Vstajenje, sodni dan in odpad

RIMOKATOLIŠKA, ortodoksna in protestantska cerkev so obrnile hrbet čistim biblijskim resnicam o stanju mrtvih in o upanju v življenje po smrti. Raje verujejo starim nebiblijskim naukom o nesmrtni duši. Kot smo videli, je to verovanje izšlo iz Babilona in grški filozof Platon ga je prevzel v četrtem stoletju pred n. št.

Krščanski teologi trdijo, da ima vsak moški, ženska in otrok, ki je kdajkoli živel, dušo, ki ob smrti ‚zapusti‘ telo. Da bi ta nauk prilagodili, so si izmislili takšna mesta, kot so limb,a vice (očiščevališče) in pekel. Sem naj bi šle od telesa ločene duše, ki niso primerne za »raj«, ki je, kot pravijo, v nebesih.

Cerkve tudi uče, da mrtvi niso zares mrtvi, in trdijo, da duša živi naprej. Zaradi tega ne morejo učiti biblijskega nauka o vstajenju, ki se definira kot »oživljenje«. Zato so si njihovi teologi izmislili tako imenovano vstajenje telesa, in trdijo, da se bodo ob sodnem dnevu telesa pravičnih in hudobnih ponovno združila z njihovimi dušami, da bi tedaj dobili nebeško blaženstvo ali prekletstvo pekla. In ker verujejo, da takšnim »dušam« ni treba čakati do sodnega dne, da bi bile tedaj dodeljene v »nebesa«, v »pekel« ali v takšno »čakalnico« kot so »limb« ali »vice«, so si krščanski teologi izmislili tudi nauk o dveh sodbah. Prva od teh se imenuje osebna sodba, sledi pa, kot se predpostavlja, ko »duša« zapušča telo ob smrti. Druga sodba se imenuje splošna sodba, ta pa bo tedaj, ko bodo telesa »vstala« in ko jim bo rečeno, da se ponovno združijo z »dušami« ob sodnem dnevu.

Vstajenje in odpad

Vse te prej omenjene teološke izmišljotine so nastale zato, ker se rimokatoliška cerkev, ki so jo v določenih osnovnih stvareh posnemale tudi ortodoksna in protestantska cerkev, ni držala biblijskih naukov o vstajenju in z njimi povezanih dejstvev o smrti, človeški duši in končni sodbi.

Odpad na tem področju se je začel že zelo zgodaj v zgodovini krščanstva. Samo nekaj več kot 20 let po Kristusovi smrti in vstajenju je apostol Pavel iz Efeza pisal novi krščanski skupščini v Korintu (Grčija):

»Če se pa oznanjuje, da je Kristus iz mrtvih vstal, kako pravijo nekateri med vami (maziljenimi kristjani), da ni vstajenja mrtvih?« (1. Korinčanom 15:12)

Verjetno so bili nekateri kristjani v Korintu, ki jim je Pavel pisal, še vedno pod vplivom grške filozofije. Nekaj let pred tem je Pavel oznanil grškim filozofom v Atenah ‚dobro vest o Jezusu Kristusu in vstajenju‘. »Ko so pa slišali o vstajenju mrtvih, so se nekateri posmehovali.« (Dejanja apostolov 17:18, 32) Epikurejci in stoiki so imeli svoje trditve ali hipoteze o tem, kaj se z dušo zgodi po smrti. Drugi grški filozofi, ki so sledili Sokratu in Platonu, so verovali v nesmrtnost duše. Nobeden od njih ni veroval v vstajenje, kakršno uči Biblija.

Lahko da so nekateri korintski kristjani že zastopali odpadniška gledišča o vstajenju, kakršna je apostol Pavel deset let pozneje obsodil. Spomni se, da je Pavel, ko je pisal Timoteju, ki je tedaj verjetno bil v Efezu, opozoril: »Posvetnih, praznih govoric pa se ogiblji, zakaj taki bodo še bolj napredovali v brezbožnosti in njih govorjenje bo razjedalo kakor rak. Med temi sta Himenej in Filet, ki sta od resnice zašla, govoreč, da je vstajenje že bilo, in v nekaterih podirata vero.« (2. Timotejev 2:16—18, EI)

S tem ko so govorili, da je ‚vstajenje že bilo‘, ti odpadniki niso trdili, da so umrli kristjani že vstali iz mrtvih. Očitno so verovali, da so kristjani že vstali, da je vstajenje samo simbolično — duhovno. Odklanjali so kakršnokoli bodoče vstajenje iz mrtvih. Takšno mnenje je ‚nekaterim izpodkopavalo vero‘, zato je Pavel strogo opozoril pred takšnimi odpadniškimi učitelji.

Odpad se širi kakor rak

Ta Himenej je nedvomno isti moški, ki ga je Pavel omenil v prvem pismu Timoteju. Ta moški je bil skupaj z Aleksandrom izključen iz krščanske skupščine, ker sta oba ‚doživela brodolom vere‘. Pavel je svetoval Timoteju, naj še naprej ‚bojuje dobri boj‘ proti takšnim odpadnikom. (1. Timotejev 1:18–20)

Dokler so bili apostoli živi, so bili dober zgled v boju proti odpadu. Toda ko jih ni bilo več in niso več ‚zadrževali odpada‘, so se uresničile Pavlove slutnje in odpadniška »beseda« se je širila kakor »rak«. (2. Tesaloničanom 2:3–12; Dejanja apostolov 20:29, 30)

Pozneje so gnostikib razvili zamisel o simboličnem vstajenju, kar sta že učila Himenej in Filet v Efeza. V teku drugega in na začetku tretjega stoletja so gnostiki (iz grške besede gno‚sis: »spoznanje«) spojili odpadlo krščanstvo z grško filozofijo in vzhodnjaško mistiko. Trdili so, da so vsi hudobni in poudarjali, da prihaja rešitev samo po skrivnostnem »spoznanju« (gno’sis), in ne po veri v Kristusa — odkupitelja.

