Zvestoba ‚Kraljestvu našega gospoda in njegovega Kristusa‘

»Srčno te ljubim, o Jehova, moja moč. Z zvestim postopaš zvesto (NS).« (Psalm 18:1, 25)

1. a) Kako je David reagiral na Jehovino zvestobo? b) Kaj je vedno priznaval David, celo v visoki starosti?

JEHOVA je zaradi svoje zvestobe postavil Davida na prestol nad vsem Izraelom. To je bilo 1070. leta pred n. št. Iz hvaležnosti do te Božje ljubeče dobrote, je ustoličeni David zmeraj priznaval Boga za svojega Kralja, in zato tudi kot vrhovnega kralja Izraelcev. V zvezi z Davidovim daljnim potomcem, Mesijo, je Bog rekel: »Jaz pa sem vendar postavil kralja svojega na Sionu, na gori svetosti svoje.« (Ps. 2:6) Kot dokaz priznavanja pravega nebeškega Vladarja, pa je rekel David: »Prisluhni glasu moje molitve, moj Kralj in moj Bog! Ker tebe prosim, Jehova! Zarana slišiš moj glas.« (Ps. 5:1—3, EI) Ko je David, že ostarel, predal prestol svojemu sinu Salomonu, je takole molil k Bogu pred vsem zbranim Izraelom: »Tvoje je kraljestvo, o Jehova, in ti si povišan kot glava nad vsem! Bogastvo in čast prihaja od tebe, in ti si vladar vsemu.« (1. Letop. 29:11, 12)

2. a) Katero zelo staro vprašanje bi morali danes priznati? b) Na katero odločilno vprašanje moramo sedaj — vsak posameznik — odgovoriti?

² To nadvse važno dejstvo, ki ga je kralj David tedaj javno priznal, bi morali tudi mi priznati brez sramu, torej kot človeška stvarjenja brez kraljevskih pravic. Sporno vprašanje v zvezi z vesoljno vladavino je bilo zapisano že na začetku Biblije. Šele sedaj bo pred vsemi ljudmi in narodi dokončno rešen ta Božji pravni primer. V teh zadnjih dneh mora biti na to bistveno vprašanje dokončno odgovorjeno, tako v nebesih kot na zemlji. Jehova bo zmagal in brez dvoma potrdil ter dokazal upravičenost do vesoljne suverenosti in do njegovega kraljestva. Pred vsemi nami je veliko vprašanje: kdo je sedaj zvest Jehovinemu Kraljestvu? To, kako sedaj gledamo na te stvari, bo odločalo, ali bomo dobili večno življenje ali pa bomo uničeni.

3. Kaj pogubnega se jo zgodilo 607. leta pr. n. št. in zakaj Jehova, ki je to dopustil, ni zato bil nezvest?

³ Toda mar se Bog Jehova ni svojega kraljestva odrekel leta 607 pr. n. št.? Zakaj tedaj? Ker je Bog dovolil babilonskemu kraljestvu pod Nebukadnezarjem uničiti Jeruzalem in njegov tempelj; od tedaj ni bilo več kraljestva Hebrejcev. Res je bilo tako, toda Bog se vseeno ni odrekel svojega kraljestva ali vladavine. Čeprav se je na njegovo zapoved porušilo kraljevsko mesto Jeruzalem, to ni bilo zaradi tega, ker bi bil nezvest svojemu Kraljestvu in svojemu izvoljenemu ljudstvu. Naredil je le to, kar je določala zaveza, ki jo je imel z Izraelom in ki je bila dodana starejši, Abrahamovi zavezi. Tistega prelomnega 607. leta so Juda in preostali Izrael sramotno prestopili zavezo. Bog je torej z njimi postopal po pogojih Zaveznega zakona, ki jim ga je na gori Sinaj dal po Mojzesu.

Kralj z ‚zakonito pravico‘

4. Kako navdihnjene besede iz Ezekiela 21:25—27 pokazujejo Jehovino zvestobo (lojalnost)?

⁴ Glede zadnjega judejskega kralja v Jeruzalemu je prerok Ezekiel (ki je že bil odpeljan v Babilon), po Božjem navdihnjenju rekel: »Ti pa, skrunilec svetega, brezbožnik, knez Izraelov, čigar dan je prišel ob času, ko se krivičnosti naredi konec, tako pravi Gospod Jehova: ‚Snemite mu pokrivalo z glave, vzemite mu krono! Kar je, ne bode več tako. Nizko bodi povišano in visoko ponižano! Uničim, uničim, uničim jo; tudi ta ne bode več — dokler ne pride, kateri ima (po zakonu) pravico do nje: njemu jo dam.« (Ezek. 21:25—27)

5. a) Zakaj je bilo kraljestvo opustošeno samo nekaj časa? b) Kako se je to potrdilo več kot šeststo let pozneje?

