Kdo edino je zvest?
Gradivo v tem in naslednjih dveh študijskih člankih je bilo na programu prvi dan okrožnega sestanka Jehovinih prič »Zvestoba Kraljestvu«. Ti krščanski sestanki so bili v razdobju devetih mesecev po vsej severni in južni polobli in je bilo na njih navzočih 3 028 796 ljudi, krstilo pa se je 33 627 oseb. Sedaj je pravi čas, da tukaj obnovimo izredno duhovno hrano, medtem ko se pripravlja naslednja bogata »pojedina« na okrožnih sestankih pod motom »Resnica o kraljestvu«.
STVARNIK je tisti, ki je od vseh v vesolju najbolj zvest, oziroma lojalen! Od njega so tudi vsa inteligentna stvarjenja dobila to lastnost. Ljudje, ki cenijo zvestobo, lahko prosijo Boga, da bo zvest v času stiske. Zato služabnik patriarha Abrahama, prednika kraljev, ni bil neskromen, ko je prosil Jehovo, Boga svojega gospodarja, naj pokaže zvesto ljubezen. (1. Moj. 24:14) Abrahamov potomec David, je, ko še ni bil kralj Izraela, iz lastnih izkušenj rekel v Psalmu, namenjenemu Jehovi: »Zvestemu (lojalnemu) si zvest (lojalen).« (2. Sam. 22:26; Ps. 18:25, NS) Tudi prerok Mojzes, ki je predstavljal nebeškega Kralja Jehovo, je v Izraelu poveličeval zvestobo do Boga Jehove, ko je blagoslovil duhovniški Levijev rod in rekel:
»Tvoj tumim in tvoj urim gre možu tvoje naklonjenosti (ki ti je zvest NS), ki si ga skušal pri Masi (Leviju), s katerim si se prepiral pri Vodi Meribi; ki je rekel o svojem očetu in materi: ‚Nisem jih videl,‘ ki ni poznal svojih bratov in za svoje otroke ni vedel. Kajti spolnjevali so (leviti) tvojo besedo in se držali tvoje zaveze.« (5. Moj. 33:4, 5, 8, 9, EI) Brez oklevanja bi se Mojzes lahko pridružil petju pesmi, spisani več kot 1600 let pozneje, imenovala pa se je: »Pesem Mojzesa, Božjega služabnika in pesem Jagnjetova (Jezusa Kristusa)«. Glasila se je: »Velika in čudovita so tvoja dela, Jehova, vsemogočni Bog; pravična in resnična so tvoja pota, Kralj vekov. Kdo bi se te ne bal, Jehova, in slavil tvojega imena? Zakaj ti sam si svet (lojalen, NS); vsi narodi bodo prišli ter padli pred teboj na kolena, ker so se razodele tvoje sodbe.«
Psalmist David je enako ocenil te Božje lastnosti, ko je pisal: »Pravičen je Jehova na vseh svojih potih in dober (zvest, lojalen, NS) v vseh svojih delih.« (Ps. 145:17, EI) Jehova se bo kot vrhovni Sodnik zavzel za primer tistih, ki ga častijo in mu služijo, tako kot je zapisano, da mu je rekel angel: »Pravičen si, ki si in ki si bil, ti Sveti (zvest, lojalen, NS), ker si tako razsodil.« (Razod. 16:4, 5, EI)
Prerok Mojzes in psalmist David sta pisala v hebrejščini, in hebrejska beseda za »lojalnost«, o kateri se tukaj govori, vsebuje v sebi misel prijaznosti in ljubeče dobrote. Nekateri biblijski prevodi prevajajo to hebrejsko besedo (hhes’ed) raje z »ljubeča dobrota«. To je naklonjeno (dobrohotno) gledanje na stvari, kadar gledamo na zvestobo kot na prijaznost, kot na nekaj, kar upošteva določene stvari, ki se jih ne sme prezreti; zato lojalnost ni nekaj hladnega oziroma ne temelji edino na zakonu ali pravičnosti. To je osebna lastnost, ki temelji na ljubezni in cenjenju.
Spomnimo se, kako je vladar iz Kanaana, ko je Abraham tam začasno prebival, spoznal, da je z njim (Abrahamom) pravi Bog, zato je prišel k njemu in rekel: »Zdaj mi prisezi tukaj pri Bogu, da ne boš nezvesto ravnal ne proti meni ne proti mojim sinovom in potomcem; marveč da boš skazoval isto prijateljstvo (lojalno ljubezen, NS) meni in moji deželi, v kateri prebivaš kot tujec« (1. Moj. 21:22, 23, EI) Spomnimo se tudi, kako je Abrahamov služabnik Eliezer, ki ga je poslal po ženo za ljubljenega sina Izaka, molil k Bogu Jehovi: »Da bo ta (ženska, ki jo je opisal), ki si jo določil hlapcu svojemu Izaku, in po tem spoznam, da izkazuješ milost (lojalno ljubezen, NS) gospodu mojemu.« (1. Moj. 24:14)
Zvestoba — komu?
Patriarh Abraham je izpolnil, kar je prisegel vladarju Kanaanske dežele, in Bog Jehova je naredil, za kar ga je Abrahamov služabnik Eliezer prosil v molitvi; poskrbel je, da je dobil Izak pravo ženo. Toda komu je Vsemogočni Bog Jehova predvsem zvest ali lojalen? Svojemu kraljestvu, ali svoji kraljevski vladavini, ker je on upravičeno vesoljni Suveren, ker ga je ustvaril. Ne moreš se odreči tega, kar on dejansko je. V izpolnitvi nespremenljive zaveze, ki jo je dal Abrahamu, je Bog postal Kralj določene veje Abrahamovih potomcev, ljudstvu Izraela, posebej še, ko ga je osvobodil iz egiptovskega suženjstva in leta 1467 pr. n. št. pripeljal v obljubljeno deželo. Nato je Jehova skozi 350 let skrbel, da so imeli vidne predstavnike ali sodnike, vse do sodnika Samuela. Ko ga je njegova mati Ana posvetila v službo v svetem shodnem šatoru v Silu, je izrekla prerokbo, ki je nakazovala bodočega vidnega kralja Izraelcev: »Jehova bo sodil vso zemljo, moč bo podelil svojemu kralju, svojega maziljenca rog bo povišal.« (1. Sam. 2:10, EI)
Za časa sodnika Samuela so Izraelci zahtevali drugačno obliko vladavine; sodniku Samuelu so rekli: »Postavi nam torej kralja, da nas sodi.« To ni ugajalo niti Samuelu niti Bogu Jehovi, zato je rekel Samuelu: »Niso zavrgli tebe (kot sodnika), ampak mene, da ne bi jim bil kralj.« (1. Sam. 8:1—7) Bog jim je dal vidnega človeškega kralja, Kisovega sina Savla. Vseeno pa se Bog ni odrekel svoje suverenosti nad njimi. V soglasju z namenom svoje zaveze, je bil lojalen svoji nevidni kraljevski oblasti nad izvoljenim narodom. Njihov drugi kralj je bil bivši pastir David, Jesejev sin, iz judejskega mesta Betlehema.
Kako se je pokazovalo lojalnost za časa Davidove kraljevske oblasti? Kaj je to predstavljalo? Kako na nas danes deluje sporno vprašanje lojalnosti? Naslednji članek nam bo odgovoril na ta vprašanja.