Gnosticizem ni bil edina oblika odpada, ki se je širil naglo, »kakor rak«. V četrtem stoletju so pravo krščanstvo pokvarili še drugi ljudje, ki so ‚zgrešili pot resnice‘, kakršno so poučevali Kristus in njegovi zvesti apostoli in učenci.

V znanstvenem New International Dictionary of New Testament Theology se priznava, da so v »nadaljnjem toku cerkvene zgodovine vnesli v predstavo o raju mnoge nebiblijske motive, slike in zamisli«. V tem biblijskem slovarju se naprej govori o »dejstvu, da so z doktrino (naukom) o nesmrtnosti duše zamenjali eshatologijo (nauk o končni sodbi človeštva in sveta) Nove Zaveze in njeno upanje v vstajenje mrtvih«.

Kakor smo spoznali iz dosedaj napisanega, so zanikanje stvarne smrti in sprejem poganske zamisli o samodejnem preživetju nesmrtne duše zapeljali katoliško in ortodoksno cerkev vse bolj proč od jasnih biblijskih naukov o vstajenju in sodbi. To je pripeljalo do dogme o peklenskem ognju in vicah, kar sramoti Boga, kakor tudi do nesmiselnega mnenja, da bodo fizična telesa vstala in lebdela vseokrog po nebu ali pa se večno mučila v »peklu«.

Toda prisad (rak ali razpad) se ni ustavil pri tem. V poznejših stoletjih so protestantski reformatorji dodali še svoje nebiblijske trditve o smrti, vstajenju in končni sodbi. Večinoma so se držali katoliške dogme o prirojeni nesmrtnosti duše, zato so morali sprejeti tudi doktrino o »vstajenju mesa« ali telesa. Veliko protestantskih teologov je dokazalo svojo domiselnost, ko so si izmislili še druge nebiblijske nauke. Nekatere kalvinističnec reformirane cerkve na primer učijo, da Bog naprej določi duše za rešitev in duše za večno prekletstvo. Drugi protestanti zopet verujejo v občo rešitev, to je v dokončno rešitev vseh duš, celo hudobnih.

Držati se biblijske resnice

Zatem ko je Pavel opozoril na Himenejevo in Filetovo odpadniško mnenje o vstajenju, je dodal: »Toda trdni temelj Božji stoji ter ima pečat: ‚Jehova pozna svoje.‘« (2. Timotejev 2:19)

Kaj boš storil ti sedaj, ko si se na kratko seznanil s pregledom zgodovinskega razvoja lažnih naukov o duši, smrti, vstajenju in končni sodbi in ko smo videli zmedo v današnjih verovanjih glede teh važnih tem? Iskreni kristjani bodo bolj kot kdajkoli prej prepričani, da se morajo držati ‚trdnega Božjega temelja«, ki je začrtan v njegovi Besedi, Bibliji.

Mnogi kristjani pa morda, ko sprejemajo jasen biblijski nauk o človeški duši, smrti in vstajenju, iz čustvenih razlogov mislijo, da nauki o končni sodbi sicer navidezno poveličujejo Jehovino ljubečo dobroto, v resnici pa postavljajo v dvom njegovo pravičnost in pravico, da bo uničil hudobne. Da bi se odgovorilo na takšna vprašanja, bomo v naslednjih člankih preiskali, kaj govori Biblija o zanesljivem upanju v vstajenje, ki je povezano z Božjim Kraljestvom in Božjim sodnim dnem. Vabimo te, da to prebereš.

[Okvir na strani 9]

Kaj pravi Biblija o duši, smrti, vstajenju in končni sodbi

Človek nima duše — on sam JE duša. — 1. Korinčanom 15:45.

Duša, ali celotna oseba, umre. — Ezekiel 18:4.

Smrt je sovražnik, ne prijatelj. — 1. Korinčanom 15:26.

Življenje po smrti je možno samo z vstajenjem. — Janez 5:28, 29.

Nagrada za zvestobo je večno življenje. — Janez 10:27, 28.

Kazen za namerni greh je večna smrt, ne večno mučenje. — Rimljanom 6:23.

[Okvir na strani 10]

Službene doktrine krščanskih cerkva

Atanazijskod prepričanje, ki so ga službeno sprejele rimokatoliška, anglikanska in druge protestantske cerkve, uči: »On (Jezus) je šel v nebesa, kjer sedi na desnici Očeta, vsemogočnega Boga. Od tam bo prišel sodit žive in mrtve. Ob njegovem prihodu bodo vsi ponovno vstali v svojih telesih in odgovarjali za svoja dejanja. Tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v večno življenje, tisti pa, ki so delali hudo, v večni ogenj.«

[Okvir na strani 11]

Cerkveno gledišče o vstajenju

»Splošno vstajenje se komaj lahko razumsko dokaže, čeprav lahko pokažemo na njegovo skladnost. (a) Ker ima duša naravno nagnjenje k telesu, bi izgledala njena ločitev od telesa nenaravna. (b) Ker je telo partner duši (dušni tovariš) v njenih slabih dejanjih in sopotnik v njenih vrlinah, izgleda, da Božja pravičnost zahteva, da delita kazen in nagrado. (c) Ker je od telesa ločena duša po naravi nepopolna, izgleda, da zahteva njena sreča, da bi bila popolna, tudi vstajenje telesa.« — Katoliška enciklopedija. (Naš kurziv.)

[Podčrtne opombe]