⁵ Kot pokažejo te besede, je Gospod, Bog Jehova, še vedno trdno vodil zadeve Kraljestva. Njegovo podrejeno kraljestvo na Zemlji je bilo opustošeno samo za nekaj časa. Po določenem razdobju bo prišel nekdo z zakonito pravico do mesijanskega kraljestva in njemu bo Bog Jehova dal to kraljestvo. Vse do tedaj pa se je moralo s tem po čakati. Ker je ta zavezna pravica pripadala Davidovi kraljevski družini, je moral tisti, ki bo dobil kraljestvo, biti potomec zvestega kralja Davida. Jehova je Davidu zaradi njegove zvestobe do njegovega večnega Kraljestva obljubil, da bodo vsi kralji iz njegove družine. (2. Sam. 7:8—16) Več kot šest stoletij pozneje, ali 2. leta pr. n. št., se je potomki kralja Davida prikazal Božji angel in ji rekel, da bo postala mati obljubljenega Davidovega naslednika. Rekel je še: »Jehova Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in bo vladal v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Imenovala naj bi ga Jezus. (Luk. 1:32, 33, EI; Mat. 1:18—23)

6. a) Zakaj je Jezus zakoniti dedič Davidovega kraljestva? b) Zakaj je to kraljestvo postalo večje od zemeljskega kraljestva?

⁶ Jezus, Božji Sin iz nebes, ki se je rodil v Davidovem rojstnem mestu Betlehemu, je bil pravi kraljevski potomec po zavezni obljubi, ki jo je dal Bog njegovemu predniku Davidu. Imel je torej pravno in naravno pravico do Kraljestva. Ko pa se je Jezus krstil in ga je njegov nebeški Oče, Bog, mazilil s svetim duhom, je to kraljestvo postalo nekaj več kot pa samo zemeljska vladavina nad Jakobom ali Izraelom. Tedaj je bil rojen z duhom svojega nebeškega Očeta in je tako postal Božji duhovni Sin s pravico do nebeškega življenja. Bil je maziljen z Božjim duhom, zato je postal Mesija, kar pomeni Maziljenec. (Dej. ap. 4:27; 10:38; Iza. 61:1—3)

7. a) Zakaj Jezus ni takoj zakraljeval v Mesijanskem kraljestvu? b) Kakšno kraljestvo so medtem vseeno priznavali njegovi maziljeni nasledniki?

⁷ Ker je bilo od tedaj kraljestvo nebeško, Jezus ni postal kralj, dokler je bil na zemlji, niti takoj po svojem vnebohodu. Čeprav se ga je priznalo za kralja njegove duhovne skupščine maziljenih učencev na zemlji, je moral Jezus na predajo mesijanskega kraljestva počakati do konca »časa poganov«, ali kakor je sam rekel, do konca »določenih časov narodov.« (Kološ. 1:13; Luk. 21:24)

8. a) Od kdaj do kdaj so trajali »določeni časi narodov« in kateri pomembni dogodki so označili njihov konec? b) Od kdaj dalje je znak bolj prepričljiv in kateri njegov del je najznačilnejši?

⁸ Ti »določeni časi« so se začeli že leta 607 pr. n. št., ko so Babilonci prvič porušili Jeruzalem in zatem popolnoma opustošili še Judejo. Po Danielovi preroški knjigi, 4. poglavju, je to obdobje trajalo sedem takšnih »časov«, kar znaša skupaj 2520 let. Ker se je to začelo jeseni 607 pr. n. št., z dokončnim uničenjem Jeruzalema in dežele Jude in Benjamina, so se morali tudi končati jeseni, in sicer 1914. leta n. št. Značilno je torej, da se je prva svetovna vojna začela v drugi polovici 1914. leta. Tako se je prerokba, ki jo je dal Jezus o »znaku«, ki bo označeval ‚konec sveta‘, začela izpolnjevati. (Matevž 24. in 25. poglavje; Marko 13. poglavje; Lukež 21. poglavje.) Od tedaj dalje je ta prerokovani »znak« vedno jasnejši in bolj prepričljiv. Jezus je opozoril na vidno značilnost tega »znaka«: »In ta dobra vest o kraljestvu se bo oznanjevala po vsem naseljenem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.« (Mat. 24:14, NS)

9., 10. a) Kakšen čas je prišel sedaj v zvezi s spornim vprašanjem o lojalnosti? b) Kako so bila takrat odstranjena nezvesta nebeška stvarjenja in kako se je to odražalo na zemlji?

⁹ In tedaj je prišel čas, da se Davidovo kraljestvo izroči oslavljenemu Božjemu Sinu v nebesih, ker je bil on edini, ki je imel za to po Božjem vzvišenem zakonu »pravico«. To je bil vzrok za bitko v nebesih. Čemu?

