradi vpliva »brezbožnih«? b) Kako je mogoče takšne »potegniti iz ognja«?
12 Z lažnimi nauki, godrnjanjem, pritoževanjem in podobnim so »brezbožniki« povzročili, da so duhovno nesigurne osebe začele dvomiti. Ker so bili omajani zaradi napihnjenih besed lažnih učiteljev, so se tisti, ki so pričeli dvomiti, spraševali, če so predani kristjani zares Jehovin narod in morda so prenehali sodelovati z njimi v čaščenju in oznanjevanju dobre vesti. Takšni nesigurni kristjani so bili v nevarnosti »ognja« ali večnega uničenja. (Primerjaj Matevž 18:8, 9; 25:31—33, 41—46.) Toda če se jim hitro pomaga z duhovno spodbudo in molitvijo, jih lahko stanovitni kristjani, še posebej pa skupščinski nadzorniki, rešijo, »potegnivši jih iz ognja«. (Galatom 6:1; Jakob 5:13—20)
13. a) Kako so si ‚nekateri umazali svoja spodnja oblačila‘? b) Kako bi se lahko takšni, ki so si ‚umazali oblačila‘, rešili?
13 Nekateri so popustili skrunilcem teles in z njimi zagrešili nemoralo ali pa so duhovno nečistovali. (Jakob 4:4) Ker so se vdali živalskim dejanjem, so si takorekoč ‚oskrunili spodnja oblačila‘. Umazali so svojo notranjo osebnost pravega kristjana, ki se primerja z obleko, oziroma s perilom, ki se nosi na goli koži. (Primerjaj Razodetje 3:4, 5.) Zveste Jehovine priče pazijo, da si ne umažejo svoje ‚obleke‘ ali »krščanske osebnosti, ker to ne ugaja Jehovi in bi jih lahko stalo življenja. Toda bogaboječe osebe, posebno še postavljeni starešine, so usmiljeni in se trudijo pomagati takšnim nestanovitnim, ki so si ‚oskrunili oblačila‘, da se vrnejo na pot rešitve. Če bi se ti omahljivci iskreno kesali, jih je mogoče ‚rešiti‘ iz smrti Božje nemilosti, v katero so jih pripeljala nečista dela. (Pregovori 28:13)
Priznaj Bogu slavo, dostojanstvo, moč in oblast
14., 15. a) Kdo je bil sposoben Judove maziljene sobrate in sočastilce Jehove obvarovati pred spotikanjem in zakaj bi nekdo lahko »spodrsnil«? b) Kako bi mogle biti zveste maziljene Jehovine priče ‚postavljene neomadeževane pred Boga‘? c) Kaj pričakuje »velika množica«?
14 Ko je zaključil pismo, je Juda svoje bralce zaupal Bogu, rekoč:
»Njemu pa, ki vas more obvarovati padca in vas postaviti pred svoje veličastvo brez madeža v veselju, edinemu Bogu, našemu odrešeniku (Rešitelju, NS), po Jezusu Kristusu, Gospodu našem, slava in veličastvo, moč in oblast pred vsem časom in zdaj in na vse veke. Amen.« (Juda 24, 25, EI)
Zatem, ko je Juda pod navdihnjenjem opominjal in svetoval, je lahko prepustil duhovno ogrožene brate v veri Božji skrbi. Edino Jehova jim je lahko pomagal, da bi se uspešno uprli »brezbožnikom«, ki so bili med njimi. Zato je bilo pravilno, da je Juda na koncu pisma pripisal hvalo Najvišjemu.
15 Judovi maziljeni sobratje in sočastilci so lahko popolnoma zaupali, da jih je Jehova ‚Sposoben varovati pred spotikanjem‘. Bog jih je lahko zaščitil, da niso kaj narobe naredili ali popustili skušnjavam nemoralnosti, k čemer so jih spodbujali brezbožni skrunilci teles. Dejansko, Jehova je lahko bogaboječe kristjane varoval, da niso ‚spodrsnili‘ v velike grehe, in da jih ne bi zajelo uničenje, ki čaka lažne kristjane, ker žive kakor živali in se ne kesajo. Razen tega je Jehova bil sposoben »postaviti svoje zveste priče neomadeževane pred svojo slavo« ali »pred svojo slavno osebnost«. (NS prevod, 1950) Duhovno neomadeževani so lahko ostali zaradi Božje nezaslužene dobrote. (Efežanom 2:1—7; Kološanom 1:21—23) Zveste, maziljene Jehovine priče želijo, da jih Jezus Kristus obudi in duhovno popolne predstavi Božji »slavni Osebnosti«. (Janez 5:25; 11:24, 25) To bo zanje gotovo ‚veliko veselje‘. Podobno tudi »velika množica« radostno pričakuje, da bo obvarovana v »veliki stiski« in bo še naprej uživala prednosti »svete službe«, ter napredovala k človeški popolnosti tukaj na Zemlji. (Razodetje 7:9, 10, 14—17)
16. a) Zakaj se lahko Jehovo imenuje ‚edini Bog in naš Rešitelj po našem Gospodu Jezusu Kristusu‘? b) Kaj je Juda, pripisal Bogu; in zakaj je to ustrezno?
16 Jehova je, kot je rekel Juda, ‚edini Bog in naš Rešitelj po našem Gospodu Jezusu Kristusu‘. Biblija Jehovo često opisuje kot rešitelja. (Psalm 106:21; Izaija 43:3; Jeremija 14:8; Lukež 1:46, 47) On je tisti, ki je priskrbel rešitev po Gospodu Jezusu Kristusu. (Matevž 20:28; Janez 3:16; Rimljanom 5:8; 1. Janezov 4:9, 14) Juda je zelo primerno pripisal Jehovi »slavo« (grško: doxa) in poudaril veličastnost. (Primerjaj Psalm 29:1, 2.) Bogu je pripisal tudi »dostojanstvo« (grško: megalosyne), pokazujoč pri tem na ‚veličino‘ kraljevske narave. To je primerno priznanje Jehovine vrhovne kraljevske oblasti, ker je on »kralj večnosti«. (1. Timoteju 1:17) Tudi »moč« ali kratos je bila pripisana Jehovi, kar očitno kaže na njegovo premoč ali vladavino bodisi v nebesih ali na Zemlji. (Primerjaj Daniel 4:25; Razodetje 11:16—18.) Juda je Bogu pripisal tudi »oblast« (grško: exousia), ker ima Jehova pravico in sposobnost delati, kakor mu ugaja. (Daniel 4:34, 35)
17. Zakaj je bilo, kar je Juda pripisal Bogu, primerno (a) »pred vsem časom«, (b) »sedaj« in »na vse veke«?
17 Juda je ustrezno pripisal Jehovi slavo, dostojanstvo, moč in oblast »pred vsem časom«, večno, kot to lahko razumejo ljudje, ker je Bog Jehova »od vekomaj do vekomaj«. (Juda 25; Psalm 90:2) Jehovini častilci bodo prav storili, če mu pripišejo vse to »sedaj«, ker je to veljalo tedaj, ko je Juda pisal svoje pismo, kakor tudi danes. Poleg tega Jehova zasluži to priznanje »na vse veke«, ker ne bo nikoli umrl in bo vedno imel zveste častilce. (Habakuk 1:12; Psalm 148) Juda je na koncu svoje molitve napisal besedo »amen«, kar pomeni »tako je«. S tem njegovim izrazom hvaležnosti prisrčno soglašajo tudi vse zveste krščanske Jehovine priče.
Poslušaj Judovo sporočilo
18. Kaj smo iz Judovega pisma izvedeli o (a) lažnih učiteljih, (b) lahkomiselnem obnašanju, (c) slabi veri, (d) spoštovanju pooblaščencev, (e) godrnjanju in pritoževanju, (f) dobrikanju drugim zaradi sebičnih koristi?
18 Judovo pismo je za današnje Jehovine priče zelo pomembno. Delati moramo po Božji besedi in se držati proč od lažnih učiteljev. (Job 13:16; 27:8, 9; Jeremija 17:13; Juda 4, 19) Zvesti kristjani se morajo upreti vsakršnemu napeljevanju k ‚lahkomiselnemu obnašanju‘. (Juda 3, 4; 1. Mojzesova 39:7—12) Tudi ne bi smeli izgubiti vere, ker nas lahko to stane večno življenje. (Hebrejcem 3:12; Juda 5) Judovo sporočilo bi nas tudi moralo spodbuditi, da spoštujemo od Boga postavljene pooblaščence in da ne podležemo skušnjavi, da bi govorili proti tistim, ki zvesto opravljajo svoje odgovornosti v skupščini. (Hebrejcem 13:17; Juda 8, 9) Namesto da godrnjamo in se pritožujemo, bi morali, kot nas je Judovo pismo spodbudilo, ljubiti Boga in naše brate po veri. (Matevž 22:37—40; Janez 13:34, 35; Rimljanom 13:8—10; Juda 16) Judove besede so nam tudi povedale, da se ne smemo ‚dobrikati‘ drugim zaradi sebičnih koristi, ker spada to med nepoštenost, zaradi tega pa lahko postanemo Jehovi gnusni. (Pregovori 3:32; Juda 16)
19. Zakaj bi morali poslušati Judovo sporočilo, ki ga je navdihnil Bog?
19 Zato si morajo vse bogaboječe krščanske Jehovine priče vzeti k srcu, oziroma poslušati pomembno in ljubeče sporočilo učenca Jude. (Primerjaj Izaija 43:10—12; Dejanja apostolov 1:8.) Njegove besede nas bodo vsekakor utrdile, da bomo ostali na »poti življenja«. (Psalm 16:11) ‚Pazimo stalno na Jehovino besedo‘, h kateri spada tudi Judovo pismo. (Psalm 119:9—16) Tako bomo uspešni v ‚vrli borbi za vero‘ in z Božjo pomočjo bomo ‚ostali v Božji ljubezni‘.
Se spominjaš tehle točk?
◻ Kdo je opozoril, da pridejo ‚v poslednjih dneh zasmehovalci‘ in zakaj je Juda tem neposredno govoril?
◻ Kaj je bila »presveta vera« in kako se lahko na njej sezidavamo?
◻ Kako so lahko Judovi soverniki ‚ostali v Božji ljubezni‘?
◻ Zakaj so nekateri, ki so sicer trdili, da so kristjani, potrebovali milost, oziroma usmiljenje? In kaj je pomenilo »potegniti jih iz ognja«?
◻ Zakaj je bilo primerno, da je Juda Bogu Jehovi pripisal slavo, veličastvo, moč in oblast?
◻ Katere probleme bomo lahko uspešno rešili, če bomo poslušali Judovo sporočilo?
[Slika na strani 10]
Zveste Jehovine priče so se v prvem stoletju ‚vrlo borile za vero‘, ko so jih zasmehovali lažni učitelji.