¹⁰ Ker je zavladal mesijanski Kralj, je nastopil čas, da iz nebes vrže vse nasprotnike nove vladavine, namreč Satana Hudiča in množico njegovih demonov. Vrženi so bili na zemljo, kjer še vedno nadzorujejo ureditve. Te hudobne angelske sile so bile za zmeraj izločene iz Božjih nebes, kjer prebivajo zvesti angeli. Ti izobčeni angeli bodo v območju zemlje, vse dokler ne bodo zvezani in vrženi v brezno, kar bo pomenilo, da bodo tisoč let »v ječi«. ‚Vojna v nebesih‘ in njen izid sta opisana v prerokbi Razodetja, 12. poglavje. Zatem ko so bili odstranjeni iz nebes, se je razlegla zmagovalna pesem zbora angelov: »Zdaj je prišla rešitev in moč in kraljestvo Boga našega in oblast Kristusa (Mesije) njegovega, ker vržen je doli naših bratov tožnik, ki jih je tožil pred Bogom našim noč in dan.« (Razod. 12:10) Kaj je to pomenilo za prebivalce na naši zemeljski krogli? Stopnjevanje stisk za vse na zemlji!

Čas sojenja zvestih

11., 12. a) Kako se sedaj preskuša zvestoba? b) Kako to vključuje oznanjevanje Kraljestva? c) Zakaj je to čas žetve in kako se verjetno uporabljajo angeli?

¹¹ V tem času, ko velja izrek »gorje zemlji in morju, ker doli je šel hudič ..., z veliko jezo, ker ve, da ima malo časa«, se je preskušala zvestost — zvestost do satanove obsojene ureditve ali zvestoba Božjemu Kraljestvu, ki je sedaj že vzpostavljeno v nebesih pod Jezusom Kristusom. (Razod. 12:12) V tem času se mora vsem, ki trdijo, da so Kristusovi učenci, ‚soditi‘, da bi se ugotovilo, kako zvesti so vzpostavljenemu Kraljestvu. Ali so goreči oznanjevalci dobre vesti o tem Kraljestvu »po vsem naseljenem svetu, vsem narodom za pričevanje«? To prehodno obdobje se primerja tudi s časom žetve, v katerem se prave kristjane ločuje od krivih. Jezus je to napovedal v prispodobi o pšenici in plevelu (ali ljuljki): »Žetev je pa konec sveta (sestava stvari, NS), a ženjci so angeli.« (Mat. 13:39) Ti angeli so verjetno tisti, ki jih je suvereni Gospod Jehova uporabil za izpolnitev njegove zapovedi iz Psalma 50:5: »Zberite mi moje svete (zveste, NS), ki so z daritvijo sklenili mojo zavezo (hebrejsko: ki so stopili v mojo zavezo)!« (EI)

¹² Za kristjane, ki ne polože izpita zvestobe do Kraljestva, govori Bog: »Kaj naštevaš moje zapovedi in jemlješ mojo zavezo v svoja usta?« (Ps. 50:16, EI)

13., 14. a) S čim bi istovetil »zavezo« iz Psalma 50:5, 16? b) Katerima dvema zavezama morajo biti maziljeni kristjani zvesti?

¹³ ‚Zaveza‘, ki je omenjena v prej navedenih vrstah (5, 16), ni neka privatna zaveza, ki bi jo sklenili zvesti posamezniki na osnovi svojih žrtev, temveč je to zaveza z narodom. Mojzesov zavezni zakon, sklenjen z Izraelom na gori Sinaj v Arabiji, je bil preroška slika nove zaveze, sklenjene s ‚svetim narodom‘ duhovnega Izraela po posredniku, večjem Mojzesu, Jezusu Kristusu. (Jerem. 31:31—34) Na večer pashe leta 33 n. št. je Jezus vzpostavil Spominsko svečanost in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva.« (Luk. 22:20) Ta nova zaveza je postala pravnomočna, ko je bila ob smrti Jezusa Kristusa prelita žrtvena kri. ‚Zveste‘, ki jih Jezus vpelje v novo zavezo, vpelje v ‚zavezo za kraljestvo‘. (Luk. 22:28—30; Mat. 26:29; Marko 14:25; Ps. 116:15) Kaj je s tem doseženo?

¹⁴ Kristjani, ki so sprejeti v novo zavezo, ‚zavezo, ki temelji na žrtvi‘, morajo biti zvesti tej zavezi, poleg tega pa tudi ‚zavezi za kraljestvo‘. To so duhovni Izraelci, »Božji Izrael«. (Gal. 6:16)

15. Kako morajo duhovni Izraelci dokazati, da so »zvesti«?

¹⁵ V tem »času konca« je na zemlji še vedno ostanek teh duhovnih Izraelcev. Njihova posebna dolžnost je, da postopajo v skladu z Jezusovo prerokbo: »In ta dobra vest o kraljestvu se bo oznanjevala po vsem naseljenem svetu, vsem narodom za pričevanje.« (Mat. 24:14, NS) Tej dolžnosti se ne morejo izmakniti, če želijo biti zvesti »kraljestvu Gospoda našega (Jehove) in Kristusa njegovega«. (Razod. 11:15) Ne morejo biti del tega obsojenega sveta z njegovimi politiki, sebičnimi trgovskimi odnosi in krivo religijo. Maziljeni kristjani iskreno molijo — kakor jih je naučil njihov Učitelj: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje. Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Mat. 6:9, 10) Namesto da bi se zapletali v zadeve tega neenotnega sveta, morajo vztrajati pri delu, ki jim ga je naročil njihov Učitelj, »Kralj kraljev in gospodov Gospod«: »Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Razod. 19:16; Mat. 6:33) Samo tako lahko dokažejo, da so zvesti in da pripadajo duhovnemu Izraelu, ki je ‚sklenil zavezo z Bogom Jehovo na osnovi žrtve‘ Posrednika nove zaveze, Jezusa.

Zveste »druge ovce«

16. Kako tukaj citirani biblijski stavki opozarjajo na drugi, številčno večji — zvesti razred?

¹⁶ Nič manjša zvestoba se ne zahteva od razreda predanih, krščenih ljudi, ki so bili ponazorjeni z »mešanim ljudstvom«, ki je odšlo iz Egipta skupaj z Izraelci in so bili poleg ob sklepanju Zaveznega zakona na gori Sinaj. (2. Moj. 12:38; 4. Moj. 11:4) Ti predstavljajo »veliko množico«, ki jo opisuje apostol Janez v Razodetju 7:9—17. V Jezusovi prispodobi o ovcah in kozlih so prav tako prikazani kot »ovce«, ki delajo dobro duhovnim bratom kralja Jezusa Kristusa, ki je zavladal 1914. leta. (Mat. 24:3; 25:31—46)

17. a) Kam pripada ta »velika množica« in skupaj s kom sestavlja »eno čredo«? b) Kako so lahko člani »velike množice« ‚gotovo blagoslovljeni‘? (1. Moj. 22:15—18)

¹⁷ Ti zvesti ljudje so »druge ovce«, za katere je Jezus rekel, da ne pripadajo »tej staji (Abrahamovi)«, v kateri je »mala čreda« 144 000 članov. Vseeno pa je ta »velika množica« zvestih »ena čreda« skupaj s tistimi iz »staje«, ker tesno sodeluje s temi dediči kraljestva njihovega nebeškega Očeta. (Jan. 10:16; Luk. 12:32) Da bi ostali v tej »eni čredi« z »zvestimi«, ki so po Kristusovi žrtvi v novi zavezi z Bogom Jehovo, morajo tudi biti zvesti kraljestvu našega Gospoda Boga Jehove in njegovega Kristusa.

18. a) Kakšna je, sedanja nagrada tistim, b se izkažejo zvesti? b) Kako lahko pokažemo, da cenimo Jehovino zvestobo?

¹⁸ Že danes se izplača biti zvest. V starem času je o Bogu Jehovi, nebeškem Kralju, kralj David rekel: »Zvestemu se izkazuješ zvestega«. (Ps. 18:25, NS; 2. Sam. 22:26) David je tudi rekel: »Kajti Jehova ljubi pravico in ne zapusti svetih (zvestih, NS) svojih.« (Ps. 37:28) Pregovori 2:8 nam zagotavljajo: »Čuva pot svojih svetih (lojalnih).« (EI) Da, Jehova sam je vrhunsko zvest, njegov Kristus pa ga v tej lastnosti popolnoma posnema. Danes, v dnevu sodbe, bi morali mi, če cenimo Božjo zvestost (lojalnost), dokazati, da smo neomajno zvesti Jehovi in njegovemu vzpostavljenemu Kraljestvu pod Jezusom Kristusom, njegovim najzvestejšim Sinom!

KAKO JE DOKAZANA ZVESTOBA —

◻ z Davidovim priznanjem Jehove kot kralja?

◻ z Jehovino obsodbo nezvestega Jeruzalema?

◻ z Božjo izročitvijo Davidovega kraljestva njegovemu Sinu 1914. leta?

◻ z vojno mesijanskega Kralja v nebesih?

◻ z današnjo dejavnostjo maziljenega ostanka?

◻ s podporo »velike množice« ostanku?

[Slika na strani 19]

Vsi angeli, ki niso bili zvesti Božjemu Kraljestvu, so bili odstranjeni iz nebes, ko je zavladal Božji Sin

[Slika na strani 21]

Biti zvest Kraljestvu — pomeni — biti goreč oznanjevalec Kraljestva